Piše: Andraž Grad
V medijih in iz vlade lahko pogosto slišimo pozive proti t. i. »sovražnem govoru«. Ob vsem tem osredotočanju javnosti na domnevno kršenje pravic privilegiranih manjšin, ki se rade predstavljajo kot žrtve, pa ostajajo velikokrat zgodbe ljudi, ki se jim zaradi nedelovanja in napak pravne države dogajajo velike krivice.
Takšna je tudi zgodba veterana osamosvojitvene vojne Stojana Korošca, direktorja družinskega gradbenega podjetja Angrad. Kot pravi, je »ogorčen in jezen« zaradi krivic, ki jih je doživel. Ob tem izpostavlja, da ne more ničesar več izgubiti. Javno je večkrat rekel, da je pripravljen izvesti »drastičen in tragičen protest, ki bo pretresel Slovenijo«. Kot pravi, mu kljub temu premier Robert Golob, pravosodna ministrica Švarc-Pipanova, predsednica DZ Klakočar Zupančičeva kot tudi različne pristojne ustanove ne odgovarjajo na njegove pozive in pisma, čeprav naj bi jim bil že velikokrat pisal.
Odredba sodišča temeljila na »pristranskem poročilu«
Stojan Korošec je prišel v spor z investitorjem leta 2007, saj mu ta ni hotel plačati, češ da ni dobro opravil del. Zaradi tega je podjetje Angrod na Okrožno sodišče v Kranju vložilo tožbo za 63.000 evrov dolga, ki ni bil poravnan, čeprav je dolžnik vsa zgrajena stanovanja že pred začetkom postopka prodal. Sledil je šok marca 2008, ko je sodnica Marjana Grašič izdala Korošcu, kot pravi, »povsem neutemeljeno« začasno odredbo, ki mu je onemogočila prodajo že zgrajenih hiš. Korošec nam je rekel, da mu ni bila ponujena nobena obrazložitev, odredba pa je pravzaprav temeljila na »s strani dolžnika naročenem izvedenskem mnenju, ki je bilo podano zunaj postopka in pravzaprav nezakonito«. Podal ga je Jože Stopar, kot nam je dejal Stojan Korošec, a je bilo »brez številk, polno lažnih podatkov«.
Sodišče upoštevalo »prirejene« podatke
Podjetju Angrad je oktobra 2008 uspelo na sodišču doseči izbris nepravične začasne odredbe, ki je bila spoznana za nezakonito. Kljub temu je vse to negativno vplivalo na prodajo, saj se je pri kupcih kot posledica sramotnega sodnega škandala pojavil strah, hkrati pa je bila takratna gospodarska kriza že pred vrati. Podjetju je tako uspelo prodati le eno hišo in vrniti dolg banki, ki je sofinancirala projekt. Vendar pa je, namesto da bi si lahko družina Korošec opomogla, sledil nov šok; brez obrazložitve je sodnica Grašičeva septembra 2009 znova izdala začasno odredbo na podlagi prvotnega, tokrat s številkami opremljenega mnenja Jožeta Stoparja, ki je bilo polno lažnih podatkov. »Sodnica Grašičeva je zavračala vse naše dokaze in zahteve, da se vključi neodvisni izvedenec«, nam je dejal Korošec. Sramotna likvidacija pa je bila po drugi strani izvršena le na podlagi že omenjenega mnenja.
Potekli štirje meseci, preden je bila odredba umaknjena
Leta 2010 je Stane Korošec izrazil namen bojkotiranja nadaljnjega postopka na sodišču, vendar naj bi ga bila sodnica Grašičeva mirila, da bo na koncu dobil pravdo. Leta 2011 je bilo Stoparjevo izvedensko mnenje prav res zaradi prirejenih, lažnih in nestrokovnih podatkov izločeno, vendar pa je krivična in neresna odredba, ki je temeljila prav na tem mnenju, še kar ostala in povzročala Korošcu ter podjetju Angrad neizmerno škodo, saj se je zaradi tega že od 2009 soočal z izvršbami, pritiski bank in upnikov, rubeži ter predvsem z izgubo posla in s propadom podjetja, kar je imelo katastrofalne posledice za družino Korošec, ki je tako postala žrtev zločinske malomarnosti in nepravičnosti, nedostojne vsake demokratične in pravne države. Zatem je leta 2012 novi izvedenec potrdil natanko tisto, na kar je Korošec opozarjal že leta 2008, kar je pomenilo, da je zmagal na sodišču. Vendar pa je bila šele štiri mesece po pravnomočno dobljeni pravdi začasna odredba umaknjena. Vse to je še bolj osvetlilo nestrokovnost in nezakonitost odločitve sodnice Grašičeve. Kasneje je Stojan Korošec dosegel, da je Jože Stopar izgubil licenco izvedenca za gradbeniško stroko. Takratni pravosodni minister Senko Pličanič je v luči tega primera naročil tudi uradni pregled dela Okrožnega sodišča v Kranju. V uradnem poročilu predsednice omenjenega sodišča Janje Roblek je bila poudarjena velika problematika trajanja začasnih odredb in postavljanja sodnih izvedencev. Roblekova je priznala tudi, da je sodnica Grašičeva povzročila grobe napake.
