Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavno je veliko hrupa v javnosti povzročilo sežiganje muslimanske svete knjige Koran najprej na Švedskem, nato pa še na Danskem. Paradoksalno se je to zgodilo v dveh skandinavskih državah, ki se ju pogosto prikazuje za zgled strpnega sobivanja različnih etničnih in verskih skupnosti. Predvsem v islamskem svetu se je sprožil val protestov, ogorčenja in obsodb; a tudi zahodna politika in javnost sta večinoma izrazili nestrinjanje s takšnim početjem. Oglasil se je celo Svet Združenih narodov za človekove pravice, ki je na podlagi teh dejanj sprejel resolucijo, katera obsoja versko sovraštvo in poziva države k odločnejšem boju zoper takšne pojave.
Ogorčenje tistih, katerih verska čustva so prizadeta, je mogoče razumeti. Vendar ti odzivi izražajo veliko mero dvoličnosti. Začnimo pri prej omenjenem telesu največje mednarodne organizacije, zadolženem za varovanje človekovih pravic. Tu v oči zbode že sama sestava le-tega. V njem najdemo države, kjer ni ne duha ne sluha o kakršnihkoli človekovih pravicah in svoboščinah. Njegove članice so države, kot so Kitajska, Kuba, Katar, Združeni arabski emirati in še bi lahko naštevali. Gre za razpon od komunističnih diktatur do islamističnih monarhij. Tudi država, ki je predlagala resolucijo o verskem sovraštvu, tj. Pakistan, ima velike težave s spoštovanjem temeljnih (med drugim verskih) pravic. Države, kje je stopnja varovanja človekovih pravic na visoki ravni, so tu pravzaprav v manjšini. Kako lahko torej telo, v katerem imajo večino bolj ali manj odkrite kršiteljice človekovih pravic, ‘demokratično’ sprejema neka splošna priporočila na tem področju?
Še posebej dvolična je skrb za versko svobodo in spoštovanje verskih čustev pri tistih predstavnikih tistih držav, kjer se sistematično zatira prakticiranje religije. To velja za Kitajsko, ki preganja tako muslimane kot kristjane (in druge verozipovedi); ali za Kubo, kjer eden zadnjih komunističnih režimov sistematično preganja (pretežno katoliške) vernike. Očitno gre tukaj predvsem za nasprotovanje zahodnim državam, ki so se z nasprotovanjem resoluciji tokrat vendarle postavile na stran svobode izražanja.
Ti, ki ob zažiganju Korana grmijo o razplamtevanju verskega sovraštva, skušajo ustvariti vtis, da so predvsem muslimani žrtve preganjanja. Vendar to nikakor ne drži. V resnici so kristjani bistveno pogosteje žrtve nasilja na verski osnovi. In največkrat ravno s strani muslimanov. V državah, kjer so muslimani večinska verska skupnost, požigi krščanskih cerkva in umori vernikov niso redkost (da ne govorimo o preganjanju drugih manjšinskih verskih skupnosti). A to se ne dogaja samo tam, ampak celo v Evropi, kjer ima krščanstvo svoj domicil. Spomnimo se samo uničevanja sakralnih objektov in umorov duhovnikov v Franciji.
V primerjavi z vsem tem nasiljem je sežig svete knjige nekaj naravnost minornega. A je bilo v teh primerih bistveno manj javnih obsodb. Če zahodni voditelji in predstavniki krščanskih cerkva praviloma obsojajo dejanja, uperjena zoper islam (tudi ob sežiganju Korana se je to zgodilo), pa voditelji muslimanskih držav in njihovi verski predstavniki ob bistveno hujših izrazih sovražnosti zoper druge verske skupnosti praviloma molčijo. Tudi prej omenjeni svet za človekove pravice se denimo ob napadih na kristjane kaj dosti ne oglaša (če sploh). Takšna dvojna merila so nedopustna, še posebej pri tistih, ki naj bi zastopali mednarodno skupnost kot celoto in se borili za udejanjanje občečloveških norm in standardov.
S pozivi, da je potrebno spoštovati verske simbole, ki so za določene ljudi sveti, ni nič narobe. Vendar pa se je potrebno zavedati, da je v zahodnem civilizacijskem krogu še nekaj svetega –namreč svoboda izražanja. To velja tudi takrat, ko nam njene pojavne oblike niso po volji. Omejevati se jo sme zgolj v izjemnih primerih. In čustvena prizadetost, na verski ali kateri drugi osnovi, ne more biti razlog za to.
