4 C
Ljubljana
ponedeljek, 18 novembra, 2024

Zastrašujoča retorika politično levo usmerjenih kandidatov za predsednika Republike Slovenije na predvolilnih soočenjih

Piše: dr. Janez Tušek, univerzitetni profesor, strojnik, direktor in publicist

 Prvi krog volitev za predsednika Republike Slovenije je, hvala Bogu, za nami. Predvolilna soočenja so bila po številnih mnenjih zelo dolgočasna, ne atraktivna in ne napadalna. Mogoče to do neke mere celo drži. Sam pa sem opazil zastrašujočo retoriko nekaterih kandidatov o nekaterih temah, ki zadevajo nas, Slovence.

Tu se ne bom spuščal v kandidata levice, ki je odigral vlogo dvornega norčka s hvalisanjem diktatorja Tita in nekaterih drugih diktatorjev.

Drugi kandidat leve politične opcije Milan Brglez je bil dolgočasen in nenačelen, kot pravijo številni, celo njegovi sodelavci in znanci. Tudi on je v tem trenutku nepomemben. Je pa vladna koalicija dobila pravo učno lekcijo demokracije s svojimi dobrimi 17 (Brglez 15  + Kordeš 2) odstotki glasov.

Rad pa bi se dotaknil izjav predvsem Nataše Pirc Musar, katere retorika je agresivna, nenačelna, nepregledna in hujskaška. Predstavil bi tri njena stališča, ki jo uvrščajo v skrajno levo politično opcijo. Prvo je njeno stališče glede domobrancev, drugo glede pomorjenih ljudi po drugi svetovni vojni v Kočevju in drugje, tretje pa so obdavčitve prihodkov predstavnikov Rimskokatoliške cerkve, predvsem duhovnikov.

Odnos do domobrancev

Prva tema je odnos do domobrancev. Kako lahkotno kandidatka za predsednico države te nesrečne ljudi uvršča med izdajalce slovenskega naroda in med ljudi, ki si ne zaslužijo niti po svoji smrti svojega groba in obravnave kot ljudje.

Zakaj vse to pišem? Zato, ker sem razmere v nekaterih krajih Slovenije v letih 1941/42 in razloge za domobranstvo spoznal, ko sem bil že krepko odrasel. To je bil takrat zame pravi šok, ki sem ga sam v svoji glavi dolgo premleval, si sam pri sebi razlagal in se spraševal, zakaj se je to zgodilo. Pred tem sem tudi sam razmišljal, kot danes razmišlja Pirc Musarjeva. Pa sem bil v zmoti, kot je ona in je danes še zelo veliko Slovencev.

V tistem času, to je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, sem v prej omenjenih krajih spoznaval preproste kmečke ljudi, njihove dileme in izjemno težke odločitve, ki so jih imeli in so jih morali sprejemati v začetku vojne in med njo. Ko sem počasi spoznaval njihove takratne težke odločitve in neizživete, ne izžalovane in ne potolažene travme, ki so v njih obstajale še dolga desetletja po vojni, sem v veliki meri razumel njihove medvojne usodne odločitve. Verjamem, da večina Slovencev niti nima možnosti ali pa se ne potrudi, da bi vse to spoznala in razumela.

Ti vaški fantje in možje, ki so se morali odločiti za domobranstvo, so velike travme zaradi te odločitve nosili v sebi potlačeno vse do osamosvojitve, ko so upali, da jih bo večina Slovencev razumela in da se bodo krivice zaradi napačne odločitve rešili. Ob osamosvojitvi Slovenije pa so te zaostale bolečine znova vzniknile in niso izzvenele, kot so pričakovali. In danes ugotavljam, da jih imajo nekateri v svoji notranjosti še vedno. Ob vsem tem spoznanju zgodovine teh ljudi lahko s precej argumenti zapišem, da so domobranci največje žrtve druge svetovne vojne na slovenskih tleh. To je razlog, da je treba o tem pisati. Danes, skoraj osemdeset let po drugi svetovni vojni, po moji oceni devetdeset odstotkov ljudi ne ve, zakaj so domobranci sploh nastali.