Sabotaža odškodninske zahteve?
Kljub temu je bila škoda že storjena. Družina Korošec z dvema otrokoma, ki sta bila takrat osnovnošolca, je zaradi, kot pravi Stojan Korošec, »krivic, šikaniranja in malomarnosti« sodišča in izvedenca izgubila dobesedno vse. Morali so zapustiti celo lastni dom pod policijsko prisilo in le z najnujnejšimi potrebščinami. Zaradi tega se je Stojan Korošec odločil, da zahteva odškodnino od Republike Slovenije, za katero je leta 1991 tvegal življenje, in od Jožeta Stoparja. Takratni generalni državni pravobranilec Boštjan Tratar je po pregledu Koroščevih dokazov predlagal poravnavo. Vendar pa sta se kmalu vmešali dve nekdanji sodelavki sodišča, in sicer Janja Roblek in Ivanka Demšar Potočnik kot državna odvetnica, ki sta brez sramu sabotirali upravičeno zahtevo Korošca in trud Tratarja ter si drznili za nastalo situacijo posredno okriviti kar podjetje Angrad in Stojana Korošca. Demšar Potočnikova naj bi bila celo izjavila, da je odškodninski zahtevek previsok in da družina ni upravičena do poplačila nepremoženjske škode.
Zatajila lastno poročilo
Janja Roblek je kljub prizadevanju Tratarja, ki je o tem obvestil tako slovenskega predsednika Pahorja kot tudi ministrstvo za pravosodje in varuhinjo človekovih pravic, zavrnila poravnavo in s tem vse dokaze, vključujoč svoje uradno poročilo, ki ga je zatajila, in odvzem licence izvedencu, ki je prvotno podal napačno mnenje. Domnevno naj bi bila prezrla obstoječo zakonodajo in grobo kršenje človekovih pravic družini Korošec. Tako se je začel sodni postopek kot gospodarski spor med Jožetom Stoparjem in podjetjem Angrad. Glavna obravnava na Okrožnem sodišču v Ljubljani se je začela komaj leta 2015. Že takoj je bilo po besedah Korošca »izraženo neupravičeno mnenje, da poravnave itak ne bo, postopek pa je bil končan v pičlih dvajsetih minutah«. Sodbo je Višje sodišče v Ljubljani popolnoma »raztrgalo« saj naj bi bila »subjektivna in sovražno nastrojena« proti Korošcu. »Zanimivo je, da so bili po moji zadevi praktično vsi vpleteni kasneje razrešeni ali pa so odšli na druge položaje. Roblekovo naj bi bili razrešili, ker je tudi sicer povzročila več velikih napak. Prav tako sem od določenih virov izvedel, da so bili pripravljeni storiti vse, da neka nepomembna štajerska družina ne bi prejela tolikšne odškodnine,« nam je dejal Stojan Korošec.
Odredbe uničile podjetje Angrad
Podjetje Angrad ni imelo sreče niti v ponovljenem postopku, v katerem naj bi bila sodnica Darja Novak Krajšek prav tako zavrnila poravnavo, dokaze Korošca pa izločila kot »nepotrebne«. Prav tako naj ne bi bila Stojanu Korošcu pustila podati izpovedi. Hkrati Stojan Korošec pravi, da je vedno znova moral poslušati očitke, da si je pravzaprav sam kriv in da poskuša zlorabiti Republiko Slovenijo. Ko je bilo poudarjeno, da je začasna odredba trajala še kar štiri mesece po že dobljeni pravdi, »je to prezrla, češ da zaradi bančnih hipotek vseeno ne bi mogli prodajati hiš, čeprav so dejansko banke hotele čimprejšnjo prodajo, da dobijo nazaj svoja sredstva«. Kot je izpostavil Stojan Korošec, sodnica ni ločila »med začasno odredbo in zastavno pravico oziroma hipoteko«. Ob tem je zgrožen, da imamo v slovenskem sodstvu tovrstno »stroko«. Začasne odredbe so odgnale mnoge kupce. Če je Stopar izgubil samo licenco, je družina Korošec zaradi finančnega pogroma nad podjetjem, ovadb za goljufije in poniževanja v javnosti izgubila pravzaprav vse; ne le imetja, temveč tudi zdravje. Vendar pa očitno to nikogar ni preveč vznemirjalo. V naši državi se mediji raje ukvarjajo z »žrtvami« domnevnega sovražnega govora kot pa z ljudmi, ki so krvaveli za to državo, zgradili uspešno podjetje na lastnih plečih in živeli pošteno samo zato, da so na koncu izgubili vse.
