Piše: Gašper Blažič
Včeraj smo poročali, da je umrl novinar Boris Cipot, nekdanji dopisnik TV Slovenija iz Pomurja. Zadnja leta je kot zunanji sodelavec delal za številne (zlasti spletne) medije in snemal pogovorne oddaje.
Boris Cipot je v intervjuju, ki smo ga objavili v začetku junija 2017, torej pred petimi leti, razkril številne umazane podrobnosti tudi o Milanu Kučanu, pa tudi o tem, kako se ga je RTV Slovenija kot novinarja znebila. Ta zgodba postavlja dandanašnje stavkajoče družbeno-politične delavce v pravo luč. Prav tako je Cipot pojasnil tudi ozadje gonje, ki jo je doživel, ker je za gosta svoje oddaje leta 2017 povabil Bernarda Brščiča.
DEMOKRACIJA: Dolga leta ste bili dopisnik TV Slovenija iz Pomurja. Zakaj ste kasneje to medijsko hišo zapustili?
Boris Cipot: Na RTV Slovenija sem bil zaposlen natanko 20 let. Največji paradoks je bil, da sem službo izgubil prav tisti dan, ko bi lahko proslavil 20 let dela na RTV, pa bi mi morda takratni generalni direktor Aleks Štakul izročil kakšen kemični svinčnik ob tem jubileju. Nekoč so delili tudi ure … Izročil pa mi je odločbo, da sem tehnološki presežek in zato sklep o prenehanju delovnega razmerja. Priznam, vse do danes nisem zasledil, da bi javna hiša nekoga vrgla na cesto, ker je tehnološki presežek. Še več, zaposlovalo se je, da je veselje.
Odpoved delovnega razmerja ni prišla kar tako, kar nekaj let se je »pacalo«, na kakšen način bi se me znebili. Partijska celica v informativnem programu, ki ga je vodila Tanja Starič, se je prav načrtno lotila projekta »odstranjevanja nezdravega tkiva«. Nič jim ni bilo sveto. V času, ko sem bil zaradi vnetja facialnega živca (gre za izjemno hudo obliko migrenskega glavobola) na bolniški, so prišli iz Ljubljane, »odprli« moj računalnik, sneli vsebino, med drugim vso mojo zasebno korespondenco z mojo življenjsko sopotnico … vse to je potem v pisni obliki krožilo med zaposlenimi. Ko sem se po bolniški vrnil v službo, dela zame ni bilo več. Nič ni pomagalo, da sem svojemu sodelavcu, ločila so naju le vrata pisarne, pisno po elektronski pošti predlagal teme, ki bi jih delal − odgovora ni bilo. Tudi sestanki pri Tanji Starič niso spremenili nič. Na koncu mi je bilo rečeno, da za informativni program RTV ne bom več delal, da pa lahko delam za TV studio Maribor. Znova pišem svojemu sodelavcu, ki je med tem postal velik šef dopisništva, odgovora pa nobenega. O njegovi ignoranci seznanim odgovorne v Ljubljani, njihov odgovor pa je bil, da moram teme, ki bi jih pripravljal za TV studio Maribor, najprej poslati v Maribor, njihov producent pa bo v Mursko Soboto poslal naročilo za snemalca in montažo. Tudi v to ponižanje sem privolil, pisaril v Maribor, oni so nazaj v Mursko Soboto pošiljali naročila, vendar so jim iz Murske Sobote vselej odgovorili, da so njihovi snemalci in montažerji tako zasedeni, da njim in s tem tudi meni pač ne morejo ustreči. Takšnega psihološkega pritiska in diskreditiranja ne bi privoščil nikomur, še sovražniku ne!
Marca 2004 mi je generalni direktor Aleks Štakul povedal »razveseljivo« novico, da so začeli postopek prekinitve delovnega razmerja. Obrnil sem se na aktiv DNS, na sindikat novinarjev, oboji so mi privoščljivo obrnili hrbet. In tako sem 1. septembra 2004, na dan, ko sem dopolnil 20 let dela na RTV, kot tehnološki presežek ostal na cesti oziroma zavodu za zaposlovanje. O imenih ne bi govoril, ampak izdali so me ljudje, ki sem jim sam vedno priskočil na pomoč, ko so me potrebovali, z generalnim Štakorjem vred.
