Piše: Dr. Vinko Gorenak
Ko smo se te dni pred 32 leti pripravljali na razglasitev samostojne države, smo si mnogi predstavljali precej drugačno Slovenijo, kot jo imamo danes. Seveda smo pričakovali vsaj moderno državo zahodnega tipa z razvito in delujočo demokracijo, tržnim gospodarstvom, delujočim sodstvom, šolstvom, zdravstvom, skratka, predstavljali smo si življenje, kakršnega smo do takrat lahko videli le na zahodu ali severu v Italiji, Avstriji, Nemčiji in še kje.
Morda bo kdo rekel, da vse to imamo, vendar ni tako. Samo poglejte višino plač in pokojnin, čakalne vrste v zdravstvu, dolge sodne postopke in še kaj. Zakaj torej vsega tega nismo dosegli, zakaj nas mnoge države nekdanjega socializma prehitevajo? Vprašanj je več kot odgovorov. V tem prispevku seveda ne bom mogel našteti vseh zablod, naivnosti in stranpoti, omenil pa bom nekatere.
Leta 1991 smo dočakali samostojno državo Slovenijo, zamenjali smo enopartijski sistem s parlamentarno demokracijo, sprejeli moderno ustavo, začeli sprejemati svojo lastno zakonodajo in še bi lahko naštevali. To pa je tudi vse. Nobenega revanšizma do vodstev komunističnih struktur in pripadnikov politične policije Udbe ni bilo, komunistični sodniki, ki so v svojih postopkih do takrat množično kršili človekove pravice, so se prelevili v neodvisne sodnike, šolski, zdravstveni in drugi sistemi so ostali isti z istimi ljudmi. Naivno smo verjeli, da bodo vsi sistemi začeli delovati demokratično, tako kot so delovali v drugih državah Zahodne Evrope. Zlasti France Bučar pa tudi Jože Pučnik sta bila zagovornika vsega tega, prvi verjetno bolj zaradi zaščite svojih nekdanjih partizanskih kolegov, drugi pa zaradi svoje ne maščevalnosti, protirevanšizma, zlasti pa naivnosti.
Če so praktično vse države nekdanjega socializma izvedle lustracijo vodilnih komunističnih funkcionarjev in pripadnikov političnih policij, to pomeni, da so jim omejili pravico do opravljanja določenih državnih in javnih funkcij. Mnoge države so nekatere najbolj izpostavljene posameznike postavile tudi pred sodišča. Vsega tega pri nas ni bilo. Najvidnejši predstavniki nekdanjega komunizma kot tudi pripadniki politične policije Udbe so zasedli najpomembnejše položaje v državi ali pa smo jih tja postavili državljani (Kučan). Zagotovo to lahko štejemo v kategorijo zablod, naivnosti in stranpoti.
Sodni sistem je leta 1994 doživel lustracijo, a le na papirju. Zakon o sodniški službi je takrat določil, da so lahko v trajni sodniški mandat imenovani le tisti sodniki iz nekdanjega sistema, ki pri svojih odločitvah niso kršili človekovih pravic. Po vsej logiki bi po tem zakonskem določilu morali trajni sodniški mandat podeliti le nekaterim sodnikom, toda sodni sistem tega zakonskega določila ni spoštoval in po znanih podatkih en sam sodnik iz nekdanjega sistema ni dobil trajnega sodniškega mandata. To dejstvo lahko štejemo v kategorijo zablod, da ne rečem sodniške zlorabe in nespoštovanja zakona.
Države nekdanjega socializma so v veliki večini odstranile simbole nekdanjega komunizma; mislim na kipe, zastave, grbe in druge simbole, bolj ali manj pa so z zakoni prepovedale tudi javno uporabo ali čaščenje teh simbolov ali posameznikov nekdajega komunizma. Kaj pa pri nas? Pri nas častimo simbole nekdanjega komunizma, se klanjamo kipom zločincev, častimo spomin tudi na tiste, ki so po drugi svetovni vojni izvajali zunajsodne poboje, po vojni nedolžno zunajsodno pobitim pa mnogi niso sposobni prižgati svečke ali priznati pravice do groba.
Tudi naš šolski sistem se praktično ni spremenil, zato naše otroke pogosto še vedno učimo o junaških partizanih in zločinskih domobrancih, zgodovina pa se je končala leta 1945, osamosvojitve Slovenije ne omenjajo. Podobno velja za zdravstveni sistem, kjer mora biti vse državno, omenjati zasebnike v zdravstvu je že skoraj zločin. V gospodarstvu pa še naprej zatiramo zasevno iniciativo, navijamo davke in iz države preganjamo sposobne podjetnike.
Še najbolj jasna slika v »Golobnjaku«, ki je samo posledica naših zablod, naivnosti in stranpoti, se je pokazala pred dnevi na slovesnosti v Kočevskem rogu. Naivno smo leta 1991 mislili, da smo dosegli spravo naroda, ko sta si pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in Milan Kučan podala roki. Pred dnevi sta tam venca položila Janez Janša in nekdanji predsednik Slovenije Borut Pahor. Se sprašujete, kje je bila Nataša Pirc Musar, kje je bila Urška Klakočar Zupančič in kje je bil Robert Golob? V Kočevskem rogu jih ni bilo.