Po več letih iskanja pravice na sodiščih je sledila pritožba družinskega podjetja Angrad in vložitev revizije na Vrhovno sodišče RS
Prav od te ustanove so vsi, tako Upravno sodišče Republike Slovenije, kot tudi pravosodno ministrstvo in varuhinja človekovih pravic, da ne omenjamo družine Korošec, pričakovali prvo resno in natančno obravnavo, vendar pa je bila zaradi »proceduralnih zapletov« revizija vrhovnega sodišča na obup družine zavrnjena, čeprav so prav na njem končno pričakovali temeljito popravo krivic in vse nastale škode. Tudi zahtevo takratne varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, ki se je sklicevala na »amicus curiae«, kar pomeni, da bi se lahko zavzela na sodišču za Stojana Korošca, je skupaj z nadaljnimi pritožbami sodnik Balažic, kot pravi Korošec, »gladko malo zavrnil, razlog za to pa je bil, naj ne bi bili uporabljeni vsi drugi pravni instrumenti«. Ob tem poudarja: »Gre za pravosodni zločin nad mojo družino ter za nečloveško in arogantno ravnanje ljudi na najvišjih položajih.«
Korošec: »Želim le 30 minut časa in malce dobre volje«
Zaradi omenjenih zapletov sta bili pritožbi na Ustavnem sodišču RS in celo na Evropskem sodišču za človekove pravice zavrnjeni. Ob tem naj bi mediji in druge ustanove, ki jih tudi danes prosi za pomoč, Korošca, kot nam je dejal, začeli ignorirati. »Upam, da se bo po objavi mojega primera v vašem mediju kdo odzval, sicer sem pripravljen povzročiti tragičen in drastičen protest, ki bo pretresel Slovenijo,« nam je še dejal. Sicer je pred kratkim prejel odziv na svoja opozorila o »tragičnem protestu« in na številna pisma, ki jih pošilja »odgovornim ustanovam«. Že četrtič so ga glede njegovih pisem kontaktirali policisti, saj naj bi ga bil nekdo od tistih, ki jih poziva, naj se odzovejo na njegove prošnje, prijavil. Korošec se je na to odzval, da je vse, kar želi, le »trideset minut njihovega časa in malce dobre volje, da se najde rešitev«. Svoje pozive naslavlja predvsem na Kabinet predsednika vlade, Ministrstvo RS za pravosodje, Urad predsednika Republike Slovenije in na Državno odvetništvo RS. »Gre za zločin nad mojo družino in za veliko krivico, ki se nam je zgodila, sedaj pa me skušajo utišati z represijo in ustrahovanjem, namesto da bi bil kot državljan Republike Slovenije in veteran deležen spoštovanja,« se je Korošec odzval na prijavo.
»Z vsakim, ki zanika moje besede, sem se pripravljen tudi javno soočiti«
Ko so bile omenjene pritožbe zavrnjene, je po njegovih besedah Stojan Korošec prejel klic takratne pravne svetovalke urada predsednika Boruta Pahorja Nataše Brenk, ki naj bi bila njemu in njegovi ženi, ki se bori s hudo boleznijo, »ponudila javno opravičilo in simbolično odškodnino v vrednosti 6.000 evrov vsakemu«. Po razmisleku se je odločil, da bo sprejel ponudbo, vendar pa naj se nihče iz predsedniškega urada ne bi več odzval na njegova poizvedovanja. Tudi sami smo na omenjenem uradu vprašali, kako je s to zadevo, tam pa trdijo, da Korošcu ni bila ponujena takšna odškodnina, temveč da je bil v pogovoru z njim le omenjen neki drug primer, ki je bil tako rešen, ter da je očitno prišlo do »nesporazuma«. Korošec, ki ga je v preteklosti že dvakrat sprejel tudi zdaj odhajajoči predsednik Borut Pahor, se na to odziva: »Gre za sprenevedanje, jasno mi je bila ponujeno odškodnina, zatem pa so začeli ignorirati moje klice. Z vsakim, ki trdi drugače, sem se pripravljen tudi javno soočiti, naj resnica pride na dan!« Ker nam je Stojan Korošec povedal, naj bi mu bila v preteklosti marsikaj zagotovila tudi generalna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Barbara Kolenko Helbl, med drugim naj bi mu bila sporočila, da neka uradnica rešuje njegovo zadevo, smo se obrnili tudi na omenjeno ustanovo. Odgovorili so nam, da je Kabinet predsednika vlade prejel njegove dopise in pozval pristojne organe »k ponovni preučitvi konkretnega primera in predlogu morebitnih rešitev«. Korošec naj za zdaj še ne bi bil prejel nobenih odgovorov ali predlogov te ustanove.
