Piše: Frančiška Buttolo
Zelo se strinjam z uglednim novinarjem, eno glavnih žrtev – po mnenju številnih poznavalcev – nezakonitih ukrepov sedanjega vodstva televizijskega informativnega programa RTVS, da gre pri zdajšnjih ukrepih za izvedbo popolne depolitizacije RTVS v resnici za navadno stalinistično čistko. Ta ocena dogajanja na RTVS je zgodovinskega pomena.
Prvič je ta ocena zgodovinsko pomembna zato, ker potrjuje marsikatero domnevo poznavalcev dogajanja na RTS, da se je v tem mediju ohranil duh stalinizma od prvega pravega stalinističnega direktorja državne oziroma javne slovenske televizije (s svojim stalinističnim terorjem je vladal od začetka šestdesetih). Tudi sama sem – kot študentka svetovne književnosti – honorarno delala v politični dokumentaciji ( prim. F. Buttolo, Pa so spet na javni televiziji “tisti lepi časi’!), kjer sem dodobra spoznala košček ravnanja tega trinoga s svojimi podrejenimi. Zato še bolj vidim, kako neverjetno trdoživa je stalinistična kontinuiteta na RTVS. Če je v Sloveniji kaj večnega, je večen stalinizem. Najbolj pa sta večna KULTURNI in PRAVNI stalinizem.
Kulturni stalinizem, jedro stalinistične ideologije in politike, najbolj stiska za vrat slovenske medije. Televizijo že od njenega začetka, od petdesetih. Očitno pa ni prav nič drugačen sedanji stalinizem pod vodstvom “nežne ročice” šefice informativnega programa in čudaškega sveta v krvavo rdečih rokah nekega Petra Škarje. Ni pomembno, ali vodi informativno politiko nežna damska ročica, ali pa robata moška pest, pomembno je, katero ročico v vodstveni “kabini” premika. Trenutno gotovo tisto – krvavo rdečo – na kateri še niso izbrisani prstni odtisi stalinističnih trinogov glavnih vodstvenih kadrov iz časov Titovih stalinističnih klavnic. Za nas, Slovence, so bile prav te še najbolj usodne od vseh v slovenski krvavi zgodovini. Najprej zato, ker so stalinisti z medvojnimi in povojnimi revolucionarnimi zločini – s poboji in zahrbtnimi izgoni – skoraj razpolovili slovenski narod, nato – po osamosvojitvi 1991 – pa s pospešeno balkanizacijo in migrantsko muslimanizacijo – razpolovili še preostalo polovico Slovencev.
Da, malo je ostalo slovenskih komunistov, kot je z žalostjo v stalinističnem srcu ugotovil “zborovodja” skoraj samo še balkanskih poslušalcev njegove izvedbe pesmi “Druže Tito, mi ti se kunemo!” Je bila to vnovična prisega RTVS stalinizmu? Ah, ne, samo hec je bil, mar ne? Pa tudi če bi bila prisega, saj zdaj Tito ne vodi Slovenije in Balkana, zdaj jo vodijo visoki stalinistični komisarji, izšolani na najboljših sodobnih kagebejevskih univerzah, ki jih po vsem svetu financirajo Sorosove izključno stalinistčne banke. Tako je s slovenskim stalinizmom v KULTURI, katere glavni del so mediji – na čelu z javno televizijo.
Kar pa zadeva slovenski PRAVNI stalinizem, je potrebno močno pohvaliti skoraj celotno slovensko – še izvorno stalinistično – pravosodje. Groteskni stalinistični “fenomen Masleša” in sedanji “pistolerosi” v samem političnem vrhu slovenskega pravosodja niso nikakršno naključje. Prej so pravilo in tako rekoč železni repertoar slovenskega stalinizma od – lani (2023!!!) poživljenega na Čebinah, v rojstnem kraju slovenskega stalinizma. Tistega stalinizma v srcu Evrope, ki je, če ga merimo po odstotkih pobitega lastnega naroda, veliko hujši od fašističnega in nacističnega totalitarizma oziroma okupatorja, pogosto celo od samega Stalinovega. To je slovenski stalinizem.