DEMOKRACIJA: Spomnim se, kako ste v času vojne za Slovenije ves čas na terenu spremljali dogajanje v Pomurju – od napada na Gornjo Radgono, bombardiranja Murske Sobote pa vse do upora golorokih prebivalcev Murskega Središča tankom JLA, ki jim je tedanja hrvaška oblast zagotovila neoviran pohod …
Boris Cipot: Splet okoliščin je bil tak, da smo v Murski Soboti osamosvojitveno vojno »dočakali« pripravljeni. Le nekaj dni pred začetkom vojne smo dobili novo službeno vozilo subaru, pravi terenec s pogonom na vsa štiri kolesa, nekaj dni pred vojno smo iz servisnih služb dobili nazaj popravljen rekorder, nadomestni pa je ostal v našem soboškem dopisništvu. Ključno pa je bilo, da je bila Murska Sobota 26. junija ena od lokacij celodnevnega javljanja v živo v program slovenske televizije. Ob polnoči sva se še zadnjič v pogovoru s pisateljem Brankom Šömnom oglasila v program, za nama pa kolona tovornjakov, polna vojakov JLA. Ob rojstvu države Slovenije ji zaželiva vse dobro in z besedami odganjava zle slutnje, da vojaška kolona JLA ne pomeni kaj hudega. Z ekipo linkašev, ki so prišli iz Ljubljane, da so poskrbeli za neposredni prenos, za slovo nazdravimo Sloveniji in vsak na svojo stran. Oni v hotel, jaz pa domov. Okoli pete ure me iz sna vrže telefonski klic policije, da se je začela agresija. V trenutku buden pokličem mojega snemalca in tonskega tehnika, v hotelu še linkaše. S snemalcem se odpraviva na teren, mahnila sva jo proti Veržeju, kjer se je ustavila tankovska kolona polkovnika Popova, linkašem pa sem ukazal, naj na streho sosednje zgradbe nemudoma namestijo link. Tako je tudi bilo, čeprav je generalni direktor RTV Janez Čadež ves čas po telefonu zahteval, da morajo linkaši in z njimi link takoj v Ljubljano. »Le preko mojega trupla,« sem mu odvrnil. No, vse prej našteto, avto in rezervni rekorder in seveda iznajdljivost linkašev, ki so »pogruntali« rezervno traso JRT prek Sljemena, nam je omogočilo, da smo slovenske gledalce kar se da hitro seznanjali z vojaškimi operacijami v Pomurju. In link je ostal v Murski Soboti, kjer je še danes. Tam je že 20 let kompleten studio z montažami, za kar sem hvaležen takratnim direktorjem pomurskih podjetij, ki so prispevali sredstva za nakup tehnologije. Bili smo prvo dopisništvo TV Slovenija, ki se je lahko v živo oglašalo v program TV Slovenija.
DEMOKRACIJA: Ob razdejanju Gornje Radgone ste dejali, navajam po spominu, da so takšnega barbarstva sposobni samo nacisti, to pa so nacisti z rdečo zvezdo. Kako sedaj s časovne distance opazujete množični pojav »zvezdaštva« v Sloveniji?
