Piše: Kavarna Hayek
»Ženske kvote v podjetjih bodo obvezne,« je naslov v današnjem časniku Delo. Socialistično-feministična ideja, ki je bila sprva mišljena samo za državno in javno upravo, bo kot obvezna morala biti realizirana do poletja 2026, ko bodo morale tudi v zasebnih podjetjih 40 odstotkov položajev neizvršnih direktorjev in 33 odstotkov vseh položajev izvršnih direktorjev zasedati ženske, drugače bodo podjetja denarno kaznovana.
To je še en primer, ko si neizvoljena Evropska komisija domišlja, da lahko z direktivami ureja življenje posameznikov in poslovanje podjetij. Zaradi feministične histerije in prebujenosti so lastniki gospodarskih družb v zadnjem desetletju odrekali meritokraciji, samo da se niso znašli na tarči levičarskih aktivistk. Zato se je v zadnjem desetletju delež žensk v upravnih odborih podjetij, ki kotirajo na borzi, povečal na tretjino, kar očitno ni dovolj. Tudi zato direktiva, ki je pravzaprav tipičen socialističen ukaz (s pozicije moči), kako morajo podjetja delovati.
Direktiva, ki bo brez dvoma zelo škodljivo vplivala na gospodarske družbe v EU, je bila sprejeta kot ukrep za večjo »enakost« spolov. Toda neizvoljeni birokrati v Bruslju bi se morali zavedati, da enakosti v družbi ni mogoče doseči z matematično formulo. Tako se pač ne počne v družbi, ki se ima za svobodno in demokratično. Že zdaj so v veljavi »spolne kvote« pri volitvah, ki so vsiljene po nekem izračunu nekoga, ki očitno nima drugega dela, kot da s svojimi zamislimi škodi drugim.
Ženske kvote ne na volitvah in ne v podjetjih niso niti zagotovilo, niti pot do enakosti. Vsi »nesporazumi« izhajajo iz nerazumevanja pojma enakosti. Enakost v svobodnih in demokratičnih družbah pomeni enakost pred zakonom. Samo to in nič drugega; da imajo vsi državljani (ne glede na spol) enake zakonske pravice in obveznosti. Ko se to spoštuje, so državljani med seboj enakopravni, ne pa enaki. In ženske bi bile neenakopravne samo v primeru, ko bi jim bilo zakonsko prepovedano kandidirati na volitvah, ustanavljati podjetja ali kaj drugega. Povedano drugače: če bi zakon za ženske določal drugačne pogoje kot za moške, bi bila to diskriminacija in neenakopravnost ter neenakost pred zakonom. Toda poslance volijo volivci in lastniki podjetij imenujejo vodstvene kadre, in to ne po spolu, ampak po lastnih preferencah in razmislekih. In tako bi moralo ostati. Tako v zasebnih podjetjih, kot v državnih družbah.
Po tej direktivi bo v praksi prišlo do situacij, ko bo lastnih prisiljen zaposliti žensko, čeprav bi lahko moškega, ki je sposobnejši od kandidatke. Težko si predstavljam podjetje, ki bi načrtno zaposlovalo izključno moške, ker so pač moške, ne pa tudi ženske, ki se za določen položaj izkažejo primernejše in sposobnejše. Podjetniki imajo v mislih poslovanje podjetja, ne pa spolne kvote. Si predstavljate pogovor za službo, ko bo lastnik izjemnemu poslovnežu rekel in se malodane opravičil: »Se opravičujem, ste najboljši kandidat in bi vas takoj zaposlil, toda žal ste moškega spola in zakon mi ne dovoljuje, da vas zaposlim. Na vaše delovno mesto moram namreč zaposliti žensko, drugače bom kaznovan.« Se vam zdi to smiselno? A tako si predstavljajo enakost?
Delodajalcem v zasebnih podjetjih je malo mar za spol (ali raso, veroizpoved in tako naprej). Ko iščejo nove kadre, izberejo tistega, za katerega upravičeno pričakujejo, da bo pripomogel k boljšemu poslovanju podjetja in večjemu dobičku. Zakon nikomur ne more vsiljevati, koga naj zaposli. To je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, tak zakon si je …….
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.