Piše: Keith Miles
Smrt kraljice Elizabete II. ni spomnila na večne resnice le ljudi v Združenem kraljestvu, temveč tudi milijone in milijone ljudi po vsem svetu.
Ena od teh resnic je, da mora imeti vsaka družba skupne lojalnosti. V vsakdanjem življenju se pojavljajo najrazličnejše razlike, najsi gre za razlike v politiki ali za preproste preference glede hrane, zabave ali oblačenja. Kot narodi potrebujemo skupne zavezanosti, ki so nad temi razlikami. Iz odziva večine javnosti (verjetno 99 odstotkov) na smrt kraljice Elizabete II. je bilo razvidno, da je družba v Združenem kraljestvu, ki se je razvila in razvijala več sto let, nekaj, kar ljudje cenijo in globoko spoštujejo. To je bilo razvidno iz mirnega in strpnega načina, kako je javnost stala v vrsti, da bi se poklonila kraljici. Tudi veličastnost pogrebnega sprevoda, ki je segala v zgodovino, je imela na narod v času izgube zavezujoč učinek.
Najočitnejši izraz skupne pripadnosti v Sloveniji je bilo druženje ob referendumu o samostojnosti in njegov pretežno pozitivni odziv. To je bila skupna pripadnost slovenskega naroda skupni dediščini in dolgoletna želja po demokratičnem upravljanju lastne usode.
Vsaka uveljavljena družba, ki temelji na družinah in lokalni družbi, težko nenadoma preide na skupno zvestobo komunistični politični državi ali Evropski uniji, pa naj si te strukture za to še tako prizadevajo.
Nadnacionalne organizacije, kot so Združeni narodi, Svetovna zdravstvena organizacija ali Organizacija Severnoatlantske pogodbe, so lahko zelo koristne, vendar – ali smo jim vsi skupaj zvesti? Mislim, da ne in da jih vidimo kot uporabne in koristne, dokler so takšne. Do teh organov smo delno zvesti ali pa je del družbe popolnoma zvest, vendar ne gre za skupno zvestobo.
Obstajajo tudi druge organizacije, do katerih smo lahko navidezno skupno zvesti, na primer religija, vendar smo v primeru Rimskokatoliške cerkve v času reformacije videli, kako je to naletelo na velike težave, saj so ljudje, čeprav so bili zvesti krščanstvu, mnogi umaknili svojo zvestobo Rimu. Krščanska religija je ta problem modro zaobšla z ustanovitvijo Svetovnega sveta cerkva, ki si prizadeva graditi na skupnih dogovorih in ne na razlikah.
Združeno kraljestvo in dominioni, kot so Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, ki še vedno priznavajo monarha kot vodjo države, se zavedajo, da je vodja države, ki je živ simbol tega, kar je na Irskem rojeni filozof Edmund Burke o načelih družbe imenoval »Partnerstvo med živimi, mrtvimi in tistimi, ki se bodo rodili«.
Takšno razmišljanje omogoča razvoj strpnosti in evolucije. Britanski narod se je te lekcije skozi stoletja naučil na težak način, zlasti pa v sporu med kralji in parlamentom ter posledično v državljanski vojni, v kateri je umrl večji odstotek prebivalstva kot v prvi ali drugi svetovni vojni. Podobno lekcijo so po državljanski vojni dobile tudi Združene države Amerike, ki se še vedno prilagajajo tistemu obdobju. Potrebna je bila sprava, ki je zahtevala prej omenjeno strpnost in stalen razvoj.
Ustavna monarhija, ki zdaj obstaja v Združenem kraljestvu, Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji, nima praktično nobene moči, razen da nas predstavlja in opominja na skupno zvestobo družini, družbi in narodu ter je protiutež skrajnemu rivalstvu v politiki.
Drugi narodi vedo, da je to v njihovem položaju še vedno potrebno in da potrebujejo stalen razvoj k skupni zvestobi.
