Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv.si)
Hrvaška namerava z novim letom vstopiti v schengensko območje, Slovenija pa naj bi ob tem sprejela enostransko izjavo, da Hrvaška z vstopom priznava arbitražno razsodbo. “Da bi reševali vsebinski fiasko, se skuša postaviti dodatni pogoj v kontekstu Evropske unije, češ da bo Hrvaška z vstopom v schengensko območje sprejela arbitražni sporazum – kar seveda ne drži,” je komentiral strokovnjak za mednarodno pravo dr. Miha Pogačnik, ki opozarja, da ta vstop, podobno kot je bil vstop v EU, z arbitražno razsodbo nima nič. Teoretično bi Slovenija sicer lahko imela v rokah neko karto – vendar tovrstna unovčevanja adutov potekajo s tiho diplomacijo in ne javno. Že to, da Slovenija javno deklarira, da Hrvaške pri vstopu v schengensko območje ne bo ovirala, lahko štejemo kot diplomatsko napako, ki onemogoča kakršno koli možnost za pogajanja.
Portal Jutranji je pred dnevi pisal o “podmuklem načrtu iz Ljubljane”, po katerem Hrvaške ne bo blokirala pri vstopu v schengensko območje, obenem pa hrvaški časnik poroča o zanesljivih informacijah, da namerava vlada Roberta Goloba ob tem sprejeti enostransko izjavo, da Hrvaška z vstopom v schengensko območje sprejema arbitražno razsodbo. Teza ni nova, nadaljuje časnik, Vojko Volk, zunanjepolitični svetovalec slovenskega premierja in nekdanji slovenski veleposlanik na Hrvaškem je že pred tem dejal, da Hrvaška z vstopom v schengen pravno priznava meje držav, ki so članice tega območja. Iz tega je potegnil sklep, ki pravno ne drži, namreč da Hrvaška posredno priznava arbitražno odločitev.
“Arbitražna razsodba je pravno dejstvo mednarodnega prava, je veljavna in obstaja. Če bo Slovenija sprejela enostransko izjavo, ji bo gotovo sledila hrvaška izjava, ki ji bo v tem oporekala,” je v Delu napovedal dr. Matej Avbelj, strokovnjak za pravo EU s Fakultete za državne in evropske študije. Pojasnil je, da bosta tako izjavi namenjeni izključno domačima javnostma ter vnovičnemu zaostrovanju medsosedskih odnosov. Ob tem je še opozoril, da bi bila takšna poteza slovenske vlade vsaj po pravni plati nepremišljena. Z njim se ne strinja povsem Janja Hojnik, strokovnjakinja za evropsko pravo z mariborske pravne fakultete, ki je mnenja, da s sprejetjem enostranske izjave ni nič narobe – je pa tudi sama ob tem opozorila, da enostranska izjava slovenske vlade ne more imeti narave mednarodne pogodbe, ki bi kakor koli zavezovala Hrvaško, prav tako ne more biti del pravnega reda EU. Lahko bi torej rekli, da gre morda za sanacijo napak, ki so jih na slovenski strani naredili v zadnjih petnajstih letih – s tem, da sedanja poteza nima nobenega niti pravnega niti dejanskega učinka. Zaprli so zadnjo stranico knjige – kar morda, vsaj na videz, sovpada z odhodom aktualnega predsednika države, ki je celotno zadevo tudi sprožil.
Strokovnjak za mednarodno pravo dr. Miha Pogačnik vidi najmanj dve veliki težavi, ki ju slovenska stran očitno ne razume, na neki način pa se ponavljata že ves čas. Schengenski režim ali kateri koli drugi režim EU nima pravzaprav nobene zveze z vprašanjem mednarodno-pravnega reševanja poteka meddržavnih meja. Evropska unija se s tem ne ukvarja, za to ni pristojna in je pred časom Sloveniji tudi prisolila zaušnico prek Evropskega sodišča. Gre za zgrešeno politiko, ki se je začela leta 2008, ko je tedanji predsednik vlade Borut Pahor začel pogojevati članstvo Republike Hrvaške v EU z rešitvijo mejnega vprašanja – in od tod naprej so se vrstile vse napake, ki jih je dr. Pogačnik tudi opisal v številnih člankih in izjavah. Drugi problem pa je ta, da enostranska izjava Republike Slovenije nikakor ne more zavezovati Republike Hrvaške niti ne ustvarja nikakršnih pravnih posledic v meddržavnih odnosih – topogledno glede meje s Hrvaško. “Jaz osebno ocenjujem, da gre tu za neko novo napako, ki je nepotrebna, ampak očitno obstaja interes, da se od začetka do konca prikriva prejšnje napake,” je komentiral Pogačnik.