Boris Cipot: Velikosrbsko gibanje sem novinarsko spremljal kar nekaj časa, z ekipo smo tudi večkrat odšli v Vojvodino, kjer so se tako imenovani avtonomaši kar dolgo upirali Kertesovim jurišnikom, vendar je po nekaj jogurtnih mitingih padla pokrajinska vlada in seveda pokrajinska partija, vse vzvode pa prevzeli Miloševiću zvesti obrazi. V novosadskem GRASU (gradski saobračaj) je bil sedež Solidarnosti, ki je pripravljala miting resnice v Ljubljani. Ko je bilo jasno, da bodo velikosrbske horde skušale vstopiti v Slovenijo, so nas znova poslali v Vojvodino, da poročamo o dogajanju. Priznam, še danes me spreletava srh, kaj vse smo tam doživeli. In vse to je bilo v meni, ko sem pričal o razdejanju, ki ga je za sabo puščala agresorska JLA. Zame so bili okupatorji, zame so bili nacisti z rdečo zvezdo. Sicer pa, zgodovinska dejstva jasno pravijo, da pri najbolj nizkotnih in nečloveških dejanjih ni razlike med svastiko in rdečo zvezdo. Tako razmišljam še danes, čeprav smo bili v nekdanji državi v procesu izobraževanja deležni laži in ponarejene zgodovine. Žal nam ob rojstvu nove države ni uspelo celovito opraviti s preteklostjo; včasih me prešine misel, da smo sicer samostojni, ne pa osvobojeni nahrbtnika preteklosti, ker nam še vedno strežejo s popačenimi in lažnimi zgodovinskimi dejstvi, ki pa jih mladež z veseljem sprejema kot edino zveličano resnico. In to danes, 26 let po osamosvojitvi.
DEMOKRACIJA: Tudi agresorji, ki so razdejali Gornjo Radgono, so bili pred časom na sodišču oproščeni …
Boris Cipot: Kaj reči drugega kot to, da gre za velik škandal, sramoto za slovensko pravosodje. Najprej neki šef državnega tožilstva paca spis zoper polkovnika Berislava Popova več kot 15 let, odide v penzion, ga prevzame drug tožilec, obramba po uradni dolžnosti doseže, da se pred sodiščem pojavijo sodni izvedenci vojaške stroke, ki pričajo v korist Popova, in na koncu oprostijo tako Popova kakor tudi njegovega neposredno nadrejenega generala Trifunovića. Kaj mrtvi civilisti, ogromna gmotna škoda, ki so jo povzročili barbari Popova med osvajalskim pohodom nad Gornjo Radgono, kaj razdejanje, ki so si ga privoščili v Gornji Radgoni, kaj za milijone tolarjev nakradenega blaga v Gornji Radgoni …ko pa sodišče odloči, da niso krivi. Ne spomnim se, da bi pravosodni minister Goran Klemenčič skočil v zrak in zagrozil z rezanjem glav, kakor si je to privoščil v neki drugi kazenski zadevi.
DEMOKRACIJA: Nato ste začeli kariero samostojnega novinarja. Kako je nastala oddaja Sreda v sredo in kje jo predvajajo?
Boris Cipot: Po tistem, ko me je Aleks Štakor vrgel na cesto, sem bil kak mesec na zavodu za zaposlovanje. Priznam, stres, ko sem ostal brez službe, je bil hud. K sodelovanju me je povabil takratni lastnik zasebne regionalne TV-postaje v Mariboru Tele 59 Janez Ujčič. Prevzel sem dopisniško delo iz Pomurja. Ni se izšlo, končalo se je tako, da mi je kar po mejlu poslal sporočilo o prekinitvi pogodbe o sodelovanju, ker sem mu pač težil okoli plačil. Končalo se je na sodišču, po dolgih letih je sodišče Tele 59 naložilo plačilo, ampak iz tega ni bilo, in kakor kaže, tudi ne bo nič, kajti znašli so se v stečaju, kot slabo naložbo jih je prevzel DUTB. Sledilo je obdobje sodelovanja z Bojanom Požarjem oziroma dnevnikom Direkt. To je bilo proti koncu leta 2005. Tudi ta zgodba se je klavrno končala, povzpetniki, prišleki z Mladine na čelu s Štamcarjem, so za majhen denar kupili Direkt in ga v enem letu spravili v bankrot. Maja 2006 sem se dogovoril z lastnikom soboške lokalne TV-postaje za sodelovanje. Manjkal mi je TV-medij, to priznam. In tako je nastala oddaja Sreda v sredo. Prva je bila na sporedu maja 2006, kar pomeni, da sem do danes v 13 letih pripravil okoli 700 oddaj Sreda v sredo, v njej pa pred kamere pripeljal vsaj 500 različnih obrazov. Danes oddajo predvajajo na GOTV v Novi Gorici, GTV Kranj, ETV Kisovec Zagorje, PETV Ptuj, SIPTV Dornava, BKTV Maribor, cerkvena Exodus TV in na koncu so vse oddaje naložene tudi na kanal Youtube Sreda v sredo.