 Pomembna tri vprašanja

Za lažje razumevanje razmer med drugo svetovno vojno naj vsem, ki mislijo enako kot omenjena kandidatka, in vsem tistim, ki še vedno trdijo, da so bili domobranci izdajalci in da se niso bojevali za svoj narod, postavim tri vprašanja. Ta vprašanja bi morali novinarji postaviti vsem kandidatom na predvolilnih soočenjih. Ko bodo odgovori na ta vprašanja vsem Slovencem jasno razloženi in pojasnjeni, se bomo lahko začeli pogovarjati o spravi in o pomiritvi naroda po drugi svetovni vojni.

Prvo vprašanje se glasi: Ali se takšna državljanska vojna, kot je bila v Sloveniji med drugo svetovno vojno, lahko ponovi? Odgovor je pritrdilen. Če nekdo začne izvajati revolucijo s silo, z umori civilistov, s pritlehnim in hinavskim delovanjem ter z drugimi psihičnimi in fizičnimi umori, se povsod po svetu, v vseh državah, del naroda temu početju upre. To pomeni, da je bila pri nas klasična državljanska vojna, ki pa se lahko ponovi.

Drugo vprašanje, ki bi ga morali novinarji postaviti predsedniškim kandidatom, je:  Ali bi bili oni, če bi živeli v tistem času, v krajih (Notranjska, Dolenjska, Polhograjsko hribovje), kjer so domobranci nastali, tudi sami domobranci? Ti preprosti, pošteni, skromni kmetje in proti nasilju vzgojeni ljudje niso imeli druge izbire, kot da primejo za orožje in na ta način zavarujejo svoj dom in svojo družino. Nasilje komunistov je bilo nad civilnim prebivalstvom tako silovito, tako kruto, da se človek še danes zgrozi, ko vse to sliši. V Kriško jamo na Notranjskem sta bila poleg moških vržena nosečnica in otrok. Ali je lahko še kaj hujšega? To je barbarstvo in ne osvobodilna vojna.

Tretje vprašanje je še bolj kruto: Kaj bi Pirc Musarjeva naredila, če bi ji v kaotični situaciji, kot je bila v tistem času med drugo svetovno vojno, nekdo ubil otroka? Prav gotovo bi bila prva njena misel, kako zavarovati druge otroke in celotno družino. Pri tem se verjetno ne bi spraševala, kdo je napadalec, kdo je okupator in kdo osvoboditelj. Orožje za obrambo svojih otrok in družine bi vzela tam, kjer bi ga dobila. Tak je naravni zakon in tako so v tistem času ravnali domobranci. Trdim celo, z veliko argumenti, da so domobranci nastali bolj nagonsko oziroma bolj naravno kot partizani.

Kako lahko mrtvi razdvajajo?

Naslednja izjava kandidatke Musarjeve je dokaj podobna zgornji in zadeva povojne poboje civilistov. Ona pravi, da bi šla v Kočevje pod Macesnovo gorico, če bi vedela, da s tem ne razdvaja našega naroda. Ali je to sploh izjava človeka s povsem zdravo pametjo? Kako lahko mrtvi, ki so bili pobiti brez vsake sodbe, kar pomeni, da so bili nedolžni, razdvajajo narod? V kakšni državi, med kakšnimi ljudmi živimo, če nas razdvajajo mrtvi, pomorjeni brez krivde? Ali se torej ljudje, ki so moji sosedi, jih vsak dan srečujem na cesti, sem z njimi v službi, z njimi poslovno poslujem in prijateljujem, strinjajo, da so bili ti poboji upravičeni? Sem popolnoma prepričan, da ne. Ne verjamem, da takšni ljudje obstajajo in živijo med nami. Kako v normalni civilizaciji reagirajo ljudje, če so umorjeni ali pobiti njihovi svojci? Verjetno ne tako kot kandidatka Pirc Musarjeva. Če pa že taki ljudje obstajajo, je pa naloga predsednice ali predsednika države, da narod pomiri, ga pravilno informira in ozavesti.

