Tiste srede – bil je ravno 13. marec 2013 – se zelo dobro spominjam. Bilo je nekoliko muhasto spomladansko vreme, manj kot teden dni pred praznikom sv. Jožefa. Ravno sem stopal iz stanovanjskega bloka v ljubljanski Šiški, kjer sem delal intervju s publicistom, predstavnikom tehniške inteligence in tedaj kolumnistom Demokracije, danes že pokojnim dr. Petrom Staričem.
Slednji mi je v intervjuju zaupal tudi zanimivo podrobnost iz svoje mladosti: ko je bil namreč ujetnik v Gonarsu, v taborišču, kamor so ga strpali fašisti, je jetnike nekega dne obiskal cerkveni diplomat, nadškof Angelo Roncalli, ki je bil s svojo obilno postavo pravcata antiteza sestradanim prebivalcem taborišča, vendar zelo dobrodušen. Jetnikom je razdelil tudi preproste svetinjice, verjetno je šlo za čudodelne svetinjice Brezmadežne. Ob tem dejstvu bi se lahko kdo tudi namrdnil, češ prinesli bi jim hrano, ne pa nekih brezveznih nabožnih predmetov, pa lahko bi poskrbel za njihovo osvoboditev. Tako kot je isti nadškof reševal številne Jude ter poskrbel, da ladja z judovskimi otroki ni prišla v roke Nemcev. S tem je pokazal, da mu politika sil osi nikakor ni bila blizu.
Ta dobrodušni in s humorjem obdarjeni nadškof, doma iz Bergama, italijanskega mesta, ki ga je pred dvema letoma epidemija covid19 strahotno dotolkla, je kakih petnajst let kasneje (1958) postal novi papež z imenom Janez XXIII. Že res, da je imel ob izvolitvi že dokaj visokih 77 let in so ga imeli za nekakšnega prehodnega papeža, s čimer bi v vmesnem času poiskali primerno nadomestilo za malo prej umrlega Pija XII. Vendar je prav Janez Dobri začel z drugim vatikanskim koncilom, ki ga tradicionalistični krogi dandanes razglašajo kot konec tiste prave Cerkve, saj naj bi s tem prostozidarji in razni progresisti znotraj Cerkve dokončno prevzeli vso oblast. Koncil je leta 1965 zaključil že njegov naslednik Pavel VI.
A da se vrnem k dogodki pred desetimi leti: ko sem korakal od šišenskih stanovanjskih blokov do avtobusnega postajališča, sem nestrpno pogledoval na mobilni telefon. Ravnokar se je zaključeval dopoldanski del drugega dneva volitev papeža, potem ko se je s Petrovega prestola ponižno umaknil Benedikt XVI. in še dolga leta kasneje moral ponavljati, da se je za to potezo odločil povsem samostojno in suvereno, brez pritiskov – a so kljub temu govorice o tem, da je šlo za izsiljen odstop, postajale vse glasnejše. Kakorkoli že, dan prej sem si ogledal v neposrednem televizijskem prenosu proceduro ob začetku konklava, ko so v Sikstinsko kapelo korakali kardinali z volilno pravico, med njimi je bil tedaj tudi slovenski kardinal dr. Franc Rode, ki je tako sodeloval na svojem edinem konklavu kot volilec papeža, saj je leto kasneje dopolnil 80 let in s tem izgubil volilno pravico. Ko so vsi kardinali vstopili v prostor, je papeški ceremonjer – takrat je bil to msgr. Guido Marini, od oktobra 2021 škof v Tortoni blizu Genove – z vzklikom »Extra omnes« (slovensko: vsi ven) izdal ukaz, da morajo vsi tisti, ki v prostor ne sodijo, le-tega zapustiti. Prvi krog volitev se je tako lahko začel in je bilo jasno, da tistega večera še ne bo novega papeža. In ga ni bilo tudi po dopoldanskem delu konklava naslednji dan.
Več si lahko preberete TUKAJ.