Pred leti je začela Slovenija tematiko meje povezovati s pristopom Hrvaške v EU. Namesto da bi to rešili bilateralno, je bila Slovenija prepoznana kot država, ki izsiljuje in Evropski uniji povzroča težave. Potem je Evropska unija odreagirala – prišlo je do njenega posredovanja, kasneje do arbitražnega sporazuma. Ta arbitražni sporazum je bil – kot vemo – zelo slab, še posebej za slovenske interese. Že po prvem branju je bilo razvidno, da ne more zagotoviti izhoda na odprto morje, vendar je šel potem postopek naprej. Ta sporazum nikakor ni mogel generirati v nečem, kar bi bilo za Slovenijo ugodno. Naslednja napaka je bila ta, da je Slovenija namesto arbitra, namesto mednarodnega javnega pravnika, imenovala nekoga, ki ni strokovnjak za mednarodno javno pravo. Tako je bil v ekipi med strokovnjakov, ki se na to področje spoznajo, sam pa se ni. Posledično se je začel ozirati po nasvetih naokoli, kar je vodilo v napako, da mu je nekatere vsebine očitno prišepetavala agentka slovenske države – to pa se je končalo z vsem znanim škandalom. Kasneje je prišlo do razsodbe, negativne za Slovenijo, za Hrvaško pa sijajne – saj je dobila vse. Slovenija ni dobila izhoda na odprto morje, ni dobila celovitosti Piranskega zaliva, ni dobila Trdinovega vrha, ni dobila zaselkov in tako naprej. Potem pa se je zgodila zanimiva situacija, ko je Republika Slovenija pri tej arbitražni sodbi vztrajala, Hrvaška pa je obratno – ironično – rekla, da te sodbe ne bo priznala, ker je Slovenija po njihovem “goljufala” pri arbitražnem postopku. Sodba je torej neprimerljivo boljša za Hrvaško kot Slovenijo, slednja pa ob tem trmasto vztraja pri razsodbi – očitno zato, ker so celotno zgodbo zakuhale določene politične stranke, zdaj pa skušajo zgodbo pokriti do konca.
To ni politična ocena – niso bile vse leve vlade ob reševanju mejnega vprašanja slabe
“Mednarodni pravniki smo pravniki, vendar pa so naše stranke države, te pa vodi politika. Zato so naše ocene včasih tudi takšne, da upoštevajo politiko, zato se lahko zdi, da so naše izjave politične, ampak v resnici niso,” je pojasnil Pogačnik in dodal, da mednarodni pravniki skušajo razumeti svoje stranke. Ob tem je še poudaril, da niso bile vse leve vlade ob reševanju mejnega vprašanja slabe. Prva in druga vlada Janeza Drnovška in tudi vlada Antona Ropa so z zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom zelo precizno, skrbno in previdno ravnale v zvezi s tem vprašanjem. “Vsa zgodba se je tako začela šele leta 2008 z nastopom Pahorjeve vlade,” je spomnil Pogačnik. Ne gre torej za vprašanje levo ali desno, ampak za vprašanje pristopa. Takrat si je Pahor očitno zaželel narediti nekaj na hitro, pri reševanju mednarodnih vprašanj pa je najlažje zadevo rešiti na način, da se sklene arbitražni sporazum in s tem prenese odgovornost na arbitražni tribunal. Pahorjeva vlada je tako obveznost rezultata reducirala na obveznost prizadevanja. A tudi ob tem očitno niso znali predstaviti argumentov v prid Sloveniji, tako da je bil rezultat porazen.
Hrvaški policijski čoln v Piranskem zalivu (Foto: STA)
Da bi zdaj reševali ta vsebinski fiasko, se skuša postaviti dodatni pogoj, ponovno v kontekstu Evropske unije, češ da bo Hrvaška z vstopom v schengen sprejela arbitražni sporazum – kar seveda ne drži. Schengen tako kot EU z arbitražno razsodbo nima nič. Kot že rečeno, je bilo tukaj tudi jasno Evropsko sodišče. “Kot sem že omenil, gre za pokrivanje določenih napak iz preteklosti, pa tudi za neko nepoznavanje stvari,” je ocenil Pogačnik in še enkrat ponovil, da schengenski režim nima nobene zveze z meddržavno delimitacijo in s potekom mednarodnih meja. “Zaključil bi z mislijo, da naša oblast očitno ne razume, kaj je meddržavna meja, kaj meddržavna črta, kaj je meddržavna delimitacija, kaj so mejni režimi in kaj so evropski schengenski varnostni mejni režimi,” je sklenil strokovnjak za mednarodno pravo.