Sovražna do Cerkve

Tretja izjava kandidatke Musarjeve pa je o obdavčitvi Cerkve in njenih predstavnikov. Njene izjave so tipično skrajno levičarske, podobne, kot smo jih poslušali v prejšnjem sistemu in tudi od nekaterih politikov v samostojni Sloveniji. Prav neverjetno je njeno govorjenje in ravnanje. Pravi, da je ateistka in hkrati, da je bila birmanska botra skoraj vsem svojim nečakom. To je milo rečeno oseba brez načel in brez značaja. Ali želimo imeti tako bodočo predsednico? Jaz prav gotovo ne.

V svoji izjavi pa pravi, da bi obdavčila darila, ki jih duhovniki dobijo ob porokah, pogrebih in drugih priložnostih. Prvič moramo vedeti, da je teh vrednostnih daril zelo malo. Drugič pa poglejmo, ali si duhovniki to zaslužijo. In tretjič poglejmo, koliko in kako so duhovniki obremenjeni, kakšen je njihov delovni dan in v kakšnih časih so na voljo svojim faranom.

Večina duhovnikov je zaposlena in na voljo ljudem štiriindvajset ur na dan sedem dni v tednu. Redko kateri si privošči počitnice ali daljše odmore za praznike. Opravljajo duhovna, administrativna, gospodarska, fizična, psihoterapevtska, restavratorska in še druga dela. Ali so za svoje delo ustrezno plačani? Sem prepričan, da ne.

Poleg številnih obveznosti je njihova največja skrb prav gotovo duhovno zdravje faranov in ohranjanje cerkvenih objektov v solidnem stanju. In prav na tem področju smo v Sloveniji nekaj posebnega. Toliko cerkva, različnih kapelic in božjih znamenj pa naših mestih, vaseh, hribih in vrhovih ne srečamo nikjer na svetu. Če so bile cerkve grajene v največjem številu pred stoletji, ko smo živeli v avstro-ogrski monarhiji, potem je zanimivo, da jih je največ prav v Sloveniji. Toliko cerkva ne srečamo ne v Avstriji, ne v severni Italiji, ki sta nam najbližji deželi po konfiguraciji terena in po značaju prebivalcev. To prav gotovo pomeni, da je moral biti slovenski človek v preteklih stoletjih zelo veren in delaven. Za graditev cerkva je moralo obstajati navdušenje vseh takratnih prebivalcev. V preteklosti smo dostikrat slišali, da smo bili dunajski hlapci. Prepričan sem, da graditev cerkva v tistem času ni mogla biti zaukazana od oblastim, ampak je moralo obstajati neko soglasje prebivalcev, neko navdušenje, dobra volja in prepričanje, da cerkve naši ljudje potrebujejo.

Prav tako pa se lahko vsi čudimo, kako lično in kakovostno so vse te naše cerkve, kapelice in božja znamenja obnovljeni in vzdrževani v sedanjem času. Brez velikega navdušenja in dela duhovnikov in vernikov, prostovoljnega dela in prostovoljnih prispevkov župljanov to ne bi bilo mogoče. Ali ni to izjemno čudovita kulturna dediščina?

Prav neverjetno je njeno govorjenje in ravnanje. Pravi, da je ateistka in hkrati, da je bila birmanska botra skoraj vsem svojim nečakom. To je milo rečeno oseba brez načel in značaja. (Foto: STA/ Nace Hočevar)

Zastrašujoče razmišljanje

Po moji oceni je prav zastrašujoče razmišljanje kandidatke za predsednico države. Kdo si želi Natašo Pirc Musar na čelu države? Mogoče tajkuni? Kako je mogoče, da jo podpira levica? To so vprašanja, ki jih ne bi bilo treba postavljati, če bi Slovenci volili razumno in po zdravi kmečki pameti.

Preberite si tudi:

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine