Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Po nenavadnih dogodkih, ko se je pokazalo, da je policija javnosti v dnevnih poročilih zamolčala več posilstev deklet, ki so jih zagrešili migranti, med drugim tudi skupinsko posilstvo dekleta v centru Ljubljane in ko je policija pojasnila, da te dogodke javnosti prikriva zaradi tega, da bi zaščitila posiljena dekleta in so napovedali, da bodo dogajanje ljudem prikrivali še naprej, sem policijo prosil, če mi lahko odgovorijo, kdo in kdaj je odločitev o tem sprejel.
Prosil sem tudi za dokumente o razlogih za to prikrivanje in za dokumente o izvedbi prikrivanja javnosti. Daljše dopisovanje je pokazalo, da podatke o tem, kdo je odločil o prikrivanju javnosti in zakaj, imajo, a da javnosti to, kdo je odločil in kakšni so bili razlogi, prikrivajo, ker menijo, da je to njihova interna stvar. To onemogoča pritožbo. Tako so me obvestili, da je skrivnost, kdo in kako odloča o pravici javnosti do obveščenosti:
Za odgovore sem prosil, ker se razlaga o varovanju deklet zdi povsem neresnična, saj so dnevna obvestila medijem brez imen in priimkov in so žrtve torej zaščitene že s tem (pa osumljenci tudi). Obratno od tega, kar trdijo iz policije se zdi bolj verjetno: nevarnost povečujejo, ker dekletom in ženskam prikrivajo, da določeni deli države niso varni. Povrhu uničujejo verodostojnost sebi in medijem, ker ljudje bolj verjamejo neuradnim govoricam, ki krožijo med ljudmi in po spletnih omrežjih, ki povedo, kaj se pomembnega dogaja v skupnosti in kar oblast sistematično in namerno prikriva, mediji pa zaradi tega tudi. Javnosti iz policije prikrivajo še vrsto drugih dogodkov, skoraj ves kriminal povezan z migranti, denimo. Celo, ko so reševali dva Turka, da v Alpah nad Karavanškim predorom nista umrla, je bilo najprej prikrito, da je šlo za poskus nezakonitega prečkanja meje. Prikriva pa se v dnevnih obvestilih še vrsto dogodkov. Tudi, denimo, samomore. Obveščanje bi naj spodbujalo samomore. A se dogajajo kljub prikrivanju. Dopisovanje je pokazalo, da policija na sme razkriti, kdo je odločil o prikrivanju, zakaj in kaj vse nam prikrivajo. Ne smemo vedeti. Vprašanje, s katerim se je začelo dopisovanje, je bilo takšno:
“Prosim vas za informacijo, kdo in kdaj je sprejel odločitev, da policija v dnevnih obvestilih ne bo več obveščala o dogodkih povezanih s spolnim nasiljem (posilstva), češ da s tem varuje posiljene pred dodatno viktimizacijo. Prosim vas, če navedete imena in priimke in funkcije oseb, ki so odločila in tudi datum odločitve. Prosim vas tudi, če mi pošljete dokumente v zvezi s tem (sklep, obvestilo za izvedbo odločitve…).”
Iz policije je Drago Menegalija odgovoril z daljšim besedilom, v katerem pa ni bilo odgovora na nobeno od vprašanj: ne o tem, kdaj je bila odločitev sprejeta, ne kdo jo je sprejel in tudi dokumentacije, ki je bila temelj, mi ni poslal. Kot da bi notranje ministrstvo in policija delala na pamet, brez vsake resne študije in sklepa. Je pa povedal, da:
“Nikakor ne gre za spremembo prakse in novost pri našem obveščanju javnosti, ker policija v dnevnih obvestilih že v preteklosti ni samoiniciativno objavljala obvestil o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost. V teh primerih namreč o zadevah komunicira tako, da je zagotovljeno ustrezno varstvo osebnih in občutljivih podatkov ter integriteta žrtve in da je obenem upoštevan interes preiskave, ki se s prijavo kaznivega dejanja šele začne, zaključi pa se po vseh zbranih obvestilih in podani kazenski ovadbi ali poročilu na pristojno tožilstvo.”
