Piše: Zdravstvo.si
V skupini zdravstvo.si z veliko pozornostjo spremljamo dogajanje v slovenskem zdravstvu. Že nekaj vlad je oznanjalo, da je ureditev razmer v zdravstvu njihova prva in glavna prioriteta. Žal pa je realnost nasprotna. Po desetletjih obljub o prepotrebni reformi slovenskega zdravstva se je to znašlo v svoji doslej najtežji krizi. Primarno zdravstvo pred našimi očmi razpada, urgence pokajo po šivih, bolniki čakajo v neskončnih vrstah, zdravstveni kader zapušča poklic…
Mnenja smo, da je skrajni čas za učinkovito ukrepanje. Vodilo tovrstnemu ukrepanju pa ne morejo in smejo biti ideološke smernice iz časov druge svetovne vojne, ampak najboljše prakse evropskih držav, kjer zdravstveni sistem dobro deluje. Zgledi takšnih držav so Nizozemska, Avstrija, Francija in Švica.
Trenutna pogajanja med zdravniškim sindikatom FIDES in vlado vidimo kot dobro priložnost za spremembe. Žal pa je po našem mnenju cilj, ki ga v teh pogajanjih zasleduje FIDES, preozek. Strinjamo se, da je eden od vzrokov za težave v slovenskem zdravstvu tudi nestimulativno nagrajevanje zdravnikov. Nelogična plačna razmerja so odraz zgrešene ureditve zdravstva v Sloveniji. Vendar pa delna ureditev tega področja ne bo rešila slovenskega zdravstva. Zelo verjetno bo botrovala novim neskladjem in novemu nezadovoljstvu zaposlenih in javnosti.
V tem trenutku bi morale zdravniške organizacije stopiti skupaj in od vlade Republike Slovenije zahtevati celovito reformo zdravstva, na osnovi implementacije dobro delujočih evropskih modelov zdravstva tudi v Sloveniji.
Za razliko od slovenskih bolnikov se bolniki v drugih evropskih državah zavedajo, da je v središču zdravstvenega sistema odnos med bolnikom in zdravnikom. Bolnika ne zdravi zdravstveni sistem, ampak zdravnik. V kakšnem okviru se ta odnos uresničuje, je manj pomembno, pomembno pa je, da sta v njem oba dejavnika zadovoljna. Brez motiviranih zdravnikov ni zadovoljnih bolnikov. Slovenski bolniki si zaslužijo, da jih zdravijo motivirani zdravniki, ki se za službo v državnih ustanovah ne odločajo pod prisilo, ampak zato, ker so tam pogoji za delo dobri. V nasprotnem primeru morajo imeti možnost opravljati svoj poklic samostojno. Zdravniki se za svoj poklic odločajo v želji pomagati. V svobodnem javnem zdravstvu so zdravniki motivirani, da zdravijo in skrbijo za čim več svojih bolnikov. V dobrih razmerah so zdravniki povsod pripravljeni delati tudi preko rednega delovnega časa. Zato zavračamo zdravstveni sistem, ki zdravnike ponižuje, si jih poskuša podrediti, uvaja mezdni urni sistem in normative, jim otežuje delo in jim grozi. Zdravniki ne moremo in nočemo delati pod prisilo in grožnjami. Zdravnik, ki ni motiviran za delo, bo opravil le tisto najnujnejše. Prave stavke niti niso potrebne. Je to res v interesu slovenskih bolnikov?
V imenu bolnikov nagovarjamo trenutno politično večino, da dosledno zagovarja svobodo bolnika. Bolnik mora imeti možnost izbire, pri komu se bo zdravil.
V državnem zdravstvu je v ospredju izvajalec, ki mora za svoj obstoj omejevati svobodo bolnika in zdravnika. V javnem zdravstvu sta v središču bolnik in storitev, ki jo potrebuje. Refundacija zdravljenja s strani osrednje zdravstvene zavarovalnice, v katero plačujemo vsi državljani, ne sme biti odvisna od zdravnikovega ekonomskega položaja. Bolniku je popolnoma vseeno, ali bo do svojega zdravnika dostopal v zdravstvenem domu ali pa v zdravnikovi domači ambulanti, ali bo zdravnik zaposlen ali samozaposlen – pomembna sta odnos in storitev, ki je bo deležen. Reševanje obstoja dragih zdravstvenih domov za vsako ceno je zato nepotrebno in negospodarno.
Omejevanje svobodnega delovanja zdravnika je pot, ki samo utrjuje agonijo obstoječega zdravstvenega sistema. Zahteve po zvišanju normativov kažejo na popolno nepoznavanje ali pa zapiranje oči pred bistvenimi problemi slovenskega zdravstva. Nepošteno je navajanje nepopolnih podatkov delujočih evropskih javnih zdravstvenih sistemov, ob tem pa zamolčati ključno in temeljno razliko med univerzalno dostopnostjo do zdravnika v evropskem javnem zdravstvu in slovenskem državnem zdravstvu.
Vsako omejevanje bolnikove svobode s strani politične večine pomeni, da v središču zdravstva ohranjamo državo in vanj ne postavljamo bolnika. Na ta način rešujemo državno zdravstvo in ne vzpostavljamo evropsko primerljivega javnega zdravstva.
K razbijanju temeljne vezi med bolniki in zdravniki prispevajo tudi vodilni mediji in posamezniki. Netenje sovraštva do zdravnikov poglablja spore in onemogoča sodelovanje vseh deležnikov za skupno dobro vseh državljanov.
V imenu bolnika nagovarjamo tudi zdravnike in vse zdravniške organizacije. V javnem zdravstvu se plačilo določa kot konsenzualni dogovor med bolniki, izvajalci zdravstvenih storitev (državnimi in zasebnimi) in zavarovalnicami o višini plačila posamezne storitve. Vsak zdravnik prejme plačilo za opravljeno storitev. Pošteno plačilo in varni pogoji za delo so temelj zdravnikovega delovanja.
Bolniki in zdravniki ter ostali zaposleni v zdravstvu nismo in ne smemo postati nasprotniki, ampak moramo ostati partnerji. In to ne le pri zdravljenju bolezni, ampak tudi pri zdravljenju slovenskega zdravstva.
Matej Beltram
Gorazd Kalan
Matija Kališnik
Marko Noč
Simon Podnar
Samo Vesel
Andrej Vranič
Krištof Zevnik
