3.9 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

Poskus utišanja drugače mislečih

Piše: Peter Truden 

Utišani v Sloveniji. Tak je bil naslov članka na ameriškem portalu Vrata Dunaja kot odziv na obsodilno sodbo za nekdanjega sodelavca revije Demokracija Aleksandra Škorca in nekdanjega urednika Jožeta Biščaka. V državah z močno tradicijo svobode govora je sodba odmevala, tam pač ne morejo razumeti, da je lahko človek obsojen zaradi satire. 

Po vsej verjetnosti bo 12. september s črnimi črkami zapisan v zgodovino svobode izražanja v Sloveniji. Ta ponedeljek je bil Aleksander Škorc obsojen na pet mesecev zapora (dve leti pogojno), Jože Biščak na pol leta zapora (dve leti pogojno). Njun greh? Prvi je napisal satirični in senzacionalistični zapis o ilegalnih migracijah, drugi ga je objavil v reviji. Oba naj bi bila po 297. členu kazenskega zakonika žalila pripadnike drugih ras. 

 

Prihaja samocenzura 

V začetku decembra 2020 je Aleksander Škorc, ki je bil dolgoletni sodelavec revije, napisal gloso z naslovom Presežki 5. To je bil peti del daljšega zapisa, objavljen na šesti strani, ki je v kazalu jasno označena kot satirična stran, namenjena zapisom, ki jih ne smeš jemati dobesedno, še najmanj povsem resno. Škorc je na zbadljiv, metaforičen in satiričen način (tudi z močnimi besedami) izrazil nemoč vlade pri obvladovanju ilegalnih migracij. In če jih vlada ne more odpraviti in tega vprašanje urediti, bo to storil Bog, ki se ne bo ustavil le pri ilegalnih migrantih, ampak bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi na Zemlji ne glede na raso. Na koncu bo na planetu živelo samo še 350 milijonov dobrih ljudi. 

Popolnoma vseeno je, ali je bil zapis glosa ali ne, Škorc je žalil človekovo dostojanstvo, je v obrazložitvi sodbe zapisal sodnik Primož Štrancar. To pomeni, da grožnja s kazenskim pregonom v prihodnje ne visi samo nad mediji, ki imajo satirične rubrike (ne glede na to, da so jasno označene), ampak tudi nad mediji, ki so namenjeni zabavi, satiri, glosi, karikaturi. »Novinarji in uredniki se bodo na podlagi te sodbe samocenzurirali, kar je huje in nevarnejše za svobodo govora kot cenzura sama,« pravi Jože Biščak in dodaja: »A zdaj ne bomo smeli ničesar slabega reči ali zapisati na zbadljiv, mestoma šokanten način o ljudeh, ki ilegalno prestopijo mejo, kršijo suverenost države, dobijo azil (čeprav ga ne bi smeli) in potem živijo na račun neto davkoplačevalcev ali kaj?« 

 

Tišina medijev 

Pred skoraj dvema letoma so Demokracija, Škorc in Biščak doživeli hud medijski pogrom. »Še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega,« je v sklepnem zagovoru dejal Biščak. 

Potem ko je tožilstvo vložilo obtožnico in se je začel proces, nikogar od medijev ni bilo niti na eno obravnavo, kar kaže, da so z gonjo takrat svoje opravili in da sta bili glavni tarči revija Demokracija in stranka SDS, ki je solastnik medija. Tudi ovaditelji so bili vsi po vrsti bodisi aktivni protestniki proti Janševi vladi, bodisi javni podporniki (»kolesarskih«) protestov. To je razumljivo, saj je celo takratna pravosodna ministrica izjavila, da obsodba skoraj ni mogoča, saj slovenska sodna praksa v takih primerih zahteva, da je bil s kaznivim dejanjem ogrožen javni red in mir. Ta pa ni bil, zato je tudi tožilstvo na predzadnji obravnavi spremenilo obtožnico, da je prispevek »žalil pripadnike drugih ras«. Šlo je torej za žalitev. 

O žalitvah so si ustavni pravniki skoraj enotni. »V samem jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje,« menijo. Sodnik Štrancar taki razlagi v obsodbi ni sledil, ampak je presodil, da tako izražanje ni dopustno. Zanimivo je tudi, da je na koncu obravnave dejal, da so bile priče nepotrebne, kar navaja na misel, da se je odločil, še preden se je sojenje sploh začelo. »Čemu potem ves ta cirkus s procesom, ki se je vlekel pol leta?« se je na družbenem omrežju Twitter po obsodbi odzval Biščak. 

 

Čudne priče 

Priče na procesu so bile sploh posebno poglavje. Ena je trdila, da Škorčev zapis ni glosa, potem pa ni vedela povedati, kaj glosa sploh je. Druga je kristjane, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označila za skrajneže. Tretja je, potem ko ji je bila predočena raziskava, po kateri bralci zapisa niso prepoznali kot rasističnega, dejala, da je očitno tak profil bralcev. To pomeni, da je bralce revije označila za ekstremistične in rasistične. Kot dokaz je navedla, da je revija na pogovornem večeru gostila profesorja Tomislava Sunića, avtorja knjige Posmrtno poročilo, in predstavnika konservativne Nove desnice. Priča ga je označila za ekstremnega. »Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, da je Demokracija avtomatično kriva?« se je vprašal Biščak. 

Očitno je zaradi neartikuliranosti in nezanesljivosti prič tožilstvo kasneje umaknilo druge priče (med drugim ljubljanskega župana Zorana Jankovića) in tudi spremenilo obtožnico, saj nobena od prič, ki je podala ovadbo, zaradi članka ni bila ne ogrožena ne napadena, sodniku pa priče tako ali tako niso bile pomembne. »Mogoče mi je malo žal, da nisem vztrajal, da kot našo pričo zaslišimo Vinka Vasleta, ki so ga zaradi njegovih satiričnih zapisov večkrat preganjali. On je trenutno najbrž največja referenca za glose in satire v Sloveniji, število njegovih zbadljivih in tudi šokantnih zapisov se meri v številkah, ki imajo zadaj štiri ničle,« meni Biščak. 

 

Sledi pritožba 

Odvetnik Radovan Cerjak in obsojena so napovedali pritožbo. »V sami naravi (še posebej tiskanih) medijev je, da imajo tudi lahkotnejše, zabavne in mestoma senzacionalistične rubrike. In glosa, ki jo je napisal Škorc in objavil Biščak, je take narave, zato je bila objavljena na zato natančno določenem mestu v reviji in kot taka jasno označena. Škorc se je v zapisu, ki meji na znanstveno fantastiko, na zajedljiv in senzacionalističen način odzval na neukrepanje zoper ilegalne migracije,« so se na sodbo odzvali v Slovenskem združenju domoljubnih novinarjev (SZDN). 

Biščaka pa skrbi še nekaj drugega. V Bruslju se namreč pripravlja še nekaj bolj zlohotnega, kar je decembra lani napovedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Nasprotovanje migracijam in drugim postmodernističnim vrednotam naj bi bilo v prihodnje opredeljeno kot »zločin proti Evropski uniji«.  

»Hvala Bogu, da postopek sprejetja ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv. (…) Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične?« pravi Biščak in spomni, da je v primeru Škorčeve glose policija februarja lani hkrati potrkala na vrata Škorčevega doma, doma takratnega njegovega namestnika Metoda Berleca in njegovega doma, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. »Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje,« je prepričan Biščak. 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine