Piše: Gašper Blažič
Lady Astor, ki velja za prvo predstavnico nežnejšega spola v britanskem parlamentu, je bila znana po svoji zajedljivosti do britanskega državnika Winstona Churchilla. Iz tega se je razvilo kar nekaj anekdot. Ena od njih pripoveduje, da je v neki razpravi lady Astor Churchillu sarkastično navrgla, da če bi bila njegova žena, bi v čaj dala strup. Churchill je na to odgovoril: »Če bi bil vaš mož, bi ga z veseljem spil.«
Razumete poanto? Morda se boste vprašali, ali ima ta anekdota kaj opraviti z aktualno domačo in mednarodno politično situacijo. O ja, ima, pa še kako. Anekdota namreč namiguje na to, kako nekateri karakterji težko živijo skupaj. Marsikdo bi ob tem pomislil na Palestince in Izraelce, ki so v nenehnem konfliktu, že odkar je bila leta 1948 obnovljena sedanja judovska država, ki je povsem obdana z (nevarnimi) arabskimi sosedami. Leta 1993 sta izraelski premier Jicak Rabin in vodja Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat podpisala sporazum v Oslu, za katerega sta nato prejela tudi Nobelovo nagrado za mir. Vendar je bilo jasno, da trajnega miru sporazum ne bo prinesel – trajna palestinska vstaja, intifada, se je nadaljevala in traja še danes. Njen glavni nosilec je Hamas, teroristična organizacija, ki je po Arafatovi smrti močno povečala vpliv na palestinsko uradno politiko. In če boste Palestince vprašali, kaj menijo o sporazumu iz Osla, vam bodo razložili, da je bil to zanje totalen poraz, kapitulacija.
Treba pa se je zavedati, da ta teroristična organizacija ni nevarna samo Izraelu, pač pa celotnemu Zahodu, le da se do usodne sobote, 7. oktobra, tega nismo dovolj dobro zavedali. Na globalni ravni se namreč ustvarja (nenačelna) koalicija oziroma os zla, ki sega od Pjongjanga prek Pekinga, Moskve vse do Teherana in Gaze, zato je nevarnost vojaškega konflikta večja kot kadarkoli prej. Žal tudi po zaslugi chamberlainovske slepote Evropske unije, ki se kljub deklarativni obsodbi napada na Izrael noče odpovedati nadaljnjemu financiranju Palestincev. Največja žrtev tega dogajanja pa so manjšinski palestinski kristjani, ki jih pobijajo tako Hamasove kot izraelske rakete.
Da, res je: Izrael je že od vsega začetka vojaško ofenzivna država in to Hamas dobro ve, zato vedno znova žrtvuje palestinske civiliste za svoj »kanonfuter«, da bi pred svetom dokazoval domnevno zločinskost »sionistov«. Vas to na kaj spominja? Mene denimo spominja na ravnanje slovenske komunistične partije in njenih sedanjih naslednikov – spomnimo se »slavne« dražgoške bitke, ki pravzaprav ni bila bitka, ampak strahotna tragedija in krvava cena za komunistično izzivanje nemškega okupatorja. In seveda sedanji mladi revolucionarji, ki bi še naprej radi ponavljali zločine svojih prednikov in pobijali »potomce kolaborantov«, nenadoma ugotovijo, da je Adolf Hitler, ki ga tako radi podtikajo drugim, pravzaprav njihov idol. Kdor je pozorno spremljal družbena omrežja, je lahko videl, kako so mnogi skrajni levičarji, tudi v Sloveniji, na družbenih omrežjih proslavljali Hamasov brutalni napad 7. oktobra in izražali željo, da bi bil Izrael trajno izbrisan. In seveda so se pojavile tudi fotografije Adolfa Hitlerja. To glede na skupno socialistično podstat naše l(L)evice, boljševikov, nacistov in islamistov sploh ni presenečenje. Tudi pri islamskem radikalizmu dostojanstvo človeka kot osebe ne šteje absolutno nič, ker je človekovo življenje vedno v službi »višjih ciljev«.
Naj bo intifada ali NOB, v obeh primerih imamo opraviti z nasilnim revolucionarnim vstajništvom, pri katerem velja pravilo, da žrtve morajo biti. Seveda pod pretvezo nekakšnega boja za osvoboditev. Nedavne grožnje zamaskirancev udeležencem Pohoda za življenje pa so samo dodaten dokaz, da ima Hamas tudi v Sloveniji svoje mladiče, ki imajo celo svojega predstavnika v vladni koaliciji. Ta ima dejansko glavno besedo v vladi tako kot Hamas v palestinski politiki. Nobena normalna evropska demokratična opcija s takšno totalitarno organizacijo ne more sobivati!
