Piše: dr. Damijan Prelovšek
Ob najnovejši razstavi v Plečnikovi hiši ali kam ponika naš davkoplačevalski denar…
Tako imenovano Plečnikovo leto mineva brez mojega sodelovanja, s pričujočim zapisom pa bo za moje utišanje zagotovo poskrbljeno tudi v prihodnje. Plečnika namreč vidim drugače od tistih, ki vodijo njemu posvečene ustanove. Za kaj gre? Direktor ljubljanskega Mestnega muzeja, ki upravlja tudi Plečnikovo hišo, se je povezal s strokovnjakoma iz Italije in Nemčije, da so skupaj skovali načrt, kako spet enkrat prevarati naivne Slovence. V projekt so vključili kar dobra dva ducata domačih in tujih strokovnjakov iz različnih področij humanizma in umetnosti, katerim je skupno le, da se vsaj v 99,9 odstotkih s Plečnikom doslej nikoli niso srečali ali bolje rečeno, o njem nič ne vedo. Med njimi se je znašla tudi kuharska mojstrica Ana Roš, ki je po posebnem receptu Plečniku na čast pripravila paradižnikovo solato, igralka Saša Pavček pa se je dogodku pridružila z deklamacijo pesnika Hansa Carla Artmanna, da je “človek lahko pesnik, ne da bi kdaj koli napisal ali izrekel besedo.” Trdi namreč, da je Artmann obiskal Ljubljano še za Plečnikovega življenja in četudi se verjetno nista osebno spoznala, je vsaj zagotovo videl njegove Križanke, kar je vsekakor tehten argument, da ga moramo vplesti v celotno dogajanje.
Načrt, kako občinstvo potegniti za nos, temelji na fiktivnem pismu, ki sta ga kuratorja razstave skovala v angleščini in je prevedeno tudi v slovenščino. V njem naj bi gospodinja Urška Luzar Plečniku med njegovo daljšo odsotnostjo poročala o dogodkih v njegovi hiši. Zlasti poveden je odstavek, ki ga navajam v celoti: “Spomnila sem se namreč pripetljaja s straniščem, ko nisem mogla preprečiti mestnemu svetu, da bi med tvojo odsotnostjo v hiši namestil stranišče na splakovanje. Sklepali so, da ti bo nova školjka ugajala. Nikoli ne bom pozabila tvojega komentarja. ‘Hočem slišati kako drek pade.’ Ja, rekel si ‘drek’.” Že samo ta neverjetno obsceni citat vsebuje celo vrsto izmišljenih neumnosti. Arhitekt se s svojo gospodinjo nikoli ni tikal, ona mu nikdar ni pisala pisem, v času njenega službovanja ni nikoli za dlje časa zapustil Ljubljane, gospodinja pa se mu na lastno pest v hiši ne bi upala ničesar spremeniti, itd. Sploh pa je imel Plečnik angleško stranišče za eno najpomembnejših civilizacijskih pridobitev moderne dobe in ni uporabljal “stranišča na štrbunk,” kar piše v tako imenovanem pismu.
S tem znamenitim dokumentom so kuratorji razstave pozvali umetnike, da so po hiši in vrtu razstavili ali bolje rečeno delno poskrili svoje izdelke in jih pomešali s Plečnikovimi. Tako so kuhinjski umivalnik do vrha napolnili z raznovrstno zelenjavo. V muzeju so mi zagotovili, da bodo v času trajanja tega dogodka, to je do 8. januarja prihodnjega leta poskrbeli, da bo v umivalniku vedno sveže korenje, fižol, zelje, solata itd., torej skratka vse, kar je na tržnici izbral umetnik, odsluženo pa bodo sproti pojedli. V Plečnikovi spalnici je nekdo v arhitektov čevelj vtaknil valj iz mavca. Nadaljevanje te globokoumne domislice je bela vezalka, ki v nadstropju visi z ene od omar. Vsekakor moraš biti velik umetnik, da svojo ustvarjalno potenco lahko predstaviš na tak minimalističen način. Plečnikov risarski pribor je vtaknjen v majhna keramična držala različnih čudnih oblik. Obiskovalec mora biti zelo pozoren, da loči dodatke od originalov, ker je samo v tem glavni čar celotne prireditve. Na stopnišču so odstranili nekaj Plečnikovih fotografij s potovanja po Italiji in jih zamenjali z barvnimi posnetki interjerjev njegove hiše. Kakšen smisel ima to, ne vem.
Celoten komentar si lahko preberete TUKAJ.
