Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se s Katarino Wakounig Pajnič, sicer Dolenjko, ki že trinajsto leto živi na avstrijskem Koroškem. Pa ne le živi, ampak za to deželo resnično trepeta in zanjo diha prav vsak trenutek, ko piše o prelepih koroških vasicah in slovenski manjšini. Prepričana je, da je resnična moč v znanju in da prav to lahko pripomore k ohranitvi slovenstva. Hkrati poudarja, da znanja maternega jezika ne zagotavlja nobena šola niti ne še tako proaktivna politika, in da pri tem šteje samo družina.
Kot je videti, vam slovenska mesta in predvsem vasi na avstrijskem Koroškem izredno veliko pomenijo – saj že peto leto vodite projekt »Slo.Kor.Tur« Slovensko srce avstrijske Koroške. Kaže, da ste se zares zaljubili v to deželo, saj sicer prihajate iz Slovenije.
Tako je, prihajam z Dolenjskega, iz vsem dobro znane suhorobarske Ribn’ce. Bila sem prva hči v družini z enajstimi otroki, imam pet mlajših bratov in pet mlajših sester. Gimnazijsko šolanje sem končala v Kočevju, kjer sem preživljala kar zabavno mladost, potem pa sem se vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, na Oddelek za geografijo, in tam diplomirala druga v generaciji z diplomskim delom na tematiko narodnostne strukture JV Slovenije. Nadaljevala sem na podiplomskem študiju ter prva v generaciji magistrirala na področju politične in socialne geografije z raziskovalnim delom Slovenci na Hrvaškem. Letos bo že četrt stoletja, kar ne živim več doma. Slovenstvo nasploh, posebej pa tu, na avstrijskem Koroškem, mi zelo veliko pomeni – z vsakodnevnih in tudi z raziskovalnih vidikov. Manjšinstvo in izseljenstvo sta me že v času šolanja zelo zanimali, še posebej ko sem se prvič srečala z dejstvi, da živi neposredno ob meji, a zunaj Slovenije, ogromno Slovencev, ki so bili zaradi usodnih zgodovinskih določitev poteka meja izključeni iz »matične« domovine, a kljub vsemu ohranjajo narodnostno zavednost. Izseljenstvo Slovencev ima dolgo zgodovino in nasploh daje močen pečat slovenski družbi. Slovenci so se v številnih obdobjih in iz nešteto razlogov izseljevali na vse konce sveta. Tako kot jaz, ko sedaj živim na Koroškem že 13. leto.
Kaj opažate – kaj pomeni slovenstvo v vseh teh vaseh, ki jih obiskujete in opisujete v svojih spisih?
Slovenstvo je za zavedne koroške Slovence, ki jih je čedalje manj, zelo srčna zadeva. Lahko bi rekli: si ali nisi Slovenec. So pa med ljudmi tudi vmesni, »sivi odtenki slovenstva«, ki jih statistika težko analizira, saj je po drugi strani precejšen del starejše generacije povsod na Koroškem, kjer ljudje znajo narečje in ga poimenujejo »vindiš« ter dodajo, da je to samo narečje in ne slovenščina. Jaz pa vedno opišem, da je to domač dialekt, seveda prav tako slovenski, kot je slovenski ribniški, prekmurski ali ajdovski dialekt – vsi bolj ali manj odstopajo od knjižne slovenščine in pogosto, ko se po domače pogovarjata Prlek in Belokranjec, se tudi ne razumeta, če govorita vsak v svojem narečju, pa sta oba Slovenca … Izgovor torej, da obvladajo ljudje »samo« domači dialekt »vindiš« in da to ni slovenščina, pri meni ni relevanten. Sama sem se v skoraj 18 letih življenja na avstrijskem Koroškem naučila rožanski, gorjanski in podjunski koroški slovenski dialekt in razumem tudi t. i. vindiš.
Ali morda pripravljate tudi turistični vodnik po Koroški?
Vodnika ne pripravljam, saj mislim, da jih je veliko že izšlo in dosežejo z zdajšnjimi nakladami na slovenskem trgu razmeroma majhen krog bralcev, posebej mlajša generacija dandanes išče informacije na spletu – hitro, učinkovito in predvsem zastonj. Zato sem odprla portale »avstrijska Koroška«, ki jih zelo uspešno vodim že 5. leto. Vsaka objava doseže tudi do 35.000 bralcev – kje ste nazadnje zasledili kak vodnik po Koroškem s takim dosegom? Drugi vidik, ki mi je ob mojih reportažah s Koroškega še bolj pri srcu, pa je širjenje informacij med najmlajšimi, ki o avstrijski Koroški tudi najmanj vedo. Dolgo sem namreč živela v prepričanju, da so te teme dosegle mojo generacijo v šolskih klopeh prav tako intenzivno kot mene – pa sem dolgo potrebovala, da sem prišla do sklepa, da se motim, da okoli 90 odstotkov populacije po Sloveniji sploh ne ve, o čem govorim, ko razlagam o manjšinskem življenju na avstrijskem Koroškem …
Ste tudi predstavnica turističnega Žurnala Alpen Adria za Slovenijo in pri Magazinu Villach im Fokus v Beljaku prav tako predstavnica za Slovenijo. Drži?
