Piše: Leonhard Landes
Vojaški ekonomist Marcus Keupp z ETH Zurich pravi, da bo Rusija do oktobra izgubila vojno v Ukrajini. In razloži svojo prognozo. Ukrajina proizvaja “strokovne dezinformacije”, da bi zmedla Rusijo, medtem ko v Moskvi divja boj za oblast.
Ukrajinska vojska je v sredo sporočila, da je osvobodila nova ozemlja južno od Bakhmuta. Vodja “Wagnerja” Jevgenij Prigožin je ob tem sporočil, da so vojaki rednih enot ruske vojske pobegnili. Kakšna je situacija?
Vemo, da Prigožin vedno dela dramo. A tokrat je bil res natančen. Napad je potekal na južnem krilu Bahmuta, torej ne na fronti v samem mestu. Lahko se zgodi, da si Ukrajina zdaj skuša obhod po bokih. Če pogledate potek fronte na zemljevidu, potem rusko napredovanje pri Bakhmutu štrli kot trn v ukrajinski fronti. Zaradi tega je možno, da želijo Ukrajinci na bokih, ki so jih doslej uspešno držali, obiti plačance »Wagnerja« in sami skleniti obroč. Mislim pa, da tega trenutno niso logistično sposobni narediti.
Je to poglabljanje bokov del ukrajinskih ofenzivnih prizadevanj? Del tako imenovane spomladanske ofenzive?
Mislim, da ne. Vsi pa vedo, kako se “Wagner” bori. Žrtvujejo ljudi v prvih vrstah. Dobro izurjeni, dobro plačani ljudje pridejo šele po štirih ali petih valovih. Tokrat je bilo drugače. Na posnetku ukrajinske brigade se vidi, da ljudje res bežijo. Kar dokazuje, da na tem odseku ni usposobljenega kadra. Kajti »Wagner« je medtem skoncentriral svoje borce v mestu Bahmut in bočno zaščito prepustil redni ruski vojski. Zato je upravičeno vprašanje: »Kako močne so »Wagnerjeve« enote?« Kaj takega se jim ne bi smelo zgoditi. V ozadju morate imeti vire, da lahko absorbirate takšne vdore.
Prejšnji teden je Prigožin besnel in grozil, da bo umaknil svoje plačance iz Bahmuta, a je nato grožnjo umaknil. V torek je znova napadel rusko vodstvo. Kako hud je ta boj za oblast?
Obstaja bistvena razlika med Prigožinovo dramo prejšnji teden in tem, kar je Prigožin govoril ta teden. Prejšnji teden se je Prigožin pritoževal nad ministrom za obrambo Šojgujem in načelnikom generalštaba Gerasimova, ki je tudi vrhovnega poveljnika ruskih čet v Ukrajini, ker mu nista dala dovolj streliva za “Wagnerja”. To PR gledališče je politična igra. V Putinovem sistemu vladanja vsi tekmujejo za usluge in sredstva, potem pa “Deduška” – torej “dedek”, kot se glasi Putinov vzdevek – usmiljeno odloča, kdo bo kaj dobil. Na posnetku z 9. maja – torej na ruski “dan zmage” – je Prigožin prvič nesramno užalil “dedka” – čeprav ni bilo povsem jasno, ali je mislil na Putina; bi se pa dalo razumeti tudi tako. To je veliko tveganje. Predvidevam, da Prigožin morda že špekulira, da bi lahko kmalu prišlo do političnih sprememb. Morda se pripravlja na morebitne spopade za oblast. Kakor koli že, Prigožin je včeraj na svojem kanalu Telegram objavil “anketo”, v kateri se je razglasil za vojnega heroja in se uvrstil med najbolj priljubljene ruske politike za Putinom.
Ali to pomeni borbo za oblast po Putinu?
