Piše: Gašper Blažič
Za Gazimestan ste gotovo že slišali. Ime spominja na mnoge muslimanske države, ki se končujejo na -stan, kot so denimo Afganistan, Pakistan, Uzbekistan, itd. Ime dobesedno pomeni »kraj muslimanskih bojevnikov«, navezujoč se na staro orientalsko besedo, ki pomeni »moč« (od tod tudi ime mesta Gaza!) – dejansko pa gre za poljano severozahodno od Prištine, kjer se nahaja spomenik bitke na Kosovem polju iz leta 1389. Seveda se je bitka končala brez zmagovalca, saj sta v njej padla oba voditelja nasprotujočih se strani: srbski knez Lazar in otomanski sultan Murat. Ne glede na to, pa je bitka na Kosovem polju kasneje postala nekakšna mitizirana Arhimedova točka srbske nacionalne samobitnosti, ki pa jo je do skrajnosti privedel »vožd« ob njeni 600-letnici, ko je na Vidov dan (28. junija) leta 1989 dejansko priredil pravcato manifestacijo z množično udeležbo. In govorom, v katerem ni izključil možnost oboroženih spopadov.
Omenjenega dogodka se je takrat udeležil tudi sveže imenovani predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, ki pa se sprva ni mogel odločiti, ali naj glede na sicer zelo zaostrene razmere na Kosovu sploh pride na gazimestansko manifestacijo, ki je Slobodana Miloševića ponesla v mesijanske višave. Nato se je vendarle odločil, da gre (čeprav so nekateri diplomatski predstavniki tujih držav zavrnili povabilo), češ da to lahko uporabi kot zadolžnico Srbiji, da na Kosovu preneha izvajati represijo. In so ga – kar je v svojih spominih zamolčal – ob prihodu na prizorišče poniževalno presedali kot kakšnega šolarčka. Toda izvirni greh je bil storjen v vsakem primeru, ob navzočnosti Drnovška ali brez njega: evforičnost na Kosovem polju je namreč že opogumila tudi Srbe izven Srbije, predvsem tiste na Hrvaškem, ki so začeli vstajniško dvigovati glave še v času, ko je Hrvaško vodila še komunistična nomenklatura in se niti ni vedelo, ali prve večstrankarske volitve sploh bodo.
Morda bo ob tem kdo pripomnil, češ saj je bilo to normalno, vsak narod potrebuje svoj »mit«, ki potrjuje nacionalno samobitnost. V primeru slovenske države ni čisto tako, saj so zgodovinski dogodki, ki so pripeljali do nje, še razmeroma sveži, v njih je dejansko zelo malo mitologije, morda kvečjemu tisto o »tisočletnih sanjah« od Karantanije naprej. Na to prastaro državo naših prednikov se radi sklicujemo, ko dokazujemo svojo zgodovinsko državotvornost. In navsezadnje, ustoličevanje karantanskih knezov je veljalo celo za nekakšno evropsko pra-demokracijo – knez ni prihajal iz neke dedne dinastije, ampak so ga postavljali kmetje. Celo kasneje, ko je bila na tem območju že dežela Koroška in je tam že vladal fevdalizem, so koroške vojvode ustoličevali v skladu s starodavno tradicijo in v – slovenskem jeziku. No, res pa je, da takrat krog volivcev še zdaleč ni bil tako širok kot v karantanskih časih. Seveda ta del naše pradavne zgodovine omenjam bolj mimogrede, kot dokaz, da je nekaj tega izročila prešlo v slovensko prazgodovino, kajti o slovenskem narodu, kot ga poznamo danes, lahko govorimo šele od 19. stoletja dalje, ko je nacionalna zavest prevladala nad pokrajinsko (Kranjci, Štajerci … , ki so seveda lahko govorili slovensko ali nemško), takrat se je tudi pojavil pojem »zedinjena Slovenija«, nacionalno vprašanje pa se je v glavnem reševalo znotraj habsburškega imperija. Do njegovega konca leta 1918 seveda.
Ob tem samo mimogrede omenjam nekaj te mitologije, bolje rečeno mitomanije, ki je postala podlaga za mišljenjsko prepričanje sicer dokaj glasne manjšine, ki vidi prihodnost Slovenije kot države, ki bo povsem ločena od vseh mednarodnih povezav (torej samozadostna), njeni prebivalci pa se bodo spet vrnili k predkrščanski tradiciji in tako zaživeli svojo resnično identiteto. No, nekoliko težje bodo takšna stališča uskladili s posamezniki, ki so na podoben način v sebi odkrili staronemško identiteto, čeprav z njimi delijo svojo alt-right suverenistično agendo. Ki je, mimogrede, močno protijudovsko in protikrščansko usmerjena. To pa je že vzorec, ki nekoliko bolj spominja na mitomansko afirmacijo Srbov ob razpadu Jugoslavije.
