Piše: dr. Metod Berlec
S pravnikom, politikom, diplomatom in nekdanjim predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije prof. dr. Ernestom Petričem smo se pogovarjali o različnih knjigah, zunanji politiki, mednarodnem pravu ter aktualnem domačem in mednarodnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Gospod Petrič, naj se za začetek dotakneva dveh knjig, ki ste ju napisali že pred več desetletji. Domnevam, da je knjiga Mednarodno pravno varstvo manjšin, ki ste jo izdali leta 1977, ena vaših prvih knjig, V čem je še danes njen pomen?
Petrič: Knjiga Mednarodno pravno varstvo manjšin je moja prva knjiga. Zanjo sem takrat prejel nagrado Sklada B. Kidriča, podobno kot je sedaj nagrada Zoisovega sklada. Eden velikih poznavalcev narodnomanjšinske problematike, Avstrijec Theodor Veiter je knjigo ocenil za najbolj celovito delo o mednarodnopravnem varstvu manjšin in si jo dal prevesti. Sedanji znanstveni sodelavci na Inštitutu za narodnostna vprašanja mi pravijo, da to knjigo še vedno kdaj uporabijo in da je kot teoretsko delo še vedno aktualna pri obravnavi mednarodnega varstva narodnih manjšin. Knjigo sem napisal v času, ko je bila izjemno aktualna problematika slovenske manjšine tako v Avstriji kot v Italiji. Njun položaj je bil težak, neprimerljiv s sedanjim, ko ni več težko biti Slovenec na Koroškem ali na Tržaškem kljub še nekaterim problemom. In navsezadnje sem svoja leta na Inštitutu za narodnostna vprašanja hotel skleniti z nečim, kar bo ostalo in koristilo našim manjšinam v prizadevanju za uresničitev njihovih pravic. In čas sem imel, ko so me po padcu t. i. Kavčičeve vlade nagnali iz politike zaradi liberalnih in prozahodnih stališč.
DEMOKRACIJA: Leta 1984 ste izdali knjigo Pravica narodov do samoodločbe. Opazili in citirali so jo avtorji znamenite 57. številke Nove revije. Kako to, da ste se že takrat odločili napisati knjigo s to za slovenski narod tako pomembno problematiko?
Petrič: Že kot študenta me je fascinirala problematika pravice do samoodločbe, pravica vsakega naroda, da svobodno odloča o svoji usodi. Že takrat sem verjel, da le uresničenje pravice vseh narodov do samoodločbe vodi k miru in uresničenju svobode ljudi. Še kot najstnik sem veliko sanjaril o Karantaniji in o naši »stari slavi«.
V Kavčičevi vladi pa sem bil med tistimi, ki smo podobno kot Kavčič verjeli v več avtonomnosti Slovenije, se upirali centralizmu. To je npr. pri meni opazil tudi Ciril Žebot, ki si je v emigraciji prizadeval za neodvisnost Slovenije, in me je v tej zvezi omenjal v svojih knjigah. Ne trdim, da sem že takrat verjel v možnost samostojne slovenske države, vsekakor pa v večjo avtonomnost Slovenije.
Po Titovi smrti pa se je ob poglabljanju krize v Jugoslaviji začela kazati možnost njenega razpada, možnost za neodvisno slovensko državo torej, za uresničenje samoodločbe slovenskega naroda. Kot mlad slovenski mednarodni pravnik z že nekaj znanja in ugleda tudi zunaj Slovenije sem čutil kot nekakšno intelektualno dolžnost izpostaviti pravico narodov do samoodločbe. V knjigi sem teoretsko utemeljil to pravico vseh narodov in zavrnil različne teze mednarodnih pravnikov zlasti v Beogradu, da so narodi Jugoslavije z vstopom v takratno državo pravico do samoodločbe izčrpali, da gre pravica do neodvisnosti le narodom pod kolonialno oblastjo, ne pa narodom v že neodvisnih državah ipd. Ta moja stališča so opazili zlasti slovenski pravniki, zbrani okoli Nove revije, in jih, zlasti Peter Jambrek, uporabili za teoretsko utemeljevanje pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Ponosen sem, da lahko rečem, da sem s to knjigo pripomogel k osamosvojitvi slovenskega naroda.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
