Piše: Arian Sajovic
Panično pogajanje v zadnjih dneh pred potencialnim bankrotom Združenih držav je od ameriške politike zahtevalo sodelovanje obeh največjih strank. Kljub sodelovanju pa se je za štirimi stenami še vedno bil politični boj med obema strankama, ki bi lahko imel posledice tudi na prihodnjih predsedniških volitvah.
V Združenih državah Amerike je po tednih pogajanj med predsednikom Bidnom in predsednikom predstavniškega doma Kevinom McCarthyjem vendarle prišlo do kompromisa o povišanju zgornje meje ameriškega javnega dolga. Javni dolg ZDA je namreč že januarja za dvajset odstotkov presegel letni bruto domači proizvod in zdaj znaša dobrih 31 tisoč milijard dolarjev. Ta dolg je zbujal pozornost že takrat, a nihče ni računal, da se bo debata o dogovoru za dvig zgornje meje tako zavlekla in da bodo v dnevih tik pred iztekom roka pred potencialnim globalnim gospodarskim kolapsom še vedno razpravljali o financiranju posameznih socialnih programov. A kot rečeno, sta Bela hiša in republikansko vodstvo v kongresu sklenila kompromis, ki bo obe strani pustil enako (ne)zadovoljni. Seveda še obstaja vprašanje, ali so trije dnevi dovolj, da obe strani zbereta zadostno število glasov svojih poslancev. Tako McCarthy kot Biden se zavedata, da glasovi na skrajnih polih obeh strank niso dosegljivi, zato je potrebna dvostranska podpora za zakon o dvigu, kar pa v luči potencialnih posledic ne bi smela biti težava. Temu pritrjuje tudi izjava Bidna, ki bo moral tudi sam zagotoviti več ducatov glasov, a je prepričan, da se je McCarthy z njim pogajal v dobri veri in ne bi sklenil dogovora, če ne bi imel zadostne podpore.
Manj za »socialo,« več za obrambo in energetiko
Novi sporazum bi za prihodnji dve leti zvišal zgornjo mejo dolga, a ob tem zamrznil porabo za številne domače socialne programe in uvedel nove delovne zahteve za zvezne programe prehranske pomoči. Ob tem pa bi se spremenila nekatera pravila glede energetskih dovoljenj in vzpostavitve energetske infrastrukture. Dogovor bo med drugim omogočil vzpostavitev plinovoda Mountain Valley, ki je že več let predmet protesta ekoaktivistov, ki nasprotujejo rabi fosilnih goriv. Povečala pa bi se tudi poraba za obrambo in socialne programe, ki so namenjeni veteranom. Prav vprašanje varnosti je bilo tekom pogajanj večkrat poudarjeno, saj je v vojaškem vodstvu vladalo mnenje, da bi plačilna nestabilnost imela lahko hude posledice na obrambne sposobnosti Združenih držav. Kot je izjavil predsednik Združenega štaba načelnikov štabov ZDA Mark Milley: »Nisem ekonomist, vendar menim, da je (vprašanje dviga zgornje meje dolga) nedvomno zelo pomembno in bo imelo popolnoma jasne in nedvoumne posledice za nacionalno varnost.«
Kaj pa prihodnje predsedniške volitve?
Kot rečeno, ameriškemu političnemu vrhu na obeh straneh, kolikor se seveda želijo izogniti bankrotu ZDA in globalni finančni nestabilnosti, ne preostane drugega, kot da se dogovor sklene. A ob tem je treba biti pozoren tudi na dejstvo, da se bliža volilno leto, kjer se za zdaj republikancem in trenutnemu predsedniškemu favoritu Donaldu Trumpu obeta uspeh, za kar si Biden in demokrati nikakor ne morejo privoščiti ukinitve pokojnin in plač v javnemu sektorju. Tako eni kot drugi pa ne smejo iz teh pogajanj izstopiti kot poraženci. Glede na vsebino dogovora pa republikanci niso popustili in so dobili dogovor, ki jim odgovarja. K temu je McCarthyja pozval tudi Trump, ki po anketah še vedno z naskokom vodi tako v bitki za republikansko nominacijo kot tudi končno zmago. Se je pa v teh dneh v ZDA razvila še ena pomembna notranjepolitična zgodba. Bitki za stolček v Ovalni sobi se je namreč končno tudi uradno pridružil floridski guverner Rob DeSantis. Konservativec, ki je prav tako svoje strankarske kolege v kongresu pozival, naj izrabijo svojo večino v parlamentu in izpogajajo najboljši mogoči izkupiček, velja za edinega resnega Trumpovega tekmeca. A glede na to, da zagovarjata podobno politiko, ki se vrti okoli ameriškega protekcionizma in boja za gospodarsko nadvlado nad Kitajsko, človek dvomi, da bi ob manjši medijski podpori lahko premagal Trumpa.
