Piše: Matej Leskovar
Cenjena gospa Buttolo,
Razumem vaše stališče glede Slovenije, saj vsi vidimo, da je Slovenija od leta 1945 podrejena Jugoslovanstvu in komunizmu. Dejstvo je, da je leta 1945 bila naša elita uničena, vzpostavila se je kvazi-elita, z delitvijo prebivalstva na prvo- in drugorazredne se je vzpostavila najhujša oblika fevdalizma, ki traja – čeprav v nekoliko drugačni obliki – še danes. Zadnje volitve so bile katastrofalne, odprle so vrata za sistematično uničevanje Slovenije, s pomočjo migrantov, moralnega razkroja in sistematičnega ropanja države.
Toda Slovenija ni bila uničena leta 1945. Uničena je bila 1918. Leta 1918 so izdajalci slovenskega naroda in slovenske države (»Zedinjene Slovenije«, slovenskih dežel, povezanih na podlagi avstrijskega ustavnega prava in Manifesta cesarja Karla iz 16. oktobra 1918) Slovenijo prodali najprej Hrvatom, potem pa Srbom, pred tem pa izgnali od Boga maziljeno dinastijo vladarjev, ki so si blaginjo svojih podanikov vedno jemali k srcu in skrbeli zanje.
Rad bi namreč spomnil na to, da so že vsaj 10 let pred umikom Habsburžanov leta 1918 tim. mladini v katoliškem taboru rovarili zoper ureditev naše domovine, Avstrije. Mi nismo bili pod Avstrijo, mi smo bili Avstrija, bili smo srce Avstrije. Avstrija ni nasprotovala medsebojnemu povezovanju dežel, toda Habsburžani niso mogli dopuščati povezav med Cisleitanijo in Transleitanijo – kajti v Cisleitaniji je bilo 15 suverenih držav (4 slovenske med njimi), ki so navzlic veliki centralizaciji oblasti ohranjale svojo državnost in suverenost, krona sv. Štefana pa je bila enotna in celovita, ni dopuščala delitev. Da gre pri jugoslovanskih težnjah v resnici za veleizdajo, se je, kot je razvidno iz njegovih spominov, dobro zavedal tudi škof Jeglič (ki je po tej poti nadaljeval navzlic svarilu, ki mu ga je bil izrekel prvi minister Hussarek).
Mladini so v času 1. svetovne vojne spletkarili zoper svojega vladarja, Avstrijo so hoteli uničiti in ustanoviti, skupaj z drugimi južnimi Slovani (južnimi glede na habsburški imperij) enotno državo. Tudi ideja o združitvi s Srbijo jim ni bila tuja. Vse nam pove že zapis dr. Aleša Ušeničnika v Domu in svetu (mislim, da 1908): »Združimo se že vendar z brati Hrvati. Mili jezik slovenski bomo sicer izgubili, sveto vero pa le ohranili.« Ko sem, še mladič, prvič bral o ta citat, sem mislil, da gre za komunistični ponaredek. Žal sem se motil. Tim. mladini, ljudje, ki so bili leta 1941 na oblasti, so 10 let pred koncem Avstrije nastopali kot izdajalci naroda in domovine. O tem navsezadnje priča odločitev za združitev s Srbijo, o tem govori silovito nasilje nad starini (privrženci Ivana Šušteršiča in ohranitve habsburške države) leta 1918, ko sta bila izgnana oba dobrotnika našega naroda, gen. Borojević in dr. Ivan Šušteršič., ki so mu v Sloveniji grozili s smrtjo.
Kaj hočem reči? Naša katoliška politika »mladinov« (tudi Štajerca »Majestaet-zu spaet Antona« Korošca) je uničila Slovenijo. Njeno Hrvaštvo je zasejalo seme, ki je ob koncu 2. sv. vojne pognalo v klasje – v izgubo več kot polovice dežele Primorske, v prid hrvaškemu okupatorju. Pozaba, v katero so nas mladini zazibali leta 1918 in pozneje z neusmiljeno jugoslovansko propagando, je povzročila, da se na meje svoje domovine tudi leta 1991 nismo spomnili, in samo vizionarstvo dr. Pučnika in g. Janeza Janše je povzročilo, da slovenska Trnjulčica ni dokončno prespala usodnega leta.
Skratka – Slovenije ni bilo več od 1918 – čeprav smo si Slovenci želeli, da bi jo dobili nazaj. Celo slovenskega naroda ni več bilo – iz slovenskega naroda smo nenadoma postali slovensko pleme jugoslovanskega naroda. In zavladali so nam izdajalci domovine. TI ljudje, ki so izdali svojo domovino in svojega od Boga maziljenega vladarja (čigar osebni naziv je bil cesar, pri nas pa je kot suveren bil vojvoda, nadvojvoda oz. pokneženi grof), so z revolucijo doživeli uničenje. Ne, ni res, da so bili izdajalci zaradi nasprotovanja OF, kot so zahrbtno lagali komunisti. Izdajalci so bili, ker so izdali našo avstrijsko in slovensko (v isti sapi) domovino. V letih 1941-45 so častno branili, kar je od Slovenije in Slovencev ostalo – a so leta 1945 plačali ceno za svojo izdajo iz let 1907-1918.
Dolgo sem se spraševal, zakaj je Bog dopustil komunistično revolucijo … Danes sem prepričan, da je to bila strahovita kazen za izdajo, ki so jo narodovi voditelji (tudi škof Jeglič!) storili zoper domovino in svojega apostolskega cesarja. Saj so se kmalu zbrihtali (čeprav je Korošec pridno ministriral v skoraj vseh jugoslovanskih vladah), a škoda je bila storjena, hiša porušena, domovina uničena in prodana. – Ceno izdaje so plačali tudi premnogi nedolžni, domobranci, ki so z orožjem v roki zares branili dom pred partijsko vojsko (partizani, sic!) rdečih teroristov. Če se voditelji skvarijo, Bog udari ljudstvo – to vemo tudi iz Svetega pisma. In to se je dogodilo tudi nam.
Če ne bi razpadla Avstrija, ne bi prišlo do velike Nemčije, ne bi bilo nacizma, ne bi bilo komunistične revolucije pri nas, ne bi izgubili Istre, Kvarnerja, itd. Res pa je – kar so naši izdajalci leta 1918 začeli, so komunistični zločinci v letih 1945-2022 dovršili. Danes so Slovenci kot trop ovac – glasujejo za volkove v ovčji koži, za sovražnike slovenstva, agente Klausa Schwaba, bruseljske zagovornike pedrske (ah, pardon, LGBT in še 82,3-spolne) politike in jugonostalgike. Kaj bo ostalo od Slovenije? Ne vem… vsekakor, če izvzamem ta popravek, se z vašim javnim pismom, cenjena gospa Buttolo, popolnoma strinjam.
Z odličnim spoštovanjem
Matej Leskovar, Slovenija
P.S. Leta 1998 sem zapisal, da bi nam Slovencem bilo bolje, če bi ostali v Avstriji. Zgodovinar, ki ga prepoznavam kot hrvaškega agenta, me je takrat napadel in k temu povabil še dva druga zgodovinarja. Verjetno tudi zdaj ne bo miroval. Saj je zavest o Avstriji kot naši domovini nekaj, česar si Hrvatje ne želijo. Oni so bili vedno zavistni našim štirim državam in suverenosti, ki smo jo uživali do 1918. In ne želijo si, da bi se Slovenci spet zavedali, da imamo državo neprekinjeno že vsaj od pozne antike/zgodnjega srednjega veka dalje.
