Piše: Petra Janša
V tiskani Demokraciji pišemo tudi o specialni operaciji proti RTV Slovenija. Na plenarnih sejah ustavnega sodišča obravnavajo pobudo za presojo ustavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV Slovenija, a končne odločitve ustavni sodniki še niso sporočili. In medtem ko jo čakamo, vlada že išče nekakšen izhod v sili, če seveda odločitev ustavnih sodnikov ne bo njim v prid.
V nadaljevanju preberite komentar nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjiča glede dogajanja na ustavnem sodišču in vseh pritiskih nanj pri odločanju v zvezi z zakonom o RTV ter o tem, kaj meni glede novele zakona o zavodih, ki jo je vlada prejšnjo sredo vložila po skrajšanem postopku v zakonodajni postopek:
Nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić: “Zakon o zavodih in zakon o RTV Slovenija sta dvojčka, lahkotno porojena v črnih usnjenih plaščih z gruzijskim naglasom, z brki in občutkom za težko roko. Svet sta uzrla v naglici, vendar ‘svobodno’.”
Ustavna pobuda zoper zakon o RTV Slovenija zadene bistvo spremembe; pod pretvezo demokratizacije se zunaj postopkov odpuščajo nepokorni in v ključne organe postavljajo kadri že prečiščenih institucij, civilnih pobud in drugega. Zakoni se praviloma spreminjajo, kadar razvoj družbe ali tehnologije preseže zakonodajne okvire, pa postane regulativa neustrezna. Kadar pa je sprememba zakona namenjena samo obračunavanju s personalom, gre za zlorabo prava, teror za doseganje političnih ciljev, v tem primeru za podreditev programske vsebine zavoljo sistemske artikulacije propagandnih namer.
Svoboda, SD in Levica so prišli na oblast z manipulacijami uličarskega tipa, vlaganjem enormnih denarnih sredstev v volilno kampanjo, s ponarejanjem volilnih izidov, po prihodu na oblast pa so izvedli množico posegov v tkivo države elementarno totalitarne zasnove. V majhni državi, kot je Slovenija, ta obsežna zloraba oblasti ne bi bilo mogoča brez zunanje odobritve; nekdo, ki je v Bruslju močan, je moral prižgati zeleno luč, priskrbeti velike vsote denarja za spremembo oblasti, tolerirati totalitaren model. Prihodu na oblast je torej sledil od zunaj verificiran kadrovski cunami, primerljiv s tistim iz leta 1945. Odstranjeno je vse, kar je kazalo težnje po ureditvi razmer, odpravi motečega, po usmerjanju države na pota uspešnih zahodnih demokracij. Odstranjeni so oponenti utečenim mafijskim navadam, brez milosti, s polno ignoranco postopka. Poseg v RTV Slovenija je torej predstavljal del širših namer, ki nas spravljajo v močvirje kot v idealen habitat neomejenega plenjenja, zlorab vseh vrst, siromašenja, odprave zunanje konkurenčnosti. Avtorju podrobnosti dogajanja na ustavnem sodišču niso znane. Obisk politkomisarke Věre Jourove ‘svobodnemu’ predsedniku sodišča v času obravnave pobude za avtonomijo RTV Slovenija morda je, morda ni posvečen tej temi. Konglomerat politično-ekonomskih centrov moči, izražen v bruseljski administraciji, ki upravlja vse pomembne procese znotraj EU, je morda presodil, da je treba ukrepati, morda pa je šlo za drug sklop sorodnih problematik. V zalednih krogih naddržavnih elit delujejo vrhunski, šolani manipulatorji, vešči vseh oblik analiz, vključno z analizo posegov, pa znajo presoditi, ali so šli terenski izvajalci predaleč, nesofisticirano, s presežkom brutalnega. ‘Svobodni’ delujejo preveč buldožersko, provocirajo narod, ki se jim upira, pa bi se upokojencem, kmetom, varuhom vode in zdravnikom znali pridružiti dodatni deprivilegirani sloji s posledicami, kot so nastale v Franciji. Prihod Jourove deluje prej kot poskus umirjanja zadev, kot poziv k previdnejšemu ravnanju, na manj brutalen način, da se cilji dosežejo z manj provociranja javnosti. Kako bo ‘svobodna’ večina ustavnih sodnikov implementirala ‘codex Joureva’, bomo videli, ali je bil njen prihod sploh v povezavi s sporno zakonodajo ali z oblikami vladanja.
Kar zadeva novelo zakona o zavodih, je treba izhajati iz dejstva, da je ciljna skupina spremembe kategorija javnih zavodov, po katerih se upravlja država. Slednja kot ustanoviteljica pridobiva s spremembo zakona dodatne, enostavnejše načine pospeševanja kadrovskega cunamija v segmentih vladanja, ki poteka prek zavodov. Nevšečnega direktorja se sme po novem zamenjati, ‘…kadar zavod ne dosega zadovoljivih delovnih rezultatov ali če pri delovanju zavoda pride do motenj ali do ponavljajočih se napak’, kar je neopredeljiva, nemerljiva kategorija, pa zamenjaš kogar koli brez pojasnil in težav. ‘Svobodni’, ko bi radi prevzeli zavod, zamenjajo prejšnjega direktorja, kot so to nameravali z vodstvom RTV Slovenija s posebnim zakonom, ter postavijo lastnega za eno leto, ne da bi jim bilo treba skozi fazo javnega razpisa. Po poteku enega leta, ko jim seveda ne uspe dobiti primernega rednega, podaljšajo mandat začasnemu še za eno leto in tako do leta osorej. Način kadrovanja te vrste predstavlja banalen državni terorizem z zlorabo mandata za protiustavno, anticivilizacijsko vladanje z zagotovitvijo popolne poslušnosti, ubogljivosti, kar sem v sodstvu spremljal 24 let. Model je torej metastaziral po celotnem okolju. Na vodstvenih ravneh imamo z redkimi izjemami brutalne neuke avtokrate iz vrst brezobzirnežev, sociopatov in perverznežev, na izvedbenih pa brezosebnostne kimavce, pripravljene ukrepati ne po zakonu, temveč na način, kot razumejo potrebe nadrejenega. Kam takšno kadrovanje vodi, je bolj ali manj jasno vsem, spremembe zakonov, kot so zakon o RTV Slovenija in zakoni (javnih) zavodov, pa naj bi samo utrdili model na celotni oblastni ravni.«
(Celoten članek je objavljen v tiskani Demokraciji.)