——
Turški samodržec Erdogan ostaja predsednik
Že v prvem krogu je kazalo, da bo turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu uspelo zadržati njegovo mesto, a mu je na koncu zmaga ušla za manj kot polovico odstotka. Njegov nasprotnik Kemal Kilicdaroglu, ki je zbral približno 45 odstotkov glasov, je kljub vsemu upal, da mu bo s petimi odstotki nacionalističnega kandidata Sinana Ogana uspelo ugnati predsednika. A že v zgodnjem nedeljskem večeru je bilo jasno, da bo Erdogan osvojil že svoje 11. volitve zapored. Erdogan, ki je dejansko na oblasti že od leta 2003, takrat še kot premier pred spremembo turške ustave in prehodom v predsedniški sistem, bo tako vladal še vsaj pet let. Njegov tekmec Kilicdaroglu je po porazu sporočil, da se bo še naprej trudil, da Turčija postane »prava demokracija,« politični analitiki pa menijo, da kljub Erdoganovi zmagi država ostaja razdeljena.
Zelenski s sankcijami nad Iran, ki pomaga Ruski federaciji?
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je svojemu parlamentu predstavil zakon, ki bi veleval sankcije zoper Iran za naslednjih petdeset let. Ukrajinec in njegovi zahodni zavezniki namreč trdijo, da Iran kljub zanikanju Teherana v Moskvo pošilja vojaško pomoč. Šlo naj bi predvsem za brezpilotna letala, ki v obsežnih dronskih napadih obstreljujejo ukrajinska mesta. Če bi vrhovna rada sprejela ta zakon, bi to pomenilo, da polovico stoletja iransko blago ne bi smelo prečkati ukrajinskega ozemlja, ob tem pa iranska letala ne bi smela uporabljati tamkajšnjega zračnega prostora. Iran in njegovi državljani pa bi bili deležni tudi drugih gospodarskih, finančnih in tehnoloških sankcij. Gre še za eno potezo Kijeva, ki želi v pričakovanju dolgo napovedane protiofenzive še dodatno osamiti Moskvo.
Zahodna sudanska pokrajina Darfur spet v plamenih
V Sudanu že sedmi teden poteka oborožen konflikt med tamkajšnjo vojsko in paravojaškimi Silami za hitro posredovanje (RSF). Čeprav je premirje med obema stranema pogasilo spopade v prestolni Kartum, pa je na območju Darfurja peklenski kaos, ki regijo vnovič peha v humanitarno krizo. Po lokalnih virih sodeč so namreč številni domačini ostali brez dostopa do pitne vode, hrane in zdravil. Ropanja in požiganja pa ni deležna samo kritična infrastruktura. Milice naj bi uničevale tudi cilje, ki niso vojaške narave, kot so bolnišnice, šole, mošeje in druga civilna infrastruktura. Vojaške oblasti pa naj bi med drugim načrtno napadale zdravnike v Sudanu, ki naj bi simpatizirali z uporniki. Mednarodna skupnost je tako že začela opozarjati na morebitne vojne zločine. Predstavniki sudanske vojske teh obtožb niso komentirali, medtem ko pri RSF zatrjujejo, da se njihove čete samo širijo po državi in v nikakršni obliki ne vplivajo na delovanje zdravstvenih ustanov.