Ne nujno po Putinu. Dovolj je, da je Putin postavljen pod vprašaj. V ruskem sistemu mora obstajati ena oseba, ki vlada vsem in vsakomur, po rusko: »Načalnik«, dobesedno prevedeno šef. Takoj, ko se pojavi vsaj najmanjši sum, da “šef” ni več “šef”, se potegne nož. Gre za starodavni motiv, ki se prepleta skozi celotno rusko zgodovino. In kadar koli so se v ruski zgodovini zgodili takšni preobrati, so bili nenadni, hitri in siloviti. Prigožin morda špekulira ali dela na čem takem.
Pred nekaj tedni ste napovedali konec vojne. Namreč, da bo Rusija oktobra izgubila vojno.
Naj bo bolj natančno. Ko rečem, da bo Rusija izgubila vojno, ne mislim, da so se vsi Rusi umaknili iz Ukrajine ali da je vseh bojev konec. Mislim, da bo nastala vojaška situacija, ki za Rusijo ne bo več vzdržna, podobna situacija, kot je bila Hitlerjeva leta 1944 v Evropi. Vojna bo za Rusijo tako strateško kot vojaško izgubljena. Edina izbira, ki ostane Kremlju, je, ali naj nesmiselno žrtvuje zadnje vire ali pa se prostovoljno umakne. Leta 1944 se je Adolf Hitler odločil za prvo, razplet je znan. Vladimir Putin bo pred podobno izbiro.
Ali lahko razložite svoj izračun za to napoved?
Da. Vzemimo za primer tanke. Po ocenah inštitutov, kot sta IISS ali Švedska obrambna agencija FOI, izhajam iz obstoja približno 2.900 operativnih ruskih glavnih bojnih tankov pred 24. februarjem 2022. Rusi jih v povprečju izgubijo pet na dan. Podatki prihajajo iz Oryx-Blog, ki izračunava izgube izključno na podlagi geolociranih slik ali video materiala. Potem lahko enostavno izračunate, kdaj bodo rezerve porabljene. Tako se material počasi tanjša. To se je videlo tudi na paradi 9. maja, tako v Moskvi kot v drugih ruskih mestih, kjer so še bile parade.
Bolj pesimistične so ocene ljudi, za katere ne sumimo, da širijo rusko propagando. Generalni sekretar Nata, norveški socialist Jens Stoltenberg – na ta položaj ga je predlagala Angela Merkel, potem ko je »zaslovel« s prodajo norveških podmorniških oporišč Rusom »zaradi varčevanja v proračunu« – na primer pričakuje dolgotrajno vojno, bo trajalo “veliko, veliko, veliko, veliko let. Je Stoltenberg kaj spregledal?
Ostal bom pri tem, da bi moral biti gospod Stolteberg tako prijazen, da nam pove, na podlagi katerih parametrov dela sklepe, ki jih tako glasno napoveduje. Kaj je temelj za to njegovo prepričanje? In kakšna je razlaga zanj? In ker človek nič od tega ni objavil, to uvrščam med njegove zelo osebne občutke, če ostanem s tistim zelo blagim izrazom. Po mojem mnenju je to splošen problem, predvsem v nemškem diskurzu, pa tudi v drugih državah; če že delate in objavljate vojne napovedi, jih lepo prosim objavite in na podlagi česa in katerih podatkov. Jaz sem to naredil glede sebe in svojih napovedi. Vsak lahko izračuna in preveri vse, kar rečem. Če nekdo napoveduje vojno, kot tisti levičar, in ne predstavi nobenih dejstev, potem se mi enostavno ne zdi produktivno ukvarjati s tem. In tudi pravim, da bo zgodovina sodila tako njemu kot meni. Mogoče se motim ali podatki, na katere se zanašam, niso pravilno preverjeni. Uporabil sem tisto, za kar verjamem, da je verodostojno in zanesljivo, zato sem precej prepričan, da se bo moja napoved uresničila.
Ali lahko Rusija poveča svoje zmogljivosti v orožarski industriji? Obstajajo poročila o delu v treh izmenah v koncernu orožja “Uralvagonzavod”.