Da bi bila v zadnjem času spremenjena praksa, nisem trdil. Prikrivanje podatkov v policijskih obvestilih je praksa že dalj časa. Nenavadno ravnanje policije smo, ko gre za posilstva, jasno opazili leta 2019, ko se je mimo policije več tednov po dogodku razvedelo, da je dve študentki, ki ju je srečal na Metelkovi, posilil migrant. Drugo je posilil na Metelkovi sami, kar so obiskovalci tam opazili in poklicali policijo. Pozneje smo izvedeli še, da je bil tik pred posilstvi izpuščen iz zapora, kjer je bil zaradi brutalnega nasilja nad dvema ženskama, ki ju je ropal. Tudi v času posilstev je pretepel in oropal še eno, kar je bilo javnosti prikrito. Mogoče je, da je bilo posilstev in ropov še več, ker praviloma vsi niso prijavljeni. Obsojen pa je bil ta Maročan pred tem že večkrat. V državi je bil nezakonito, izgnan ni bil, ker je država nesposobna. Sodišča ga po brutalnem nasilju nad ženskami ni izgnalo zaradi slabe zakonodaje, a za slabost nismo vedeli, ker se je to prikrivalo javnosti. Šlo je za Maročana Alija Safinija, ime sem razkril po informacijah ogorčenih sodnikov, ko mi je uradno tudi sodišče dogajanje poskušalo prikriti, trdili so, da javnost nima pravice do nobenih informacij o tem dogajanju, ker gre za zasebno stvar (varstvo osebnih podatkov). Pozneje, ko je nastal tudi politični škandal, ker se je razvedelo več, so si premislili in le priznali tudi, kdo je Safiniju dobro leto prej sodil za brutalni pretep in rop dveh žensk: senat je vodila sodnica Mojca Kocijančič, nekdanja soproga nekdanjega ministra Aleša Zalarja (LDS). Presenetila pa je informacijska pooblaščenka, ki je že po tem, ko sem dobil sodbo Kocijančičeve, pritrdila sodišču, da je prav, da mi ne povedo nič, ker podatkov o priprtem dvojnem posiljevalcu, ki so ga pred tem ravno izpustili iz zapora, s sodnim informacijskim sistemom ni mogoče najti.
Ker z “odgovorom” Menegalije, ki ne vsebuje podatkov, kdo in kdaj je odločil o “varovanju žensk pred dodatno viktimizacijo” s sistematičnim prikrivanjem javnosti v dnevnih poročilih nisem bil zadovoljen, sem za odgovor ponovno zaprosil. Tako:
“Ponovno vas prosim, da odgovorite na vprašanja, ki sem vam jih poslal, kdo in kdaj je sprejel odločitev, da policija v dnevnih obvestilih ne bo več anonimizirano (drugačnih obvestil tako ni) obveščala medijev in javnosti o dogodkih povezanih s spolnim nasiljem (posilstva), češ da s tem varuje posiljene pred dodatno viktimizacijo. Ponovno vas prosim, da navedete imena in priimke in funkcije oseb, ki so odločile in tudi datum odločitve. Prosim vas tudi, ponovno, da mi pošljete dokumente v zvezi s tem (sklep, obvestilo za izvedbo odločitve…) v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. V vašem “odgovoru” niste odgovorili na niti eno od vprašanj, navedli niste, kdaj je bila sprejeta odločitev, tudi ne, kdo je odločil, navedli niste niti ene odgovorne osebe in tudi priložili niste nobene dokumentacije, za katero sem vas prosil. Prosim vas za odgovor, da lahko zaščitim interese javnosti do obveščenosti v pravnih postopkih pred IP in sodišči. Če ni mogoče izvedeti kdaj, kdo in kako je odločil, ni pravnega varstva. To pa je v neskladju z ustavno ureditvijo naše države.”
V drugo sem prejel precej daljši uradni odgovor, iz katerega pa že spet ni jasno, kdo konkretno, kdaj in na kak način je odločil, da se podatki o spolnem nasilju prikrivajo. Tako se ni mogoče na nič pritožiti. In nihče ni odgovoren za nič. Je pa jasno vsaj, da je bila odločitev sprejeta leta 2015 in da imajo tudi sistem za prikrivanje podatkov javnosti, da pa javnost nima pravice vedeti, kaj vse prikrivajo s tem sistemom, ker bi škodovalo, če bi ljudje vedeli. Še manj smemo izvedeti, kdo je odločil in s kakšno argumentacijo so odločitve sprejete.
So pa v odgovoru zapisali, da javnosti v dnevnih obvestilih podatke prikrivajo tudi s tem razlogom:
A tudi tu niso napisali, kdo in kdaj je to odločil in se pod odločitev o preganjanju sovražnega govora s prikrivanjem podatkov o kriminalu migrantov podpisal. V odgovoru pišejo o “organu”, torej notranjem ministrstvu ali policiji, ki preganja sovražni govora s prikrivanjem podatkov javnosti in s tem tudi preprečuje dodatno viktimizacijo posiljenih žensk in deklet. V resnici pa ne odločajo “organi”, odločajo vedno konkretne osebe z imeni in priimki. Oblast nam prikriva, kdo odloča in kako. Delujejo netransparentno.
Celoten odgovor, ki pa potrjuje vsaj, da imajo obsežen sistem onemogočanja obveščanja javnosti, ko na vrhu ocenijo, da ne bi bilo dobro, če izvemo, česar ne prikrivajo, je takšen:
