Piše: mag. Tadej Ian
V zadnjih tridesetih letih je bila energetska politika EU popolnoma zgrešena. Posledično nam v Evropi grozi električni mrk, iz katerega se bo zelo težko priklopiti nazaj, če bo to sploh še mogoče. Če se to zgodi – za kar obstaja realna možnost –, bi bilo civilizacije v Evropi v nekaj dneh konec.
S tem člankom začenjamo serijo sedmih samostojnih člankov o propadu Evrope. V šestih bomo obravnavali področja oz. razsežnosti, ki kažejo na propad Evrope, njen zaton oz. celo civilizacijski propad. V zadnjem, sedmem, članku bomo zapisali tisto, kar nam daje upanje, da bo Evropa vendarle zdržala in se prerodila v novo, mirnejšo in stabilnejšo realnost. A brez obilice sreče to ne bo šlo.
Utišani in prevpiti glasovi peščice evropskih strokovnjakov s področja energetike – vsaj tistih, ki so še ohranili razum in se ob vsesplošni evropski energetski norosti še drznejo osebno izpostavljati – že dolgo opozarjajo na to, da je zaradi brezumne evropske energetske politike ogrožena vsa EU, ker bi se zaradi preobremenjenosti in povezanosti oz. prepletenosti evropskega omrežja vsa EU lahko znašla v električnem mrku.
Elektrika je kri civilizacije
Pravljica o reševanju sveta z vzpostavitvijo brezogljične družbe je najglasnejša in najbolj obseda ljudi prav v Evropi. Čeprav je znanost tovrstne ideje že ovrgla, saj razogljičevanje družb s fizikalno-tehničnega vidika nima smisla, je evropska energetska politika v zadnjih tridesetih letih podvržena inkvizicijski hajki proti ogljikovemu dioksidu, ki je navsezadnje hrana za rastline in planetu prav nič ne škoduje. V Evropi se z denarjem, ki je bil zaradi poblaznelih evropskih energetskih politik prek t. i. kuponov CO2 iztrgan zdravemu evropskemu gospodarstvu, sponzorira postavitev vetrnih in sončnih elektrarn, katerih proizvodnja okolje močno obremenjuje z izpusti in onesnaževanjem. Poleg tega vetrne in predvsem sončne elektrarne proizvajajo največ elektrike tedaj, ko je v električnem omrežju sploh ne potrebujemo, kar povzroča, da denimo termoelektrarne z izpusti še bolj obremenjujejo okolje, kot bi ga sicer, ker se morajo prilagajati konstantnim nihanjem napetosti v omrežju, ki ga povzročajo le občasno delujoče vetrne in sončne elektrarne. Težava z elektriko je namreč v tem, da jo moramo proizvesti točno toliko, kot jo v danem trenutku potrebujemo.
Zaslepljeni ali zlonamerni varstveniki okolja in njihovi privrženci iz vrst javnosti, ki jim osrednji mediji s histerijo zaradi izpustov ogljikovega dioksida in z opevanjem sončnih in vetrnih elektrarn konstantno perejo možgane, bajajo, da se bo vse uredilo, če se bodo ljudje v večji ali manjši meri odpovedali udobju življenja. Varčevali naj bi z električno energijo in tako pomagali planetu. Tisti, ki to govorijo in pišejo, sploh ne vedo, o čem govorijo. Udobje bivanja, ki ga imamo danes, je namreč samo stranski proizvod delovanja civilizacije. Vsak civilizacijski razvoj temelji na energetskih virih, ker brez njih ni civilizacije. Elektrika je ljudem omogočila nesluten napredek ne le na področju proizvodnje in inovacij, pač pa tudi na področju bivanja. Z bivanjem seveda ne mislimo samo na prostore, pač na naše celotno življenje vključno s proizvodnjo in pripravo hrane, ogrevanjem, šolanjem, zdravstvom, prometom in sploh vsem, kar povečuje naše udobje in ugodje bivanja. Devet od desetih stvari in okoliščin, ki se nam danes zdijo samoumevne in zaradi njih živimo dolgo, zdravo, brezskrbno in lahkotno, ob odsotnosti elektrike ne bi obstajalo nikoli. Elektrika je kri civilizacije. Zaradi nje je v temi svetlo, z njo se grejemo, z njo proizvajamo tako rekoč vse dobrine in življenjske potrebščine. A na tem svetu ni nič samoumevno. Vse, kar imamo, moramo ustvariti. Če ne ustvarimo, nimamo.