DEMOKRACIJA: Do nedavnega, ko ste v oddaji gostili Bernarda Brščiča, verjetno niste bili deležni posebne pozornosti.
Boris Cipot: Deležen posebne pozornosti? Odvisno od sogovorca, ki sem ga gostil pred kamerami, in seveda vsebin, ki sva se njih lotevala. Razen redkih izjem iščem sogovorce, s katerimi se v pogovoru dotikam aktualnih tem na praktično vseh področjih življenja v Sloveniji in seveda tudi občutljivih tem iz naše polpretekle zgodovine, ki seveda gredo mnogim v nos. Ko sem pred kakim letom v oddaji gostil Velimirja Bujanca, enega najbolj prodornih voditeljev pogovornih oddaj na Hrvaškem, za katerega ni nedotakljivih oseb, so mi takoj nalepili ustaški predznak, po oddajah o Hudi jami sem postal domobranec in nacist … Nekaj podobnega je bilo tudi po pogovoru z Bernardom Brščičem. Neka starejša gospa, zvesta članica ZZB NOB, se je za mano drla in na koncu še pljunila proti meni.
DEMOKRACIJA: Kaj je po vaše rekel tako spornega, da ste se sedaj celo vi kot avtor oddaje znašli v primežu obtožb sodelovanja pri zanikanju holokavsta?
Boris Cipot: Pravzaprav nič takega, kar bi moralo dvigniti na noge vse »zdrave« sile. Tema najinega pogovora so bile predsedniške volitve v Franciji, dogajanje v Makedoniji, na Madžarskem, migrantska kriza in nesposobnost institucij EU, da stvari postavijo na pravo mesto. Z njegovo tezo, da se je svet soočil z zločinskimi totalitarizmi, kot so nacizem, fašizem in komunizem, se popolnoma strinjam. Strinjam pa se tudi z njegovo tezo, da smo sedaj priča novemu totalitarizmu, in to je islamizem, ki je še hujši in bolj nevaren, ker za svoja zločinska dejanja srka naboj v muslimanstvu kot religiji. Z dokaze nam žal dnevno postrežejo teroristi v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in seveda tudi v muslimanskem svetu, kjer neusmiljeno pobijajo pripadnike krščanskih veroizpovedi: kopte v Egiptu na primer.
Da se svet ne vrti okoli Židov, ampak Židje vrtijo naš svet, se povsem strinjam, primer milijarderja Sorosa to več kot potrjuje. Podpira militantne levičarske organizacije, katerih edini cilj je uničenje demokratičnih procesov v neki državi in prevzem oblasti s strani levičarjev. Primer Makedonije je prav očiten, pri čemer sta med Sorosovimi plačanci tudi levičarska poslanca EU Fajonova in Vajgl. Da gre za židovsko zaroto, je dejal Brščič. Čeprav nisem privrženec teorije zarot, mi je več kot jasno ob vedenju, v čigavih rokah je več kot 90 odstotkov svetovnega bogastva, da njegove besede niso daleč od resnice. Nemški odnos do migrantstva in beguncev je po Brščičevem tudi posledica tega, ker židovstvo danes živečim Nemcem, rojenim po drugi vojni, še vedno nabija kolektivno odgovornost za holokavst. Kot da so za vselej obsojeni na oznako genociden narod. Potemtakem smo genocidni tudi mi, Slovenci, kajti to, kar se je dogajalo že med NOB in zlasti po vojni leta 1945, mislim na Hudo jamo, Rog, Crngrob, Teharje, Tezno in druga povojna morišča, je bilo tudi genocidno dejanje. Nemci so namreč z nacizmom celovito opravili tako pred sodiščem kakor tudi s plačilom reparacij in seveda z jasnim opravičilom najvišjih nemških državnikov za storjeno gorje v drugi svetovni vojni, v Sloveniji tega doslej še nismo bili sposobni.