Nacionalni šport v Rusiji je pripovedovanje pravljic o neskončnih zmogljivostih in veliko, veliko vojakih. Nekaj pa je jasno, če Rusija mobilizira bojne tanke T-55 – torej material iz obdobja korejske vojne -, potem sta možna samo dva logična zaključka: Prvič: modernejših tankov ni več, kar se mi zdi relativno malo verjetno. Drugič: Rusi imajo v rezervi sodobnejše tanke, ne pa tudi zmogljivosti, da bi jih dali v uporabo. Govorimo o sistemih, ki jih od leta 1991 ni uporabljal nihče, razpršenih po različnih vojaških skladiščih. Samo dve glavni vzdrževalni lokaciji, v Nižnem Tagilu in Čeljabinsku, imata ustrezne zmogljivosti. Če zdaj zelo in zelo velikodušno izračunamo, potem lahko pridemo do številke 160 tankov na mesec, ki jih lahko Rusija da v uporabo. A to ne pomeni, da jih lahko Rusija pošlje na fronto, saj manjkajo potrebne komponente, da bi bili ti tanki pripravljeni na boj. V maksimalističnem primeru je možna kompenzacija izgub, ne pa proizvodnja, ki bi Ruse postavila v položaj, da ponovno postanejo ofenzivni. To je vaše umiranje na obroke.
Marca je nekdanji ruski predsednik in premier Dmitrij Medvedjev razglasil, da bo Rusija letos proizvedla 1500 tankov.
Ah, njegov običajni agitprop. Med rusko retoriko in rusko realnostjo je, kot vedno, velika razlika. Rusi si radi zastavljajo velike razvojne cilje, vendar je končni rezultat pogosto zelo skromen. To je značilno za celotno Putinovo vladavino. Prišel je z obljubo, da bo izboljšal življenjsko realnost in ekonomski položaj Rusov. To se je zgodilo, a le znotraj njegove elite.
Ukrajinsko vodstvo trenutno poskuša zmanjšati pričakovanja spomladanske ofenzive. Česa zelo velikega ne smemo pričakovati, je dejal obrambni minister. Kakšni bodo po vašem mnenju rezultati?
Teh izjav ne bi smeli jemati dobesedno. Ukrajina proizvaja zelo profesionalne dezinformacije z namenom čim bolj zmešati Ruse. Najprej trdijo, da se je ofenziva šele začela. Potem pravijo, da se bo začelo šele poleti. Vse skupaj pa načrtni agitprop z namenom, da se Rusija, pa tudi svet pusti v temi, kdaj in kje točno bo izveden glavni udar. Večkrat sem že povedal, kje pričakujem ukrajinski prodor.
Povedali ste, da pričakujete, da se boste preko Melitopolja prebili do obale Črnega morja, južno od Zaporožja.
Da, glede na geografske razmere in vojne cilje Ukrajine. Če se Ukrajina prebije do obale Črnega morja, lahko Krim cilja z raketnim topništvom. In takoj ko bo Ukrajina lahko verodostojno zagrozila z uničenjem ruskih vojaških objektov na Krimu, bo to povzročilo zlom ruske logistike. S čimer takoj pade ruska južna fronta, takoj zatem pa bo propadla tudi donbaška fronta in vojne bo konec. Ta scenarij je ena od mnogih možnosti – in ali se bo zgodil, ve samo Bog.
V vseh scenarijih morajo Ukrajinci napredovati na jugu prek vzpostavljenih linij ruskih čet. Je preboj tukaj res tako lahko mogoč?
O tem bom povedal dve stvari. Prvič, ta “vzpostavljena linija” ni povezana, neprekinjena struktura. Niti približno se ne more primerjati z Westwallom ali Maginotovo linijo v drugi svetovni vojni. In drugič, obstaja vprašanje, o katerem se v tisku skoraj ne razpravlja: koliko vojakov ima Rusija na tej črti? Za obrambo te linije so potrebne puške, topništvo in mobilne enote. Vojaški strokovnjak Thomas Theiner je na Twitterju le na podlagi običajnega Natovega priročnika izračunal, koliko vojakov bi Rusija potrebovala, da bi ohranila to linijo utrjenih jarkov in tankovskih blokad pred močno ukrajinsko ofenzivo. In dosegel številko 54.000 vojakov za 30 kilometrov frontne črte – brez rezerve. In frontna črta med Zaporožjem in Doneckom je petkrat daljša! In ta številka se nanaša samo na vojake, kje pa je oprema, topništvo in mobilne enote itd. Z drugimi besedami, kopanje jarkov v pokrajini je lepa fizična aktivnost, ni pa dovolj. In ne pozabite: tu govorimo o klasičnem mehaniziranem bojevanju. Obstaja pa tudi razsežnost sodobnega vojskovanja, ki je mnogi še ne razumejo in o kateri se malo poroča.