Tako pa je predvsem zaradi tega, ker SLOVENSKI STALINIZEM traja že skoraj stoletje. Da, skoraj stoletje. Za sabo imamo skoraj stoletje revolucionarnega komunističnega terorja med drugo svetovno vojno in še dolgo po njej. Tudi še zdaj. In prav nič ne kaže, da bo z njim v Sloveniji kmalu konec. Prav narobe, prej bo konec Slovenje in slovenskega naroda, če kot narod sploh še obstajamo. Ljudsko štetje je namreč prepovedano. Moj Bog, kako stalinistično!
V bistvu tradicija stalinističnega zavajanja in lažnive – prav kriminalne – stalinistične propagande slovenskih javnih medijev, še posebno javnega radia in javne televizije, sodi med tise največje slovenske stalinistične zločine kot medvojni in povojni stalinistični poboji. Vsa Slovenija preprosto sprejema nerazumljivo vendar vsem državljanom Slovenije nekako edino splošno sprejemljivo NASPROTOVANJE civiliziranemu pokopu teh žrtev samo zato, ker nam še vladajo STALINISTI, ki nam do potankosti, prav vsem Slovencem in slovenskim državljanom, do potankosti krojijo našo bedno usodo Zato nikomur ni mar, da te žrtve v veliki, veliki večini niso bile pravno obtožene in pravno obsojene. Še vedno je v Sloveniji najbolj pomembno to, da nadaljujemo – prav s strahospoštovanjem – tradicijo stalinizma. Pa da še vedno na televiziji prisegamo Titu, kako ga bomo – večni slovenski stalinizem – podpirali do zadnjega diha.
Bledo se še spominjam, kako je malo pred svojo smrtjo, neki gospod novinar za zunanjo politiko na javni televiziji, tisti, ki je menda v resnici prvi ustoličil sedanjo “šefico” stalinističnega televizijskega informativnega programa, v šali priznal, da je član neke štiričlanske prijateljske družbe, imenovane štiriperesna deteljica, v kateri so bili po njegovi izjavi še “pravi” stari komunisti. Treh imen iz te družbe se spominja še vsa kulturna Slovenija, četrto je nekoliko manj znano, vprašanje pa je, če ni v resnici za slovenski “pravi” stari komunizem – torej za naš stalinizem – v tej četverici najpomembnejše. Ta stalinistična deteljica je gospodovala in terorizirala v uredništvu Dela in Naših razgledov, v samem vrhu slovenske televizije od začetka šestdesetih pa skoraj do 21. stoletja, kar nekaj časa pa tudi na televiziji v Kopru.
Na slovenski javni televiziji je kadrovala predvsem tiste, ki so jih najprej poslali v udbovske stalinistične roke jugoslovanskih mentorjev na televiziji BBC. Zunanjepolitični mentor te deteljice na javni televiziji je tudi PRAVI ustvarjalec sedanje – probalkanske in sorosovsko stalinistične – politike na RTVS. Tu je potrebno iskati izvore medijskih napadov razni tarč na humanitarne in humane ukrepe Janševe vlade, še zlasti med epidemijo covida, ko so stalinisti na javni televiziji zahtevali od Janševe vlade, naj na ukaz stalinistov na televiziji dopusti neovirano in neomejeno gibanje državljanov, naj dovoli vse javne prireditve in vsakršno množično druženje, kot so ga ti, televizijski, stalinisti organizirali s svojimi zločinsko okuževalnimi protesti. Na njih so kot obsedeni kričali, da hočejo svobodno gibanje, brez vsakršnih ukrepov proti še neznanemu virusu, povzročitelju te strahotne epidemije po vsem svetu. Zahtevali so, protestniki, pod vodstvom stalinistov s televizije, obvezno okuževanje z virusom vseh državljanov, ker je bilo to menda edino v skladu z veljavno zakonodajo, v resnici pa samo zato, da bi zrušili samostojno in – vsaj formalno – demokratično Slovenijo, pa čeprav z milijonom žrtev. To je slovenski televizijski STALINIZEM. To je delo slovenske medijske stalinistične štiriperesne deteljice. Če ne bomo rešili tega slovenskega problema, ne bomo rešili ničesar, še najmanj pa bomo rešili Slovenijo.