Pravijo, da mitomanija uspeva takrat, ko odpoveduje razum. To smo lahko videli denimo nekje pred dvema letoma, ko so nekateri zaradi epidemije izgubili pamet in se zatekali k vsem mogočim teorijam zarote. Vendar se mitomanija še najbolj odraža takrat, ko gre za zaščito »svetega grala« – v našem primeru gre pri naslednikih komunistične agende. Kjer pravzaprav sploh ni nobene želje po kakšni ideološki formaciji, kajti marksizem zanima malokoga, še pred desetletji je denimo Ivan Maček-Matija v svojih beograjskih letih raje hodil z generalom Milanom Žežljem (poveljnikom Titove osebne garde) na lov kot da bi poslušal brezplodne sestanke, ki so kar kipeli od ideoloških floskul. Refleks tistih, ki jih je denimo na RTV Slovenija »j**eno več«, kot se je izrazil njihov eminenten predstavnik Marcel Štefančič, kaže na to, kaj je v resnici ostalo od nekdanje režimske elite. Ostala je predvsem mentaliteta, da je potrebno braniti »naše« pred »njihovimi«. Zaščititi svoje plemenske interese. Tudi za ceno razvoja države. Ker je na drugi strani vedno sovražnik. Ne politični nasprotnik, ampak sovražnik.
Tudi zato se dandanes v glavah gradijo sodobni Gazimestani. Pa naj bo to enkrat letno v Dražgošah, od koder ta elita, v kateri so se združili »starorežimci«, njihovi nekdanji oporečniki ter mlajše generacije, ki želijo temu toku oportunistično slediti, sporoča, da »države ne damo«. Ker je »naša«, »mi smo jo naredili«, »mi smo jo osvobodili«, »vi ste tu samo gostje«. Povedano drugače: ta elitni konglomerat, ki nam sporoča, da je država izključno v njegovi lasti, ima vse ostale za »tujce«, ki jih obravnava na način, ki ga sicer priznava za ksenofobijo. Torej: če hočete ostati tukaj, boste ubogali, kar bomo mi rekli, sicer pa se poberite, od koder ste prišli. In tako najbolj zagreti kričači odganjajo v Argentino tudi tiste, ki tam niti nikoli niso bili in morda niti še niso slišali zanjo
Iz tega postane jasno, zakaj toliko mitomanije, povezane z drugo svetovno vojno. Zgodba o Dražgošah (ali »Lažgošah«, kot rečejo nekateri, čeprav sama vas ni čisto nič kriva za to!) je morda poseben primer, ker tu niso mogli vplesti nobenega tipičnega sovražnika revolucije – niti vaških straž, niti domobrancev. Pač pa so bili sami prebivalci vasi tisti razredni sovražniki, čeprav je propaganda skušala to prikriti. Kot sem pred meseci že pisal v eni od svojih kolumen (Kaj ima Hamas opraviti z Dražgošami), se v Gazi ponavlja isti vzorec kot v Dražgošah: civilno prebivalstvo je tu živi ščit, žrtev, ki ga Hamas daje Izraelu, da opraviči svoj terorizem. Januarja 1942 so v vlogi te žrtve bili prebivalci Dražgoš, ki jih je partizanska soldateska žrtvovala na oltarju revolucije. Sedaj pa s pozicije tega žrtvenika slovenski javnosti soli pamet, kaj vse je dražgoška bitka – ki je v resnici ni bilo – pomenila za osvoboditev Evrope, pri čemer se predrzno primerjajo celo z invazijo zaveznikov v Normandijo, ki je dokončno zakoličila usodo Tretjega rajha. Ob tem se z dražgoškega odra, ob tihem trpljenju sedanjih prebivalcev, odmevajo tudi grozeče diskvalifikacije. Tistih, ki »niso naši«. Kar je tudi signal prestrašenemu prebivalstvu, naj na volitvah raje ne tvega z večinsko podporo »ne-našim«, če ne želijo nevšečnosti.
Kar samo dokazuje, da je stalinistična revolucija na Slovenskem, ki ne more skriti sorodstva z »voždovo« vidovdansko manifestacijo v Prištini leta 1989, na žalost neverending story.
