V danes objavljenem intervjuju za Celjski glasnik – najdete ga tukaj – sem med drugim spomnil tudi na nujnost, da moramo v času pred volitvami nagovarjati ljudi tudi osebno. Predvsem k temu, da odidejo na volitve in oddajo glas za resnične spremembe na bolje.
O čem govorim? Gre za to, da glas tistih, ki predstavljajo prave spremembe, ponavadi ne seže prav daleč. Medijska poročila in naše komentarje, tudi tega, ki ga pravkar berete, navadno ne prebijejo meje simpatizerjev določene politične opcije. Nekaj podobnega je tudi na javnih tribunah. Spomnim se denimo obiska Janeza Janše ob predstavitvi knjige dr. Ivana Štuheca v Celju. Dvorana je bila povsem polna, vendar sem imel vtis, da so prišli predvsem tisti, ki so že tako ali tako simpatizerji SDS. Tisti od drugod na takšne dogodke navadno ne pridejo. Ergo: gre (večinoma) za prepričevanje že prepričanih, ti prepričani pa ne predstavljajo dovolj velike kritične mase za izvolitev tistih, ki predstavljajo resen korak k spremembam.
Draga bralka, dragi bralec – zagotovo imaš v svojem okolju ljudi, ki trdijo, da jih politika ne zanima, ali pa v glavnem nergajo nad njo. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi jim morda predlagali, kaj če bi oni vseeno tvegali in odšli na volišče ter oddali glas za spremembe. Izgubijo morda deset minut, naredijo majhen korak zase, a velik korak za Slovenijo, če parafraziram znano misel Neila Armstronga ob prvem obisku Lune. In prav takšen volivec, ki sicer nikoli ne bi prišel na volišče, predstavlja tisto maso volivcev, ki lahko sproži spremembe – ali pa jih s svojim nezanimanjem tudi zavre. In takih volivcev je denimo precej več kot volivcev strank tranzicijske levice.
Res pa je, da je veliko tudi takšnih, ki se hitro ujamejo na limanice. Leta 2014 so se denimo ujeli na sladke besede sedanjega premierja Mira Cerarja o etiki in mislili, da to prinaša nekaj svežega v slovensko politiko. Izkazalo se je, da temu ni bilo tako, a morda bodo iz zelo podobnih razlogov sedaj šli k Šarcu, če bodo ostali nepodučeni. Recimo, danes smo objavili članek o novem velikem nategu Karla Erjavca in njegove DeSUS – poslanci te stranke so brez zadržkov podprli privilegirane pokojnine kulturnih ustvarjalcev, za kar bomo morali plačevati tudi najrevnejši davkoplačevalci. Lahko si predstavljate, da denimo pokojnina ambasadorke rdeče zvezde Svetlane Makarovič že zdaj ni ravno nizka. Glede na to, kakšno vrste »kulture« danes podpira upravni odbor Prešernovega sklada, si lahko predstavljate, kdo vse bo na seznamu privilegirancev. Vendar mi je insajderski vir povedal, da stranki DeSUS to ne bo prav nič škodovalo, ker ima na voljo dovolj močno volilno bazo tistih, ki jim je popolnoma vseeno, kaj DeSUS počne, saj je vse, kar naredi, v korist upokojencev – ker se pač stranka tako imenuje. Razen seveda, če bo državljanski upor ter osveščanje poseglo tudi v ta volilni bazen.
Letošnje volitve bodo odločilne za spremembe. Če bo oblast tudi po volitvah obdržala retrogradna kvazi-elita, bo to pomenilo novo štiriletje zapravljenih priložnosti. Prav zato je pomembno, da vsak osveščen državljan(ka) na volišče pripelje vsaj še tri državljan(k)e, ki na prejšnjih volitvah morda niso volili ali pa so se pustili zapeljati lepim besedam lutk. Torej, še imamo čas, da to storimo. Ne zadržite tega sporočila zase. Povejte naprej!