Piše: Vida Kocjan
S prof. dr. Vitom Bobkom smo se pogovarjali o energetskih politikah in z njimi povezanem zelenem prehodu, zeleni energiji, primeru, če se odpovemo fosilnim gorivom, ali je to sploh mogoče in predvsem ekonomsko sprejemljivo, pa tudi o realnosti t. i. groženj o podnebnih spremembah.
Prof. dr. Vito Bobek je profesor mednarodnega menedžmenta na Univerzi za uporabne znanosti FH Joanneum (Gradec, Avstrija), Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru ter na nekaterih drugih institucijah. V svoji akademski karieri je objavil več kot 500 bibliografskih enot in kot gostujoči profesor obiskal 22 univerz po vsem svetu. Je član uredniškega odbora v petih mednarodnih revijah in založniškem podjetju Intech v Londonu.
Ima dolgoletne izkušnje delovanja v akademskem svetu, v svetovanju in v podjetništvu. Leta 2010 je ustanovil svetovalno podjetje, kjer je vodil 20 velikih projektov. Sodeloval je v številnih mednarodnih projektih v več državah.
Je tudi soustanovitelj Visoke šole za menedžment in logistiko AREMA v Sloveniji. Bil je tudi član Team Europe Slovenija, član Akademske strokovne skupine pri Komisiji EU (DG za izobraževanje) za ocenjevanje projektov Socrates / Erasmus kot svetovalec ministra za ekonomske odnose in razvoj Slovenije glede strategije mednarodnih ekonomskih odnosov.
Spoštovani profesor dr. Bobek. Predstavniki 198 držav so na podnebni konferenci Združenih narodov v Dubaju sredi decembra potrdili dogovor, ki prvič v zgodovini vključuje fosilna goriva oz. poziv k odmiku od njih, ne omenja pa njihove popolne odprave. Odzivi so različni, eni zahtevajo razogljičenje do leta 2050, zeleni prehod, drugi so previdnejši. Kako vi gledate na to slavno razogljičenje?
Prepričan sem, ker mi vsi empirični podatki govorijo v to smer, da je razogljičenje do leta 2050 prevara in uničujoče škodljivo za civilizacijo tako za razvite države, še bolj pa za revne, ki si tega nikakor ne morejo privoščiti. Poleg tega je celoten koncept tudi neizvedljiv. Pravzaprav gre za precej staro zgodbo, ki je dobila pospešek v okviru Združenih narodov od začetka 90. let prejšnjega stoletja. Ključni trenutek je bil ustanovitev Medvladnega odbora za podnebne spremembe (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC) leta 1988, ki sta ga skupaj ustanovila Svetovna meteorološka organizacija (WMO) in Program Združenih narodov za okolje (UNEP). Odbor je bil ustanovljen z namenom ocenjevanja znanstvenih informacij o podnebnih spremembah in njihovih vplivih. Pomembna mejnica je tudi Konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah (United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC), ki je bila sprejeta leta 1992 na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (Earth Summit) v Riu de Janeiru. Ta konvencija predstavlja osnovni okvir za globalno ukrepanje proti podnebnim spremembam in je privedla do številnih konferenc, vključno s Konferenco pogodbenic (Conference of the Parties – COP), kjer se zbirajo voditelji držav, da bi razpravljali o podnebnih vprašanjih in iskali rešitve.
Združeni narodi so torej promotor tega. Na ta vlak je pospešeno stopila Evropska unija, in sicer v času covida-19, kjer je pravzaprav servirala ta zeleni prehod kot rešilno bilko za izhod iz pandemije covida-19. Oboje poleg osnovnega proračunskega okvira v 7-letnem obdobju (2021−2027), ki znaša zaokroženo 1.074 milijard evrov, uvaja še popolnoma nov instrument, to je t. i. instrument za okrevanje in odpornost oz. EU naslednje generacije v višini 750 milijard evrov. Ta sredstva so namenjena spodbujanju okrevanja evropskih držav po posledicah pandemije covida-19 ter krepitvi njihove odpornosti na prihodnje krize. Sredstva iz tega instrumenta so namenjena za podporo nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki jih pripravljajo in izvajajo posamezne države članice EU. Gre torej za doslej nevidno rast izdatkov na ravni EU in približno tretjino teh noro visokih izdatkov v višini 1800 milijard je predvidenih za financiranje evropskega zelenega dogovora. Tekst zelenega prehoda je na ravni pravljic in večini ta pravljica lepo zveni.