Evropski električni mrk je pred vrati
Evropski električni mrk ni znanstvena fantastika ali neka izmišljena različica distopične prihodnosti. V bistvu je po besedah strokovnjakov ob nadaljevanju takšne evropske energetske politike, kot so nam jo v zadnjih treh desetletjih vsilili zaradi ideoloških zablod, le še vprašanje časa. V energetiki se nič ne zgodi od danes do jutri. Ko strokovnjaki zaznajo neki problem oz. pomanjkanje, traja najmanj deset let, da se zgradijo kapacitete, ki težavo rešijo.
V Evropi pa zaradi omenjenih ekoloških pravljic ugašajo termoelektrarne in jedrske elektrarne. V omrežju je vse več sončnih in vetrnih elektrarn, ki omrežje dodatno destabilizirajo. Ob tem se vse več ljudi ogreva z elektriko, na primer s toplotnimi črpalkami. Na cestah je vse več električnih avtomobilov. Vse več domov je pametnih. To vse terja dodatno električno energijo. Zato je evropsko električno omrežje vse bolj obremenjeno in namesto, da bi ustvarjali nove kapacitete za proizvodnjo elektrike, te kapacitete zmanjšujejo v imenu nove okoljske religije, ki trdi, da se podnebno segrevanje dogaja zaradi človeka. Če bo prišlo do vseevropskega izpada električne energije, ki se zdaj lahko zgodi kadarkoli, obstaja možnost, da električnega omrežja ne bo več mogoče zagnati oz. bi trajalo tedne, mesece ali celo leta, da bi to storili.
Brez elektrike stanje totalnega brezvladja in kaosa
Evropski človek izgublja nagon za preživetje. Verjame, da so stvari samoumevne. Misli, da hrana zraste na policah trgovin. Meni, da elektrika pride iz vtičnice na zidu. Ta zaradi dolgotrajne blaginje blodnjavi evropski človek ne razume, da lahko elektrike zaradi neodgovornih evropskih energetskih politik jutri morda ne bo več.
Študija, ki jo je pred časom naročila nemška vlada, kaže, da vsi civilizacijski sistemi brez elektrike razpadejo po sedmih dneh. Brez elektrike ni vodovoda in kanalizacije, saj ne delujejo črpalke. Brez elektrike ne deluje zdravstvo, saj so v modernem zdravstvu potrebne aparature. Brez elektrike ne deluje logistika, ker odpovejo komunikacije. Brez elektrike torej ni novih dobav hrane in ne novega goriva. Če ni elektrike, se v nekaj urah pokvarijo vse zaloge zmrznjene hrane in v nekaj dneh vsa hrana, ki potrebuje hlajenje. V enem tednu zmanjka hrane, četudi jo trgovine brezplačno delijo med ljudi, saj jim brez elektrike računati prek blagajn tako ali tako ne morejo. Ko zmanjka goriva, ne ugasnejo bencinski in dizelski generatorji le v gospodinjstvih, ki jih imajo, ampak tudi v bolnišnicah in pacienti začno umirati zaradi zapletov, ki so v času, ko je elektrika, nedolžni. Zavlada lakota ter z njo ropanje in pobijanje.
Moderni človek ne zna več živeti brez elektrike. V srednjem veku na primer so ljudje znali živeti brez tehnologije, ki ji danes pravimo moderna. Tedaj so imeli ljudje znanje, fizično kondicijo, sposobnosti in psihično stabilnost, pripravljenost, da so lahko s trdim vsakodnevnim delom preživeli brez moderne tehnologije. Moderni človek tega nima. Če bi zmanjkalo elektrike za zmeraj, bi umrla velika večina ljudi in preživeli bi živeli težko življenje in umirali mladi.
Evropa naj gre po poti svetlobe, ne teme
V Evropi bi morali takoj množično začeti graditi predvsem jedrske elektrarne, a tudi termoelektrarne. Število sončnih in vetrnih elektrarn bi morali zmanjšati ali vsaj ustaviti graditev novih. Pozabiti bi morali na nerazumne ideje o razogljičevanju družbe, ker gre pri tem v resnici za nazadovanje in razkroj civilizacije.
