Piše: Tone Jakše
Prvi krog predsedniških volitev v Sloveniji je končan in najbolje uvrščena sta si prijateljsko podala roki. Zmagovalec dr. Anže Logar in drugouvrščena Nataša Pirc Musar. Kako ganljiva poteza, bi rekel človek, če ne bi vedel, da sledi še drugi krog, v katerem bosta rivala prisiljena privleči na dan marsikaj, kar bi enemu koristilo in škodilo nasprotniku.
Prav, pa naj zmaga boljši, bi še rekel! Žal so pri nas razmere take, da to ni možno. Velikanska večina medijev, vlade in vladnih strank je na strani kandidatke. Na njeni strani je tranzicijski kapital iz davčnih oaz, na njeni strani so strici iz ozadja in na njeni strani so tete iz AFŽ. Na njeni strani je preteklost.
Takoj po volitvah so se zbrali politični analitiki in ugibali o možnostih obeh kandidatov v drugem krogu. Preštevali so dobljene odstotke vsakega kandidata posebej, jih prelivali sem in tja, jih seštevali in odštevali ter končno ugotovili, da bi se tehtnica po njihovih izračunih za spoznanje nagnila na stran Musarjeve – seveda če bi bila udeležba na volitvah taka, kot v prvem krogu.
Meni pa so v glavi zazvenele besede priznanega slovenskega zgodovinarja, ki je v svoji knjigi „ Pot v samoslovenstvo“ zapisal razmisleka vreden stavek: „Kateri narod lahko brez posledic prenese 15% izgubo najbolj vitalnega dela prebivalstva v manj kot pol stoletja?“ In številke: “…okoli 100.000 pobitih med vojno in neposredno po njej…“ Vsi ti pobiti so imeli svojce, otroke, vnuke, pravnuke, prijatelje, znance, ki so prej ali slej spoznali resnico. Ugibam! So danes še vedno zastrašeni? Tako opranih glav, da ne morejo razmišljati z lastno glavo in na volišču izraziti svojega mnenja? Se torej tukaj skrivajo manjkajoči procenti?
Dr. Logar je v Sloveniji, pa tudi v mednarodni politiki poznan in priznan človek, zato ima vse kompentence zastopati Slovenijo navzven in navznoter. Je torej človek prihodnosti.
Gospa Musarjeva je v preteklosti že dokazala, da ima nekatere sposobnosti, ki so tudi spoštovanja vredne, vendar ji v tej predsedniški tekmi svetujem, da odstopi, še predno pride do pravega glasovanja. To bi bila jasna spravna gesta, ki smo jo v vsej svoji povojni zgodovini pogrešali, in s tem bi se za vedno zapisala v srca večine Slovencev, pa tudi osuple svetovne javnosti.
Tone Jakše, Novo mesto