Prepričan sem, ker mi vsi empirični podatki govorijo v to smer, da je razogljičenje do leta 2050 prevara in uničujoče škodljivo za civilizacijo, tako za razvite države, še bolj pa za revne države, ki si tega nikakor ne morejo privoščiti.
Se pravi, da se je EU zavezala za nič emisij toplogrednih plinov?
Tako je. EU se je zavezala, da se bo preoblikovala v sodobno, gospodarno in konkurenčno gospodarstvo – kar pomeni, naj bi do takrat gospodarstvo proizvedlo le toliko emisij, kolikor jih je mogoče odstraniti iz ozračja ali kompenzirati z drugimi ukrepi za zmanjšanje emisij. Gospodarska rast pa bo ločena od rabe virov in noben človek, nihče ne bo prezrt. To je ta čas besednjak Evropske unije.
Kakor hitro pa preidemo od splošnih floskul, kot je npr. trditev, da »noben človek ne bo prezrt«, kar je sicer politično všečno, na podatke, dokaze, pa ugotovimo, da nič od tega ne drži.
Lahko pogledamo, recimo, podatke Mednarodne agencije za energijo, pa tudi Svetovne banke in vidimo, da obstaja zelo močna povezava, tj. zelo močna statistična korelacija med BDP na prebivalca in rabo energije, zlasti električne energije. To se pravi, da nikjer na svetu ne obstaja bogata država, ki bi porabila malo energije. Obratno je. Čim bogatejša je država, čim bolj je razvita, večja je poraba električne energije.
Osnovni problem pa je, da je NetZero ali ničelna neto emisija postala prvi kulturni in tudi politični cilj na svetu. Temu se je zavezala večina svetovnih vlad, tudi Evropska komisija, zlasti pod vplivom podpredsednika Fransa Timmermansa, ki je bil gonilna sila tega načina razmišljanja. Hkrati so ta koncept podprli tudi vodilne korporacije, finančne institucije in mediji. Na področju klimatskih študij se po nekaterih ocenah vrti 200 milijard dolarjev in ta denar je namenjen za promoviranje študij, ki dajo določene rezultate. To se hkrati navezuje tudi na manipulirane informacije, informacijsko popolnoma manipuliran svet torej, v katerem živimo, kjer je pravzaprav 90 odstotkov vsega pod nadzorom peščice ljudi. Za ZDA recimo imam podatke, da 90 odstotkov vsega, kar ljudje preberejo, vidijo ali poslušajo, nadzoruje šest družb. Ključni ljudje iz teh šestih družb so dejavni v treh komisijah in izredno medsebojno koordinirani. Lahko rečemo, da ta svetovni medijski imperij, ki je sicer videti razpršen v stotinah in tisočih televizijskih hiš, časopisov, spletnih medijev itd., pravzaprav v veliki meri nadzoruje peščica ljudi. Ko se ta peščica ljudi odloči za določene povedi, določene zgodbe, narative, kot je recimo ta, je seveda potem vse preplavljeno s tem.
Kaj pa podnebni vrh v Dubaju, na katerega so prileteli predstavniki držav z vseh koncev sveta?
Lani smo imeli takšen podnebni vrh v Egiptu, na katerega je priletelo 400 reaktivcev, na letošnjega jih je po ocenah priletelo menda tisoč, torej gre za veliko mero tudi hinavščine v smislu, eno govorim, drugo počnem.
Večina teh je priletela niti ne z rednimi letalskimi linijami, ampak z zasebnimi oz. vladnimi letali. Vemo pa, če se že pogovarjamo o izpustih CO2, da jih letala izpuščajo ogromno.
Problem je, da pravzaprav v svetu obstaja ogromno tudi izredno uglednih znanstvenikov, nobelovcev itd., ki nasprotujejo tej norosti. Ampak se njihov glas preprosto ne sliši.
Tudi sam v akademski sferi srečujem ljudi, ki temu izredno močno nasprotujejo, nekateri se celo posmehujejo temu konceptu zelenega prehoda, pa vendarle so nekako eksistenčno vezani na svoje institucije, bojijo se govoriti na glas ipd. Skratka, zelo žalostno je, da si le malo ljudi upa zoperstaviti se temu narativu.
Kako je z ogljikovim dioksidom, kjer prav tako vlada panika?
