Maj je kot najlepši pomladni mesec veljal za mesec ljubezni. Naši predniki so se ga še posebno veselili zaradi šmarničnih slovesnosti, ko so v cerkvah pa tudi v okolici vaških kapelic donele najlepše Marijine pesmi. Komunisti so ga zaradi 1. maja, mednarodnega praznika dela, ki pa so ga z zlorabljanjem spremenili v mesec boja za svojo oblast, oblekli v mesec nasilja in z njim povezanega brezpravja.
Krščanstvo poudarja, da delavčeva plača ni milost, ampak njegova temeljna pravica. Komunizem je namesto poštene plače razglašal: »Delu čast in oblast!«. Očitno se tega gesla niso spomnili delavci, ampak lenuhi, ki so v njihovem imenu s krajo delavskih plač hoteli vladati. Kaj pomagata delavcu čast in oblast, če nima svoji družini kaj dati za preživetje. Tega so v nekdanjih državah »ljudske demokracije« nagradili in so delavce bogato obdarovali z »pravicami« in »častmi«, ne pa s kruhom in z življenjskim standardom, ki je temeljni cilj vsake zaposlitve. Slabe plače in nizka življenjska raven delavcev na eni ter neskončno razkošje oblastnikov na drugi strani so bili temeljna značilnost komunističnih držav.
Mesec maj je tudi mesec zmage nad nacizmom. Komunisti so mu takoj dodali še fašizem, ki je bil poražen že dve leti poprej, »pozabili« pa slaviti svobodo in njen demokratični okvir, ki sta bila bistvo II. svetovne vojne. Dejansko je mednarodni komunizem že leta 1945, pri nas poprej, zlorabil boj proti totalitarizmu z zamenjavo z drugim totalitarizmom. Zato številni trdijo, da se je II. svetovna vojna v Evropi končala šele z zlomom evropskega komunizma. Zelo verjetno je, da bodo v prihodnosti prav na ta način razlagali II. svetovno vojno, kajti demokracija je nepresežena vrednota in podlaga za vse zgodovinske ocene. Zaradi človekovih pravic in svoboščin, ki so njen temelj. Trdijo, da je enačenje vseh treh totalitarizmov nemoralno in nestrokovno. Seveda so med njimi razlike. Tudi slovenski komunizem ni bil enak na Primorskem ali Dolenjskem! Toda še vedno je bil komunizem in totalitarizem. Nekateri zgodovinarji komunisti gredo celo tako daleč, da bi zaradi lepšanja komunizma totalitarno avreolo vzeli tudi fašizmu in bi ostal tak le nacizem. Še bolj prozorni so oni, ki naštevajo totalitarizme: fašizem, nacizem, stalinizem … Ne menjajo samo kriterija – stalinizem je po Stalinu, drugi so po vsebini −, ampak ne upoštevajo kronologije. Prvi je Leninov in znano je, da sta se na njem učila in ga občudovala tudi Mussolini in Hitler. Sporazum slednjega s Stalinom ni naključje, ampak logična posledica njunih najglobljih idejnih vezi in sorodnosti! Pri naštevanju komunističnega totalitarizma po njegovih voditeljih ne moremo končati s Stalinom in Sovjetsko zvezo, ampak je treba našteti vse komunistične države in njihove voditelje: do Pol Pota, Castra in sedanjega kitajskega predsednika. Očitno bi nekateri radi ustvarili nekakšne komunistične litanije, ki naj bi z naštevanjem posameznih partijskih voditeljev prikrile bistvo komunističnega totalitarizma. Gre za staro in preizkušeno prakso mojstrov laži in ponarejanja zgodovine.
Ljubljanski župan je nedavno obudil idejo, ki ni njegova, ampak starejša, borčevska. Ta trdi, da bi Slovenci še danes ječali pod bremeni fašizma in nacizma, če ne bi bilo partizanske zmage. Omenili smo že, kdaj so kapitulirali fašisti. Pri nas naj bi jih eventualni partizanski poraz obudil od mrtvih. Partizani so bili res na zmagoviti strani in zmagi niso škodili, ni pa bila vojna zaradi njih niti en dan krajša, ampak še daljša. S tem ne mislimo samo na tragični poraz na Dravskem mostu na Koroškem, ampak na 15. maj, ki predstavlja pri nas dejanski konec vojne. Glavne zasluge za poraz nacizma imajo zahodni zavezniki in sovjetski vojaki. Ni civilizacijsko, predvsem pa ni kulturno govoriti take slaboumnosti, ki jih slišimo iz ust prvega Ljubljančana. Očitno ima ljudi za osle in je zgubil še tisti minimum samonadzora, ki jo je kdaj imel. Tu ne gre več za pravico do osebnega prepričanja, ampak elementarno resnico. Pravica do laži in neumnosti ni temeljna, ampak znak totalitarizma. V normalni družbi bi s takimi ljudmi naredili isto kot z onimi, ki zanikajo holokavst.
Obetajo nam še eno zgodovinsko odkritje. Razglasitev TO iz leta 1968 za prednico slovenskih osamosvojiteljev. Lahko samo čakamo, kdaj bodo začeli slaviti staroavstrijsko armado, iz katere je izšel general Rudolf Maister, Orjuno, ker so bili njeni člani Tone Tomšič, Boris Ziherl in številni revolucionarji, starojugoslovansko armado, ker so se nekateri njeni oficirji priključili partizanom … Še malo, pa bomo morali udeleženci vojne za Slovenijo kolektivno emigrirati, ker nas bodo razglasili za izdajalce.
(Kolumna je bila prvotno objavljena v tedniku Demokracija.)