Bernard Brščič pa holokavsta ni zanikal. Sicer pa oddaja ni v bunkerju in je še vedno na ogled na kanalu Youtube Sreda v sredo.
DEMOKRACIJA: Napovedali so vam celo pritisk na oglaševalce, konkretneje je to počel novinar Mladine Igor Mekina. So dosegli svoje?
Boris Cipot: Pogrom je začel vodja Judovskega kulturnega centra v Sloveniji Robert Waltl, vsebina najinega pogovora z Bernardom Brščičem pa je bila seveda več kot dobrodošla vsem levičarskim medijem, da so se kakor vampirji spravili na mojega sogovorca in tudi name. Ne morem verjeti, da živim v demokratični parlamentarni državi, ki ima v svoji ustavi jasno zapisano pravico do javno izrečene besede, četudi ta vsem ne bo všeč. Levičarskim medijem je v zadnjih tednih vse prišlo prav, da s svojim nabijanjem na račun koncerta hrvaškega pevca Thompsona, na račun oddaje Sreda v sredo z Bernardom Brščičem pozornost javnosti usmerijo z življenjsko pomembnejših zadev, drugi tir na primer, pa konec koncev tudi z dejstva, da država borčevski organizaciji na leto pokloni več kot pol milijona evrov, in to za to, da še vedno brez posledic javno propagirajo zlagano zgodovino herojstva, ki je v Sloveniji zahtevalo več kot 150 tisoč nedolžnih žrtev, ker so bile pač proti komunistični revoluciji.
O Mladini in Mekini ne bom izgubljal besed, ker gre za navaden primitivizem, ki mi je sicer res škodil, saj so se nekateri oglaševalci umaknili. Mekina jim je poslal dopis, v katerem se zgraža, kako lahko oglašujejo v oddaji Sreda v sredo, ki že itak tradicionalno širi sovražni govor. In ker v Sloveniji 26 let po osamosvojitvi še vedno veje duh preteklosti, ko se še vedno mnogi bojijo lastne sence, ko se o svinjarijah govori previdno in potihoma, kot da živimo v Belorusiji ali pa nekdanji komunistični Jugoslaviji, so nekateri pač prekinili sodelovanje. Sicer pa slovenska javnost tudi ve, iz katerih virov se financira Mladina. Gre za udbovski denar, gre za podjetja, ki so izdatno zajemala denar iz zdravstvene blagajne.
DEMOKRACIJA: Takšen pristop ni nekaj novega. Nekaj podobnega so poskušali pred petimi leti s pritiski na sponzorje, ki so pomagali pri organizaciji Festivala družin v organizaciji Iskreni.net.
Boris Cipot: Dejstvo je, da so oglaševalska sredstva državnih in paradržavnih podjetij »rezervirana« za pravoverne medije, ki so vsebinsko usklajeni s težnjami po jugosloveniji, vračanju v čase in razmere nekdanjega režima. Tam družina ni osrednja celica družbe, tam je partija, internacionalizem, družinske vrednote pa nekaj, kar je povezano s katoliško veroizpovedjo, Cerkev pa je itak ključni sovražnik komunistične ideologije.
DEMOKRACIJA: Kako se boste branili pred tem?
Boris Cipot: Kako se bom branil? Z novimi oddajami, v katerih bom prav te, ki zlivajo gnojnico, razgalil tudi tako, da javnosti predstavim finančne vire, iz katerih se napajajo za svoje umazane rabote. S tem me niso prestrašili, temveč mi dali nov elan za pripravo novih oddaj. Upam seveda, da oglaševalci ne bodo tako slepo sledili politikantskim in primitivnim napadom.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na medijsko sceno danes in kako ste nanjo gledali pred desetimi leti? Takrat ste menda podpisali peticijo proti cenzuri, ste podpis umaknili?