To je razvidno iz geoloških učbenikov. Osebno pri svojih predavanjih uporabljam graf iz geološkega učbenika Univerze Yale, v katerem so objavljeni podatki o ravneh ogljikovega dioksida (CO2) za preteklih 550 milijonov let. Pravzaprav tako nizkih ravni CO2, kot jih imamo zdaj, v preteklosti nikoli nismo imeli.
Poslušal sem tudi nekatera zaslišanja pred senatnimi odbori, npr. v ZDA in Avstraliji, na katera so prišli politiki, ki zagovarjajo zeleni prehod in razogljičenje, in jih je predsedujoči komisiji vprašal: Vi torej zahtevate, da bi namenili na tisoče milijard dolarjev za razogljičenje. Ali nam znate povedati, koliko je CO2 v ozračju? Na to vprašanje nihče ni znal odgovoriti. Ugibali so pet, sedem odstotkov ipd. Resnica pa je, da je CO2, ki je sicer plin brez vonja, barve in okusa in ne vem, zakaj ga dojemajo kot onesnaževalca, v ozračju 400 delčkov na milijon. Povedano drugače, 0,4 odstotka celotnega ozračja in od tega se pripisuje človeški dejavnosti, da ga povzroči, približno 30 odstotkov.
Mi smo torej na ravni 400, na ravni približno 200 začnejo rastline izumirati, ker kot vemo iz osnovnošolskih učbenikov biologije, je CO2 pravzaprav vir življenja in ga potrebujejo rastline za proces fotosinteze, v katerem pod vplivom energije, tj. sončne svetlobe, proizvajajo ogljikove hidrate, ki so zanje hrana, stranski proizvod fotosinteze pa je kisik.
Kaj pa klimatska kriza?
Imamo nobelovce, ki pravijo, da ni nobene klimatske krize. Imamo študije, ki so v 10-letnem obdobju pregledale skoraj 12 tisoč povzetkov znanstvenih člankov in ugotovile, da jih samo 41 ali 0,3 odstotka vseh dejansko trdi, da smo ljudje povzročili večino segrevanja po letu 1950. Skratka, podatki kažejo drugače. Sicer nisem naravoslovec in samo opazujem ter primerjam podatke. Videl pa sem že tudi ocenjene posledice Pariškega klimatskega dogovora. Ocena stroškov je bistveno višja kot ocena koristi.
Koristi so ocenjene na približno 4.500 milijard dolarjev, stroški pa na 26.800 milijard dolarjev. Gre torej za približno 6-krat večje stroške od koristi.
Kako pa je s tem z ekonomskega vidika?
Na ekonomskem področju lahko z argumenti dobesedno sesujemo politiko zelenega prehoda. Zakaj je to tako nevarno za blaginjo sveta kot celote, pa tole. V svetu smo večino 20. stoletja, predvsem prva desetletja namenili za primarno energijo manj kot 2 odstotka BDP. Vprašanje je, koliko neko gospodarstvo v povprečju nameni sredstev za primarno energijo, to je za celotno energijo, ki jo gospodarstvo potrebuje. To je bilo okoli 2 odstotka, potem je bilo v obdobju po drugi svetovni vojni na ravni treh odstotkov.
Kaj to pomeni?
To pomeni, da od tega, kar ustvarimo, 3 odstotke namenimo za energijo, 97 odstotkov pa nam ostane za druge namene. To je povsem lahko razumeti.
V času naftnih šokov, ko se je nafta leta 1973 prvič močno podražila in je bil prvi naftni šok, je po tem ta odstotek poskočil na 8, v drugem pa na približno 13. Iz tega je razvidno, kakšen šok je bil to za gospodarstvo. Namesto 3 odstotke je bilo 13 odstotkov treba namenjati za isto zadevo, to je primarno energijo. Ko sta bila oba naftna šoka mimo, so se zadeve stabilizirale in odstotek se je vrnil nazaj pod 4.
Zdaj namenjamo okrog 14 odstotkov BDP za primarno energijo. Se pravi, še več kot v času naftnih šokov in nobenih razlogov ni, da bi ta odstotek padel tako, kot je padel po naftnih šokih, takoj torej, ko je bil v naftnih šokih monopol OPEC načet, ko so aktivirali druga nahajališča, saj je nafta razpršen vir po svetu, vsega zato članice ne morejo imeti pod nadzorom (na Aljaski, Mehiški zaliv, Sibirija itd), je cena nafte padla. To danes ni mogoče zaradi tega, ker so zadnjih 10 let energetske politike zlasti razvitih držav zavožene. Energetski sistemi so izjemno togi, če temu tako rečem. Lahko jih primerjamo s plovbo tankerja, kjer je treba že več deset kilometrov pred pristaniščem izvesti določene aktivnosti, ki so povezane s sidranjem. Se pravi, tu ni mogočih nekih hipnih sprememb in preskokov.
