Na obzorju je razpad ruskega imperija, na kar zahodni politiki niso pripravljeni

Piše: Domen Mezeg (Nova24TV.si)

Zahod je naredil velikansko napako, ko je menil, da propad sovjetskega komunizma pomeni konec ruskega imperializma. Sedaj je čas, da Zahod napako popravi. Na obzorju je razpad oziroma dekolonizacija ruskega imperija. Ruske elite so vse bolj vpete v medsebojne spore in boje za lastno politično ter gmotno preživetje. V posameznih regijah so mogoče državljanske vojne, Zahod pa mora podpreti procese demokratizacije v morebitnih novih postruskih državah, ki bi se utegnile usmeriti proti Zahodu, kot se je to zgodilo v primeru Ukrajine. Poslanstvo Zahoda je ruskemu ljudstvu v težkih trenutkih vlivati upanje, pokazati razumevanje za njegov občutek osamljenosti ter negovati neagresivnost/nenapadalnost in spodbujati produktivne, konstruktivne odnose/sožitje s sosedami. 

Priča smo tektonskim premikom na področju svetovne varnosti. Obeta se namreč razpad ruskega imperija, na kar pa zahodni politiki niso pripravljeni. Namesto, da bi izkoristili bližajočo se deimperializacijo Ruske federacije, se zdi, da so obtičali ujeti v preteklosti in še vedno verjamejo, da se lahko vrne status quo, kakršnega smo poznali po koncu hladne vojne. Nekateri Moskvi celo ponujajo varnostna jamstva, samo da bi država ostala nedotaknjena. Ob tem ne želijo sprevideti, da je Rusija danes dejansko propadla država. Ni se uspela preoblikovati v nacionalno državo, državljansko državo ali vsaj stabilno imperialno državo. Federacija je le še po imenu, saj centralne oblasti izvajajo politiko etnične in jezikovne homogenizacije, ki odreka pooblastila 83 republikam in regijam po državi, poroča Politico.

Moskva je končno razgaljena kot grabežljiv imperialni predator!
Hipercentralizacija pa je prinesla številne slabosti, med drugim krčenje gospodarstva, ki ga hkrati stiskajo mednarodne sankcije. In tu so še neuspehi na ukrajinski fronti, kar razgalja nesposobnost in skorumpiranost vladajoče elite. Prav tako narašča zaskrbljenost številnih regij zaradi vse manjših proračunov. Moskva je končno razgaljena kot grabežljiv imperialni predator, ki izčrpava svoje zmogljivosti, da državo drži skupaj. Vendar pa številni zahodni voditelji še vedno ne vidijo prednosti razpada ruskega imperija. Šlo bo za tretjo fazo propada imperija po razpadu sovjetskega bloka in razpadu Sovjetske zveze v zgodnjih 90. letih. Njegov razkroj poganjajo boji za oblast med elitami in krepitev rivalstva med centralno oblastjo ter nezadovoljnimi regijami. To bi v posameznih delih države utegnilo privesti do državljanskih vojn ter mejnih sporov. Vendar pa je dogajanje tudi spodbudilo nastanek novih držav in medregionalnih zvez, ki bodo nadzirale svoje lastne vire in svojih mož ne bodo več pošiljale umirat za moskovski imperij. Ko se bo Moskva bolj posvečala lastnim problemom, bo moč njene agresije slabela. Pod pritiskom mednarodnih sankcij in odrezana od številnih surovin (denimo v Sibiriji), se bodo tudi njene okupacijske zmogljivosti zmanjšale. Območje vse od Artkite pa do Črnega morja pa bo postalo bolj varno.

Ukrajina, Gruzija in Moldavija bodo znova pridobila svoja okupirana ozemlja in zaprosile za pridružitev EU in Natu brez strahu pred Rusijo. Tudi države Srednje Azije se bodo počutile bolj varno in se obrnile proti Zahodu, saj bo njihova energetska, varnostna in gospodarska odvisnost od Moskve upadla. Tudi Kitajska bo v slabšem položaju za širjenje svojega vpliva, na območju Rusije pa bi lahko nastale nove prozahodne države, ki bi okrepile stabilnost v več regijah Evrope in Azije. In čeprav bo jedrsko orožje ostalo potencialna grožnja, ruska elita ne bo naredila nacionalnega samomora, tako da bi ga izstrelila proti Zahodu. Namesto tega se bodo ukvarjali z reševanjem svojega političnega in gospodarskega kapitala, kot je ravnala tudi sovjetska elita. Postruske države si bodo verjetno prizadevale za jedrsko razorožitev, podobno kot Ukrajina, Belorusija in Kazahstan po razpadu Sovjetske zveze. Poslanstvo Zahoda bi moralo biti ob tem podpirati pluralizem, demokracijo in federalizem, krepitev državljanskih pravic, ruskim državljanom pa pokazati, da niso globalno osamljeni in jim ponuditi dostop do informacij, ki so jih oblasti doslej dušile. Spodbujati bi bilo potrebno varnost, gospodarsko prosperiteto, miroljubnost in produktivne odnose s sosednjimi državami. Ostaja upanje tudi za vzpostavitev korektnih odnosov s postputinovim Kremljem.