Boris Cipot: Kar se medijev tiče, smo najbolj svobodno dihali v zadnjih letih prejšnje države. Današnja medijska podoba pa me pelje v 70. leta prejšnjega stoletja, ko so se uredniki dnevno obračali na CK ZKS, kjer so dobivali navodila, kaj in kako naj pišejo o določenih zadevah. Poglejte dva eklatantna primera: drugi tir in projekt Magne v Hočah. Danes sicer ni Kučanovega CK, so pa zato lastniki medijev tajkuni, ki sedijo v njegovem Forumu 21, kar je zame skoraj vlada v senci. Nikjer na svetu nisem zasledil, da bi nekdanji predsednik republike, ki je praktično že poldrugo desetletje v pokoju, toliko nastopal v medijih, da bi se toliko vrtel po vladnih in predsedniških pisarnah kakor Kučan.
Pred desetimi leti, ko je nastala peticija o cenzuri, sem pisal in raziskoval, kako izginjajo milijonski zneski kreditov NLB v podjetja, teh pa naslednji hip ni več, ker končajo v stečaju. Takrat sem verjetno nekomu stopil na žulj, bilo je kar precej telefonskih klicev, najprej prijaznih s ponudbami v evrskih zneskih, nato grožnje in na koncu cena 10 tisoč evrov, če me kdo spusti skozi roke. No, zaradi tega sem podpisal peticijo, ki je govorila o cenzuri, ne pa o Janezu Janši. Takrat, priznam, me je bilo kar strah, da me kdo čaka za naslednjim vogalom.
DEMOKRACIJA: Kako gledate na Milana Kučana in njegovo vlogo v slovenski politiki? Tako kot vi tudi on izhaja iz Prekmurja.
Boris Cipot: Ja, res je, izhaja iz Prekmurja. To pa je tudi vse, kar ga veže na Prekmurje. Rečeno drugače, Milan Kučan za Prekmurje ni naredil nič, je pa Prekmurje marsikaj naredilo zanj: med drugim so ga na lokalnem radiu Murski val leta in leta razglašali za Prekmurca leta, v Muri je imel vselej na voljo obleke po diskontni ceni, delavke Mure so morale plačati polno ceno. Sam ga poznam dolga leta, praktično od otroške dobe. Menda je kot dijak nekaj časa stanoval pri moji prababici. To sem izvedel kar od njega, in ne le jaz, temveč vsa njegova suita, ki je prišla na slovesnost ob odprtju novega termalnega kompleksa v Radencih. Gredo skozi špalir obiskovalcev in novinarjev, se ustavijo ob meni. Milan Kučan se ozre proti njim, tudi Zoran Janković je bil z njim, in jim pravi: »Poglejte tega. Ko je bil majhen, sem ga pazil, pa mi je padel z rok in to se mu še danes pozna.« To je le eden v vrsti dogodkov, njihov začetek sega v leto 1997, ki mi samo potrjujejo, da je imel Milan Kučan veliko zaslug, da sem 2004 kot tehnološki presežek ostal brez službe na RTV Slovenija.
Zakaj tako razmišljam? Srečava se na celjskem sejmu in mi pravi, da so bili moji grehi tako veliki, da mi še Milan Kučan ni mogel pomagati. In Milan Kučan, ki je že poldrugo desetletje upokojenec, ima zame še vedno vzvode oblasti v rokah. Zato sem pred časom zapisal, da nima Slovenija mafije, temveč ima mafija Slovenijo v oblasti. Na koncu, če ne more brez oblasti, naj stopi pred volivce, in če mu bodo ti zaupali, naj prime v roke oblast, ne pa da iz ozadja krmari to državo med čeri, pri čemer zagotavlja bogat iztržek svojim zvestim oprodam, zbranim okoli Foruma 21.