Če v tem trenutku, danes, opustimo to norost, je nepopravljiva škoda že napravljena in bomo potrebovali več kot 10 let, da bi te zadeve sanirali. Z vsakim dnem, ko gremo dalje, pa je ta škoda še toliko večja.
Politiki zdaj seveda iščejo opravičila na vseh straneh. V Evropi je narativ, da je rast cen energije povzročila vojna v Ukrajini ter posledično embargo na rusko nafto in na ruski plin.
Naj povem, da so se cene na energetskih trgih začele dramatično višati že aprila 2021, kar je bilo približno osem mesecev pred vojno v Ukrajini, in da smo imeli že oktobra leta 2021 dramatična zvišanja cen plina, nafte itd.
Kako sicer ocenjujete politike, ukrepe posameznih vlad, tudi slovenske?
Te politike, kot so to vladni ciljni ukrepi, imenujem socialistično-centralno planiranje. To smo doživeli v Sovjetski zvezi in v vzhodni polovici Evrope, kjer se postavijo neki plani in potem jih morajo vsi subjekti dosegati. To se kaže, zlasti v Evropi, na stopnjujočih se omejitvah oz. prepovedih razvoja fosilnih goriv, stopnjujočih se omejitvah in prepovedih uporabe fosilnih goriv, obdavčevanju. Slovenija ima izredno visoke okoljske takse. Po nekih podatkih celo druge najvišje v EU. Dajejo se subvencije za alternative. Denar za subvencije pa vemo, da ga država mora najprej nekomu vzeti, da lahko drugemu da. V ta kontekst spada še seveda splošna sovražnost do razvoja (npr. teorije odrasti) in tudi sovražnost do jedrske energije.
Moram reči, da tega niti politično popolnoma ne razumem. Razumem sicer, da se je t. i. Owertonovo okno premaknilo v levo v političnem prostoru, da tisto, kar je bilo včasih sredinsko, se ima danes kot desno, in tisto, kar je bilo včasih desnosredinsko, se danes smatra kot skrajno desno. To razumem, ne razumem pa, da se lahko pripadniki različnih strank okrog tega poenotijo. Recimo v Avstraliji so trije voditelji treh velikih strank, desnosredinske, sredinske in levosredinske, tj. konservativne, liberalne in laburistične, podpisali skupno izjavo o politiki podnebnih sprememb. Ker naj bi bila to ena največjih groženj, so se zavezali, da bodo sodelovali prek strankarskih linij, da se dogovorijo o proračunih itd. Posledica tega je bila, da je cena električne energije na drobno dobesedno eksplodirala. Če je bila cena elektrike v Avstraliji še v prvem desetletju tega stoletja, to je v letih 2002 in 2003, na indeksu 34, je po podpisu tega sporazuma prišla na indeks 120, danes gre proti indeksu 180. To nam praktično povedo vsi, ki se s tem nepristransko ukvarjajo, tudi Bjorn Lomborg, ustanovitelj in predsednik organizacije Copenhagen Consensus Center, ki se osredotoča na ekonomske in razvojne politike ter ocenjuje najboljše načine za reševanje globalnih izzivov, Napisal je zelo odmevno knjigo Lažni alarm, v kateri dokazuje, kako slab je ta klimatski dogovor, kako slaba je ta politika sejanja panike in ustvarjanja strahu in kako gre pravzaprav celotna zadeva v napačno smer.
Kot ekonomist vidim tukaj dva velika problema, ki z zelenim prehodom nikakor ne moreta biti rešena. Zato trdim, da zeleni prehod ni niti okoljsko prijazna alternativa, še manj pa ekonomsko.
Zakaj zeleni prehod ni okoljsko prijazna alternativa?
