Piše: Bogdan Sajovic
Pred pol leta, ko je domovina začela s poplesavanjem golobjega plesa svobode, sem zapisal, da se bojim, da se bo to poplesavanje spremenilo v totentanc. Očitno sem imel prav.
V zadnjih tednih zdravstveni sistem mile mi domovine, ki je menda najboljši v tej galaksiji pa tudi širše, pospešeno razpada. Rdeči mediji so to nekako še prikrivali, dokler niso pretekle jesenske volitve in referendumi, zdaj pa tudi ti ne morejo več zatajiti dejstva, da je zdravstvo v razsulu. Zdravniški ferajn gre v štrajk, vlada mu po svojem ministru grozi, del zdravstvenega osebja daje zaradi nevzdržnih razmer odpovedi in se seli v tujino. Posledično se zapirajo zdravstveni domovi, občinam grozi, da bodo ostale brez nezgodnih klinik, ljudje ostajajo brez osebnih zdravnikov, tako rekoč brez osnovne zdravstvene oskrbe, obljube o »30 dneh do specialista« so seveda popolna utopija … A saj ni bilo drugega pričakovati od predsednika vlade, ki je protipandemske ukrepe razglašal za zločin ter kot alternativo propagiral sončenje in namakanje v morju. Tako kot je beloruski avtokrat Lukašenko ob pandemiji za terapijo predlagal pol litra vodke in pobiranje krompirja. To pa ni naključje, saj sta tako Golob kot Lukašenko pred vstopom v politiko upravljala državne kolhoze, eden energetskega, eden poljedelskega. Zato je eden mahnjen na sonce, eden pa na krompir in vodko. Podobnosti pa tu še ni konec, oba bi vladala malo po svoje. Tako kot si je Lukašenko ob prihodu na oblast omislil svojo osebno policijo, si jo skuša zdaj omisliti tudi Golob. Temu se je uprla celo notranja ministrica, ki je sicer zvesto podpirala druge Golobove norosti, ta pa je bila očitno tudi zanjo preveč, zato je morala oditi.
Za predsednika vlade imamo torej kolhoznika, ki ima avtokratske popadke in ga meče grandioznost. To je seveda recept za katastrofo, a to smo si pač izvolili, zatorej le zaplešite grandiozni totentanc …
*mrtvaški ples