Kako to mislite?
S sredstvi, kot je ukrajinska vojska brezpilotnih letal. Ukrajina je zdaj usposobila približno 10.000 operaterjev, ki majhne, komercialne drone spreminjajo v smrtonosno orožje. Na te drone so pritrjene ročne granate. Geokoordinate vseh ruskih obrambnih položajev in jarkov so znane na meter natančno. Sedeti v takem jarku, medtem ko brezpilotno letalo nevidno leti nad njim in lahko natančno ubija vojake, meji na samomor. Ko bo spomladanska ofenziva prešla v mehanizirano fazo, bomo veliko slišali o dejavnosti dronov.
Za NZZ ste povedali: “Na srečo večino svojega odraslega življenja nisem preživel v Nemčiji, zato sem imun na zelo čudno čustveno kulturo tamkajšnjega diskurza. Izmenično me imenujejo hiperrealist in Natov vojni hujskač.” Zakaj je kultura razprave v Nemčiji takšna, kot je?
Kar me vedno preseneča, je skrajni pesimizem. Vedno se domneva, da se stvari na koncu ne bodo izšle. Kaj je povezano s čustvenim pogledom na svet. Nemcev, kot se sliši čudno, ne vodijo dejstva. Če jih je nečesa strah, potem se o tem ne informirajo in ne razmišljajo o možnostih, temveč se zatečejo v diskurze strahu. Nemška razprava o jedrskem orožju je najboljši primer: Sovjetska zveza je bila poražena v rusko-kitajski obmejni vojni leta 1969. Nato leta 1989 v Afganistanu. Potem je nemočno opazovala lastno samorazpadanje. Nemcem to nič ne pomeni: še vedno jih je groza Putinovega rožljanja z jedrskimi sabljami. In zna igrati na klaviaturo nemških čustev. Tega diskurza strahu ni na Poljskem, Finskem ali v Veliki Britaniji – tam prebivalstvo ne le podpira Ukrajino kot celoto, ampak tudi ve, da je strah pred orožjem močnejši od njegove uporabe. Najbolj me navdušujejo baltske države: majhne so, a pogumne in odločne. Kdor ima Rusijo za neposredno sosedo, vidi dejstva bolj jasno.
Po začetku ruske invazije je tudi v Nemčiji prišlo do spremembe paradigme. Zvezni predsednik Frank-Walter Steinmeier je dejal, da je bilo vztrajanje pri plinovodu Severni tok 2 napaka, ali se bo Nemčija uspela znebiti svojih “življenjskih laži”, kot ste poimenovali ta pojav?
Zagotovo bo trajalo še 20 let. Nemčija je zdaj le opraskala vrh ledene gore. Vrniti se je treba vsaj v leto 1999, ko se je začela Putinova vladavina, in sistematično vzeti pod drobnogled vse nemške stranke in politike. Kakšne so bile njihove povezave z Rusijo? Enako moramo storiti z nemškim gospodarstvom. Nikomur ne morete prodati pravljice, da lahko v Rusiji poslujete v velikem obsegu, ne da bi imeli dobre odnose s tamkajšnjimi oblikovalci politike. Sedanja generacija politikov oziroma odločevalcev o tem gotovo ne bo hotela niti govoriti. Preveč jih je bilo vpletenih v to zgodbo. Zato bodo potrebne generacije, da se osvobodimo življenjskih laži.
Vir: Die Welt