Če hočemo proizvesti določeno količino električne energije, npr. teravatno uro, imamo za to različne načine. Lahko to proizvedemo v termoelektrarni na premog, v termoelektrarni na plin, jedrski, v hidroelektrarni, s solarno elektrarno, z vetrnicami itd. Kot ekonomista me zelo zanima, koliko materiala moram investirati, če hočem proizvesti eno teravatno uro električne energije. Če se odločim za termoelektrarno na premog, npr. takšno, kot je TEŠ, potem potrebujem 1200 ton v glavnem cementa oz. posledično betona in jekla. Če se odločim za plinsko, samo 600 ton. Če se odločim za nuklearko 900 ton. V vseh primerih gre za cement, beton in jeklo.
Osebno pri svojih predavanjih uporabljam graf iz geološkega učbenika Univerze Yale, v katerem so objavljeni podatki o ravneh ogljikovega dioksida (CO2) za preteklih 550 milijonov let. Pravzaprav tako nizkih ravni CO2, kot jih imamo zdaj, v preteklosti nikoli nismo imeli.
Če se odločim za solarno, potrebujem 16.400 ton, kar je približno 16- do 17-krat več kot v primeru jedrske energije. Potrebujem pa aluminij, cement, beton, baker, steklo, jeklo in vrsto drugih materialov.
Se pravi, za proizvodnjo iste količine energije potrebujemo več kot 10-krat več materiala kot v primeru termoelektrarne in približno 16-krat več materiala kot v primeru jedrske elektrarne. Pa še nekaj je treba upoštevati. Življenjski ciklus. Ko zgradimo jedrsko elektrarno, imamo življenjsko dobo približno 60 let, lahko tudi več. Enako je v primeru termoelektrarne in plinskih elektrarn, kjer je življenjska doba 80 let. To pomeni, da je treba v primeru solarne in vetrne energije, kjer je življenjski ciklus panelov in vetrnic med 10 in 20 leti, pravzaprav zgoraj navedene količine materialov investirati tri- do štirikrat v času enega življenjskega cikla elektrarne na fosilna goriva. Bolj kot prehajamo v obnovljive vire, bolj povečujemo rudarjenje in pridobivanje materialov. To ni okoljsko sprejemljivo.
Kaj pa veter in sonce?
Veter v Evropi piha približno v povprečju 110 dni na leto, ponekod več, drugje manj. Sonce sije še manj dni, okoli 55 do 60 celih dni, ker moramo odšteti noči, čas, ko je tema. To pomeni, če hočemo fosilno energijo nadomestiti z nekimi obnovljivimi viri, potem moramo imeti tri- do štirikrat večje kapacitete, kot jih dejansko potrebujemo, ker moramo računati, da sonce ne sije in veter ne piha ves čas. Potem je treba proizvajati energijo na zalogo in jo shranjevati v baterijah.
Naslednja pravljica je verjetno ta glede baterij. Leta 2024 bodo po ocenah vse baterije, ki jih imamo na svetu, lahko zagotovile hrambo energije, ki jo svet porabi v petih minutah …
Če pogledamo Bidnov podnebni načrt, ZDA, oni načrtujejo, da bo leta 2050 obstajalo 13-krat več baterij. Izračun tega pa pomeni 65 minut energije delovanja svetovne ekonomije. Da tukaj ne govorimo o stroških, ki so povezani z baterijami.
Energija, ki jo dobimo s sodčkom nafte, zaokroženo 160 litrov … Na splošno je energetska vsebnost nafte približno 34−35 megadžulov (MJ) na liter, kar bi pomenilo, da bi 160 litrov nafte vsebovalo približno 5440–5600 MJ energije. Za shranjevanje te energije v baterijah potrebujemo podatek o energijski gostoti baterij. Na primer: litij-ionske baterije imajo energijsko gostoto okoli 0,36–0,875 kWh na kilogram, odvisno od vrste baterije. Če privzamemo energijsko gostoto baterij 0,5 kWh/kg, bi za shranjevanje približno 5440–5600 MJ energije (odvisno od dejanske energijske gostote nafte) potrebovali približno 10.000–20.000 kg baterij s to gostoto energije. Teh 10−20 ton pa je treba narudariti, predelati itd., vse to pa se počne s fosilnimi gorivi.
Skratka, te zgodbe se nikakor ne izidejo. Lep primer je Nemčija. Nemčija je šla v politiko energetskega prehoda že na začetku 21. stoletja, in sicer zaradi politične konstelacije in koalicije, v kateri so Zeleni že od leta 1998.
Kakšne so posledice tega?