Ja, sem predstavnica turističnega Žurnala Alpen Adria v Celovcu, ki bo praznoval že 50. leto obstoja, in Magazina Villach im Fokus v Beljaku za Slovenijo. A sta bili zadnji dve leti po pandemiji/krizi covida zelo trdi na tem področju, saj je slovenska politika krčila večino sredstev za promocijo Slovenije v Avstriji, kar je kratko malo tragično! Izgubila sem več kot 55 odstotkov rednih strank, zato so marsikje v turizmu po Sloveniji obupani, delo pa je trdo. Ne vem, kako je lahko cilj vladajoče politike, da predstavljanje Slovenije v Avstriji ni več smiselno oziroma potrebno! Ravno zdaj to Slovenija najbolj potrebuje. Sem brez besed in razočarana …
Ste tudi urednica spletne strani – kaj lahko najdemo na njej? Se ukvarjate z oglaševanjem koroških turističnih krajev v Sloveniji in obratno?
Kot sem omenila, sem odprla portale »avstrijska Koroška«, ki jih zelo uspešno vodim že 5. leto. Že na samem začetku sem pripravila brošuro o glavnih turističnih destinacijah avstrijske Koroške v slovenščini, odprla spletno stran https://avstrijskakoroska.wixsite.com/website, prvo tovrstno stran na Facebooku https://www.facebook.com/avstrijskaKoroska/, YouTube kanal avstrijska Koroška in Instagram https://www.instagram.com/avstrijska_koroska/, vse pod nazivom Avstrijska Koroška. S promocijo turističnih krajev avstrijske Koroške vabim Slovenijo k čim boljšemu poznavanju slovenskih značilnosti avstrijske Koroške. Tu predstavljam destinacije z obeh strani meje: za Korošce Slovenijo, ki jo številni zelo slabo poznajo (marsikateri koroški Slovenec ni obiskal niti Ljubljane …), za Slovence po Sloveniji pa zelo intenzivno opisujem in pišem reportaže po celotni avstrijski Koroški. Objave so deloma strokovne, vsebinske z bogatim slikovnim in tudi videogradivom. Bralci pa številni, stalni in zadovoljni – okoli 16.500 jih redno spremlja moje portale »avstrijska Koroška«, vsaka objava pa doseže s številnimi medmrežnimi delitvami tudi do 35.000 bralcev. Vabim vse, ki vas ta tematika zanima, da me berete in spremljate😊.
Ste še vedno sodelavka v mednarodni odvetniški pisarni mag. Rudija Vouka v Celovcu, Gradcu, na Dunaju in v Ljubljani? Kakšno je vaše delo tam?
Tako je, že 12. leto delam v tej v mednarodni odvetniški pisarni, kjer sem strokovna sodelovala s težiščem delovanja na področju napotitev slovenskih in hrvaških podjetij na delo v Avstrijo. V Sloveniji in Avstriji predavam o zakonodaji pri opravljanju storitev v Avstriji in na tem področju je vedno kaj novega za predstaviti. Torej vam lahko svetujem in uredim dokumentacijo, da boste pravno brezskrbno lahko delali v Avstriji, ne da bi se bali, da bi vas na terenu finančna policija zaradi nepravilnosti kaznovala z visokimi kaznimi.
Slovenci v matični domovini najbrž premalo poznamo avstrijsko Koroško … Kakšne so njene odličnosti?
