By: Arian Sajovic
V zadnjem tednu je sklep vlade o ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja sprožil obilico razburjenja. Golobova koalicija je zaradi prižiganja sveč in molitve pred parlamentom na večer pred spominskim dnevom slednjega brezglavo ukinila brez širše in strokovne javne razprave z obrazložitvijo, da sklep pri sprejetju ni bil deležen širše javne razprave.
A to je samo ena od potez vlade v zadnjih mesecih, ki promovira zločine enega totalitarnega sistema, medtem ko svoje politične nasprotnike označuje za privržence drugih totalitarnih sistemov. Ne smemo pozabiti še na vračanje kipov bratomornih klavcev v protokolarne objekte, ukinitev muzeja osamosvojitve in seveda vladno čaščenje dogodkov iz najbolj zavrženega obdobja v slovenski zgodovini na slovesnostih, ki omogočajo bratenje pravosodnih organov in obtožencev ter izpolnjevanje nikoli doseženih sanj o zvezdniški pevski karieri. Najhuje pa je, da smo z uporabo političnih pritiskov na pristojne organe po dobrih tridesetih letih navidezne demokracije priča izvedbi ustavnega legitimiranja komunizma s strani totalitarno programsko opredeljenih oblastnikov.
Ta družbeno razdiralna uporaba vsebinsko prilagojene zgodovine v politične namene, ki je značilna za vsak totalitarni režim, je v javnosti namesto celjenja družbenih ran sprožila val pozivov k samozaščitnim ukrepom v strahu pred novim ideološko pogojenim bratomorom. Vlada je seveda te pozive označila kot provokacijo in celo grožnjo opozicije ter v »demokratičnem« slogu svoje politične nasprotnike kazensko ovadila. In četudi je golobnjak svoje ustoličenje dosegel s sporočilom o normalizaciji stanja v družbi, združevanju in demokraciji, pa počasi postaja kristalno jasno, da so se njihove predvolilne parole še enkrat izkazale za prazne besede, ki so našo ljubo državo usmerile nazaj na pota totalitarizma, namesto naprej v demokracijo.