V Nemčiji so zaprli 18 jedrskih elektrarn. Ko so jih zapirali, so postali odvisni od uvoza ruske nafte in plina, pa tudi uvoza električne energije iz okoliških držav (Francije, Poljske itd.).
Če danes pogledamo, koliko gramov CO2 se izpusti pri proizvodnji 1 kilovatne ure električne energije: v Nemčiji 398, v Franciji pa 43, skoraj 9-krat manj. To pa zato, ker Francija ni šla v »energetski prehod« in ohranja visoko raven; 70−75 odstotkov proizvodnje vse električne energije proizvedejo v jedrskih elektrarnah. Tudi če sprejmemo narativ o razogljičenju in to, kako je CO2 škodljiv, bi bila do razogljičenja samo ena pot, in to je pot prek jedrskih elektrarn.
Ni druge poti. To je pa je na žalost v zdajšnjih razmerah absolutno neizvedljivo. Zakaj? Zato, ker se je jedrska energija v preteklosti opuščala. Nimamo niti toliko proizvajalcev na svetu niti ti nimajo toliko kapacitet itd., da bi lahko zapolnili naraščajoče potrebe.
Kako pa je s tem z ekonomskega vidika?
Če pogledamo celotno strukturo porabe primarne energije na svetu, je dobrih 80 odstotkov fosilnih goriv.
Torej mi zadnjih 10 do 15 let mečemo na stotine in tisoče milijard dolarjev ali evrov in drugih valut v ta koncept. Mi praktično nismo zmanjšali odvisnosti od fosilnih goriv, v 10 ali 15 letih nismo dosegli nobenih premikov. Moramo vedeti, da je v teh preostalih slabih 20 odstotkih tudi jedrska energija in hidroenergija, sonce in veter pa predstavljata samo 7,5 odstotka. In kako bomo v teh preostalih letih do 2050 nadomestili 80 odstotkov? To je absolutno nemogoče.
Če se vrnem k Nemčiji. Nemčija je začela leta 2009 uvajati programe subvencioniranja solarnih panelov, kar pomeni, da je danes prva generacija odpisana. Nemčija se srečuje s približno milijonom ton okolju skrajno škodljivih odpadkov, ki jih v večini ni mogoče reciklirati. Tiste pa, ki jih je mogoče reciklirati, pa inputi bistveno presegajo outpute. Stroški torej bistveno presegajo koristi.
Kaj pa vetrnice, tudi te so »moderne«?
Vsaka vetrnica je proizvedena iz fosilnih goriv. Za eno dvomegavatno vetrnico se potrebuje približno 260 ton jekla. Za proizvodnjo tega jekla pa se potrebuje 300 ton železove rude in 170 ton koksa. To je treba seveda vse narudariti, transportirati, stopiti, predelati … z ogljikovodiki oz. s fosilnimi gorivi. V vsaki taki vetrnici je tudi do 1.400 litrov olja za mazanje. O tem se sicer nikoli ne poroča. Pred kratkim je v ZDA vihar uničil petmegavatno elektrarno, v nekaj minutah je bilo uničenih več kot 5000 solarnih panelov − spremenili so se v škodljive odpadke.
Poleg tega lahko rečemo, da so vsi ti podnebni načrti, vključno s slovenskim, zelo slabo pripravljeni dokumenti. Ameriški podnebni načrt ocenjuje, da bo za dosego razogljičenja do leta 2050 potrebnih približno 140 bilijonov oz. 140 tisoč milijard dolarjev. Si predstavljate? To so stroški. Če pridete z najbolj preprostim poslovnim načrtom na banko, bodo vprašali: Kako boste pa to financirali? Od kod? V ZDA pa imajo za 140 bilijonov dolarjev potreb ta čas prihodke od davka na ogljik, ki v celotnem obdobju prinese približno 42 bilijonov dolarjev, sledi davek na ogrevanje gospodinjstev, ki prinese približno 1,8 bilijona dolarjev. Skupno je to manj kot 45 bilijonov. Imajo torej luknjo, veliko 95 bilijonov dolarjev, kar je približno v višini štirih ameriških BDP. Tega denarja ni. Ni predvidenega.
Nacionalni energetski podnebni načrt je nerealističen, ker temelji na mnogih spornih predpostavkah, zanemarja nekatera dejstva in ignorira bolj smiselne scenarije.
Kaj pa Slovenija, kako je pri nas s podnebnim načrtom in stroški?