Koroški Slovenci so iskreni, delavni in od določene stopnje dalje lahko precej odprti ljudje. Ne odprejo pa se ravno hitro in ne preveč, kot je to značilno za narode nekdanje Jugoslavije. Ne želijo biti nikomur nič dolžni in tudi ne pričakujejo ničesar velikega od drugih. Kot taki so mi zelo všeč, ustrezajo mojemu značaju. Najbolj me navdušuje njihova vnema v boju za slovenstvo, aktivna vključenost v manjšinsko društveno, kulturno, glasbeno in politično življenje. Biti samozavesten Slovenec, govoriti slovensko in delovati v slovenskem okolju je njihova dolžnost in hkrati privilegij; vsaj za veliko večino koroških Slovencev to prav gotovo velja. Večkrat si namreč zaželim, pa tudi glasno izrečem, o tem tudi pišem, da bi bilo dobro, če bi imeli tudi Slovenci v Sloveniji v sebi vsaj delček te gorečnosti. Prej me je manjšinska in izseljenska tematika ter problematika zanimala »samo« strokovno, naključja pa so nanesla, da sem ravno ob raziskovanju slovenske manjšine na Hrvaškem spoznala svojega partnerja, zavednega koroškega Slovenca. Priznam pa, da sem tudi sama začela ceniti narodnostno zavednost, šele ko sem začela živeti v tujini. Kar nenadoma slovenski radio ni bil več samoumeven, pa slovenske TV ni bilo v vsakem domu, kaj šele slovenskih cedejev, devedejev, časopisov in knjig … Oktobra je bila izdana moja prva reportaža z avstrijske Koroške v tedniku Demokracija – še danes je nisem imela v rokah, ker se ne prodaja čez mejo …
Ste se hitro privadili na življenje na avstrijskem Koroškem?
Življenje na avstrijskem Koroškem sicer ni preveč drugačno od življenja v Sloveniji, tudi Ljubljana je blizu; najbolj negativna je bila aklimatizacija na precej manjši in manj aktiven Celovec. Z družino živimo okoli 10 km JZ od Celovca, na podeželju, kjer imamo veliko hišo z vrtom, rožami in tudi z zelenjavnim vrtom veliko veselja in tudi dela. Sicer pa ne ločujem ljudi po tem, ali so nemško govoreča večina ali slovensko govoreča manjšina in se dobro razumem z ljudmi različnih narodnosti, ki so na avstrijskem Koroškem kar številčne. Na Koroškem je namreč precej potomcev izseljencev oz. beguncev pred jugoslovansko vojno v 90. letih: Bosancev, Hrvatov in Srbov. Večinoma se sicer gibljem v družbi Slovencev in do sedaj v vseh letih bivanja v Avstriji z nemško govorečo večino nikoli nisem imela negativnih izkušenj v povezavi s slovenstvom. Med koroškimi Slovenci pa se o preteklih negativnih dogodkih zelo veliko govori, saj so zaznamovali številke generacije Slovencev vse do danes. In vse to zelo boli …
Menite, da bi bilo treba v slovenskih šolah razširiti učni program o slovenskem zamejstvu?
Glede na vse, kar sem vam zgoraj opisala – vsekakor. Sicer sem na zvezi z nekaterimi motiviranimi kolegi, profesorji zgodovine in geografije po slovenskih šolah, ki jim je narodnostna tematika blizu in se res trudijo pri poučevanju o manjšinskih vprašanjih. Očitno pa niso vsi taki oziroma večina ne, sicer bi ljudje o teh vprašanjih, ko jih sprašujem, malo več vedeli. Tako pa leta že poslušam, da večina Slovencev, takoj ko se pripeljejo na Ljubelj, začenja nemško razmišljati in niti ne vedo, da tu živimo Slovenci. Doživela sem že, da so me vprašali, če je Klagenfurt daleč stran od Celovca. Predvsem zelo izrazito v zadnjih letih opažam pri bolj izobraženih slojih v Sloveniji vsesplošno težnjo, da narodnostni vidik tako in tako ni (več) važen in da slovenstvo po svetu ni pomembno. Važno je le, da Slovenci obvladajo dobro angleščino, ki je prisotna že skorajda v vsaki pori javnega življenja v Sloveniji …
Kateri kraj na avstrijskem Koroškem je po vašem še najbolj slovenski? Ko se pogovarjate z ljudmi, zlasti s koroškimi Slovenci – kako se vam zdijo povezani s svojimi slovenskimi koreninami?
Pred kratkim sem v svoji prvi reportaži za tednik Demokracija z avstrijske Koroške kraj, dolino Sele, kjer je še večina prebivalcev slovenska − visoko v hribih, odmaknjena, pod stenami Košute. Samozavestni, kulturno, glasbeno, športno in politično aktivni Slovenci, ki se uspešno upirajo trdi in vztrajni germanizaciji z vseh strani.
Kako ocenjujete avstrijsko politiko, povezano s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem? Interesa za slovenski jezik naj bi bilo v zadnjem času več, ampak ali to dejansko pomeni oživljanje slovenstva? Kako vidite sodobno koroško-slovensko identiteto?