Prazne obljube in zavajanja …
Korošec se prav tako spominja, naj bi mu bila takratna predsednica Okrožnega sodišča v Kranju Janja Roblek, ki je kasneje, kot je bilo opisano v prvem delu tega članka, zatajila lastno poročilo, na njegovo vprašanje, zakaj je brez obrazložitve zavrnila predlog o poravnavi, rekla, da se, kot nam je opisal, zelo dobro zaveda, kaj se mi je zgodilo na njihovem sodišču in kakšne hude stvari preživljam z družino, vendar je morala zavrniti poravnavo škode, saj bi sodišče sicer ostalo brez plač in bilo nelikvidno. Hkrati je obljubila, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da se to v doglednem času popravi. Pri tem Korošec dodaja, da ni kasneje naredila nič, da bi popravila krivico, ki se je zgodila njemu in njegovi družini. Sodni svet je sicer kasneje Roblekovo razrešil z omenjenega položaja, ker naj bi bila nekatere sodnike uvrščala v previsoke plačne razrede. »Toliko o pravici in integriteti te osebe, ki je bila pred časom razrešena z mesta predsednice OZKR zaradi goljufij in prevar pri plačah na njenem sodišču,« dodaja ogorčeni Korošec.
Je država obrnila hrbet veteranu?
Stojan Korošec in njegova družina so, kot nam je zaupal, po dolgoletnem neuspešnem iskanju pravice popolnoma uničeni. Njegova žena je hudo bolna, tudi otroka sta veliko pretrpela. Družina je, kot pravi, izgubila čisto vse. Tako mora danes živeti v revščini, globoko razočarana nad sodišči, sodnim svetom, ministrstvom za pravosodje, in državo, za katero se je Stojan Korošec boril leta 1991. »Boril sem se za demokratično in socialno Slovenijo, ne za takšno državo, kot jo imamo danes!« Mnenja je, da je najhujša morda ravno brezbrižnost države, ki se rada postavlja s plemenitimi izrazi, kot so »blaginja« in »vladavina prava«, ter navidezno časti umrle veterane, živemu veteranu pa obrača hrbet in dopušča, da njegova družina životari v bedi, oropana zdravja in lastnine.
Dolgotrajno iskanje pravice
»Nikoli se ne bom vdal in sem pripravljen iti do konca,«, pravi Korošec, vendar pa naj bi na različnih uradih preprosto nehali odgovarjati na njegovo pošto in dvigovati slušalke. Še več, v času premierja Mira Cerarja je po Koroščevih podatkih Kabinet predsednika vlade celo blokiral njegovo telefonsko številko. »Vsega trpljenja in grozot, ki so bile posledica teh zanikrnosti, napak in nepoštenosti, se ne da zares opisati z besedami,« pravi Korošec. Vse to je terjalo še tisto nekaj malo zdravja in živcev Stojana Korošca in njegove žene. »Znašli smo se na cesti, morali smo zapustiti lasten dom samo z nekaj nujnimi potrebščinami v spremstvu policistov,« je opisoval posledice »velike krivičnosti sodišč«. Takšnih stvari slovenski državljani, sploh pa veterani, po njegovem mnenju ne bi smeli preživljati. Priznal je, da je razmišljal tudi o samomoru. »Otroka sta bila izpostavljena opazkam in šikaniranju, ki je vodilo v poniževanje. Vrstile so se zlonamerne in lažne informacije. Zaradi bolezni je bila revščina v družini vse večja. Pred tem smo bili srečna in skromna družina.«
Bo prišlo do »drastičnega« protesta?
Zaradi vseh krivic, ki jih je pretrpel z družino, je Stojan Korošec že večkrat javno poudaril, da tovrstno »poniževalno obnašanje države in sodišč« prisiljuje posameznike, da se začnejo zatekati k veliko bolj drastičnim rešitvam, sicer ostanejo za vedno prezrti. Tu je izpostavil, da je tudi sam pripravljen v skrajni sili na »tragičen in drastičen protest, ki bo Slovenijo zavil v črno«. Kdo bo odgovoren, če bodo v prihodnosti državljani, ki so bili izdani in pohojeni ter ponižani, na takšne načine iskali vsaj delček pozornosti? Vsekakor je bil mačehovski odnos države, ki misli, da se lahko igra z življenji svojih državljanov, v preteklosti drugod že kriv za različne katastrofe, ki bi se jim sicer dalo izogniti. Bomo to doživeli tudi v Sloveniji?