Slovenski podnebni načrt je tudi zelo luknjast. Načrt, t. i. Nacionalni energetski podnebni načrt (NEPN), sicer vsebuje oceno investicijskih vlaganj do leta 2030, ampak ta vlaganja se nanašajo samo in izključno na ukrep za racionalno rabo energije, za nadgradnjo distribucijskega omrežja. Se pravi, da je to samo del zgodbe. Skupne potrebne investicije za dosego teh ciljev znašajo 22 milijard evrov. Si predstavljate? To je skoraj polovica slovenskega BDP. Do leta 2030 samo za racionalno rabo energije in za nadgradnjo distribucijskega omrežja!
Od teh 22 milijard odpade 9,5 milijarde evrov na gospodinjstva, skoraj polovica celotnega zneska. To bomo ljudje plačali. 5,8 milijarde na javni sektor in gospodarstvo, 4,6 milijarde evrov pa na prenos in distribucijo električne energije. Nacionalni energetski podnebni načrt je nerealističen, ker temelji na mnogih spornih predpostavkah, zanemarja nekatera dejstva in ignorira bolj smiselne scenarije. To so pravzaprav neverjetne zgodbe, ko jih začnemo razčlenjevati.
Kaj pa podražitve, ki se zdaj napovedujejo, in spremembe načina obračunavanja omrežnine? Kako to komentirate, je to del vse te zgodbe?
To je del te zgodbe. Vse je del te zgodbe. Zato, ker ta zgodba kapilarno vstopa v naše življenje. Na stotine nekih odredb, na videz obrobnih zadev, ampak ta zgodba se pravzaprav izvaja, kar je najbolj tragično.
Kaj Slovenija v resnici potrebuje?
Slovenija potrebuje zanesljivo oskrbo z električno energijo. Potrebuje drugi blok jedrske elektrarne zdaj in tukaj. Vemo namreč, da je potrebnih več kot 10 let, da se to realizira. Poleg tega absolutno ne smemo zapreti Termoelektrarne Šoštanj. To lahko vprašate tehnologe, kemike in strojnike, ki vam bodo povedali, da so tehnologije, vgrajene v TEŠ 6, dobre, da praktično prihaja do minimalnega onesnaževanja.
Kako je s paneli, sončno energijo, kar je fokus zdajšnje vlade, da bi bila vsa Slovenija prekrita s tem?
Ne. Takšnih kapacitet ni mogoče inštalirati, tudi če bi jih inštalirali, se zadušimo v odpadkih. V pogovoru sicer sploh nismo načeli še enega problema. Tega, da se vseh teh količin ne da narudariti v svetovnem merilu. Tudi avtomobilov z motorjem na notranje izgorevanje ne bomo mogli nadomestiti z električnimi avtomobili, ker ni dovolj virov, ni dovolj litija, ni dovolj bakra, ni dovolj drugega. Če pustimo ob strani omejenost virov in če rečemo, ja, je mogoče, potem smo celoten razvoj in vse koncepte, svojo usodo in svojo prihodnost izročili v roke Kitajski. Kitajska je dominantna. Nasploh na področju bakra, niklja, kobalta, litija itd. obstaja zelo velika skoncentriranost nahajališč in še bolj predelovalnih zmogljivosti. To pomeni, da prve tri države oz. najpomembnejše tri države nadzorujejo v najboljšem primeru 50 odstotkov, v najslabšem primeru 90 odstotkov celotne ponudbe teh materialov. Tri države. Ne 20, ne 40, ampak 3. To so čisti monopoli ali v najboljšem primeru oligopoli. Vemo, kaj se je zgodilo s ceno nafte v 70. letih 20. stoletja, ko je PŠEC obvladoval dvetretjinski delež trga.
Ko pa si postavimo vprašanje, kje se pa ti materiali predelujejo, potem dobimo v glavnem samo en odgovor. Na Kitajskem. Kitajska v predelavi bakra predstavlja 40 odstotkov svetovne ponudbe, niklja nekoliko manj kot 40, kobalta približno 60 do 70 odstotkov, redkih rudnin 90 odstotkov in litija med 50 in 60 odstotki. To pomeni, da Kitajska absolutno obvladuje globalne dobavne verige na področju obnovljivih virov energije. Kolikor bi obnovljivi viri energije pridobili večinski delež v svetu, bi Kitajska lahko v polni meri izrabila svoj monopol prek visokih cen. Zato obnovljivi viri niso in niti dolgoročno ne bodo poceni.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