O avstrijski politiki sedaj ne bi govorila, ker je tematika preobsežna in predvsem preobčutljiva za najin tukajšnji pogovor. Interesa za učenje slovenskega jezika oziroma konkretneje za prijavo učencev k dvojezičnemu pouku v ljudskih šolah (to so v Avstriji prva 4 leta izobraževanja na nižji stopnji, enako kot prvi 4 razredi OŠ v Sloveniji) naj bi bilo v zadnjem času konstantno enako, ja, ampak to še niti približno ne pomeni oživljanja slovenstva. Zakaj ne? Oba moja otroka sta bila v taki uradni dvojezični ljudski šoli. Ko je hči praznovala v zadnjem, 4. razredu ljudske šole, rojstni dan, sem želela ob rojstnodnevni torti spregovoriti z deklicami vsaj nekaj besed, če že ne stavkov v slovenščini. Kaj mislite, koliko so me razumele? Ali mislite, da je katera znala nekaj stavkov v slovenščini? Po štirih letih učenja slovenščine prav nobena ne, pa so bile nekatere odlične učenke! Zakaj ne? Ker učitelji itak povedo vse v nemščini in zraven dodajo v slovenščini. Zakaj bi se potem učile slovensko, med sabo pa tako in tako govorijo vse samo nemško? Nauk tega principa: če otrok na avstrijskem Koroškem (velja za vsa zamejstva in vse skupnosti povsod po svetu) od doma ne zna slovensko, je za slovensko skupnost v večini izgubljen. Redki so tisti, ki se kasneje prek šolskega in zaposlitvenega toka življenja naučijo slovensko tako dobro, da se lahko s Slovenci v družbi pogovarjajo slovensko; kakor pa je ob pogovorih navzoč samo en »šibek« pogovorni partner, ki ne zna slovensko, je takoj celoten pogovor samo nemški. Apel: govorite s svojimi otroki povsod po svetu svoj materni jezik, tega bogastva ne povrne nobena šola niti ne še tako proaktivna politika! Šteje samo družina!
Pozitivno pa ocenjujem zasebne pobude Avstrijcev, ki se učijo slovensko z namenom, da spoznajo slovensko kulturo, zgodovino in običaje in vsaj deloma obvladajo drugi uradni jezik dežele Koroške – slovenščino. In teh nadobudnežev je kar nekaj, da lahko naredijo pogled v prihodnost dvojezične avstrijske Koroške malo bolj svetel.
Ali bi želeli komentirati izjavo slovenske predsednice Pirc Musarjeve, ki je na neki prireditvi v italijanskem zamejstvu dijakom dejala, da je »njihova domovina Italija«?
Ja, pri politikih je vedno tako, na terenu, v živo, nekaj trdijo, potem pa pozneje pojasnjujejo in razlagajo, kaj je bilo dejansko mišljeno. Predsednica Nataša Pirc Musar je že kmalu po izvolitvi s svojimi izjavami tu precej razburila koroške Slovence, pa se je potem nekako izvlekla, zdaj pa je presenetila zamejce v Trstu. Na vprašanje dijakinje: »Se vam zdi, da matični Slovenci dovolj dobro poznajo in upoštevajo svoje zamejce?« je predsednica odgovorila: »Vaša domovina je Italija, vi prispevate k razvoju, sožitju in kulturi Italije. Tega nikoli ne pozabite.«
Mislim pa, da gledamo na njen odgovor z enega vidika vsi napačno – dijakinja je spraševala predsednico o Slovencih, kako v Sloveniji poznajo zamejce, ne o tem, ali so zamejci del Italije ali Slovenije kot domovine (ali države) ali ne. Predsednica je torej v svojem odgovoru odgovornost prestavila s Slovenije na zamejce. In tako se zamejci dejansko povsod počutijo – v Celovcu, Trstu, na Reki ali v Porabju − pozabljeni od Slovenije.
Kaj bi želeli poudariti za konec – kje vidite prihodnost celotnega povezanega slovenskega prostora, Slovenije skupaj z zamejstvom torej?
Kako bo s slovenstvom v prihodnje, sploh ne morem ocenjevati – ne na »tej« ne na »drugi« strani meje. Ob svojih projektih med srčno avstrijsko Koroško in rodno Slovenijo pa sem hvaležna vsakemu posamezniku po vsem svetu, ki mi je v zadnjih letih pisal, da se je z mojimi prispevki nekaj novega naučil o manjšinskem življenju. In tako bodi tudi v prihodnje. Znanje je naša moč! In kot optimistka upam na stabiliziranje stanja slovenstva, če nam bo to v našem skupnem interesu. Poznamo namreč kar nekaj manjšin po svetu, ki jim je grozilo izginotje, pa so se dvignile kot Feniks iz pepela. Če pa bosta na prvih mestih ostali nemščina in angleščina, pa ta Feniks ne bo poletel!
