Piše: Jože Biščak, odgovorni urednik revije Demokracija
»Nečakinja ima šolo v centru, sestra je ravno zvedela, da je neprijavljen shod najavljen ob 13:00 in gleda kako spraviti hčerko domov varno, preden se to začne. Vlada in policija, zakaj se take stvari dovoli in zakaj ne ukrepate? To je popolnoma nepošteno do vseh normalnih.«
To je včeraj na družbenem omrežju Twitter objavil Luka Oblak. Takih zapisov je bilo še več. Povsem upravičeno. Tudi gospod Luka, njegova sestra in nečakinja so ljudstvo. Le na drugi strani od tistih, ki so včeraj popoldne popolnoma blokirali Celovško cesto in ustavili promet na severni obvoznici. Sebi pravijo (nezadovoljno) ljudstvo. In se imajo za predstavnike ljudstva. Se strinjam. Toda, dragi moji protestniki, ceste niso samo vaše, nimate prav nikakršne pravice, da (o)hromite življenje (velike večine) drugih, ki se z vami ne strinjajo. Zato ste se včeraj izkazali kot drhal, ki želi z ustvarjanjem kaosa nekaj doseči.
Vedno sem se (in se tudi bom) boril za svobodo govora. Ta izvorna človekova svoboščina je temelj vseh drugih. Če ni svobode govora, ni svobode, ne moremo doseči drugih osebnih svoboščin. In te pravice, dragi protestniki, vam nihče ne odreka. Zaradi tega, ker nasprotujete cepljenju in to javno izražate, ni bil še nihče zaprt, nobenega ni preganjala policija, oblast.
A tudi vi se morate navaditi na kritiko. Če se javno izpostavite, morate pričakovati, da vam bo kdo odgovoril nazaj, mestoma mogoče žaljivo in zmerjaje; to je del svobode govora. Enako velja za tiste, ki so na oblasti; za tiste, ki podpirajo cepljenje; za zdravnike, ki cepijo; za policiste, ki vzdržujejo javni red in mir; za nas novinarje, ne glede na to, kaj si o vsem mislimo in kakšna stališča imamo.
Prav v vsakem trenutku zgodovine človeštva so obstajala mnenja in stališča, ki so bila označena za družbeno nevarna. Obtožbe so prihajale brez izjem iz obeh strani. A ljudje, tako ljudstvo kot oblast, so kljub nesoglasjem in različnim mnenjem na koncu zgradili trdne temelje. Ne glede na spore in simpatije je treba priznati, da je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je človeštvo gnal naprej, da šlo v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da bi moral to napisati v pretekliku, kajti danes prav nobena država ni svobodna, vsaj na tak način ne, kot so jo poznali naši predniki. Nov koncept, ki ga opažamo povsod po svetu, želi uničiti ali omejiti prepoznavni slog človeštva.
Če je bil kdo žrtev (poskusa) omejevanja svobode govora, smo bili to na reviji Demokracija. Obtoževali so nas (in nas še obtožujejo) fašizma, nacizma, rasizma in še česa. Najbrž se boste spomnili, kako je takratni predsednik vlade Marjan Šarec žugal državnim podjetjem, naj ne oglašujejo več v teh medijih. To je bila jasna zloraba oblasti, poskus cenzure nasprotnega svetovnega nazora. Nihče od teh, ki danes govorijo, da jim aktualna oblast omejuje svobodo, se ni takrat oglasil. Še več. Ploskali so ravnanju Šarca.
Protesti so del svobode izražanja. Nihče nikomur ne te odreka pravice. Le shod je treba prijaviti upravni enoti, ki nato izda dovoljenje. Ne zato, da bi se javni uslužbenci ideološko ali politično odločali, ali je shod primeren ali ne. Država nima prav nikakršne pravice, da bi katerikoli shod prepovedala (v primeru zavrnitve dovoljenja za koncert Thomsona in protestov pred RTV Slovenija je po mojem mnenju ravnala napačno, samovoljno, zlorabila je pooblastila). Prijava je potrebna zato, da bodo drugi, ki ne bodo na protestu, vedeli, kdaj in kje bo njihovo gibanje omejeno; prav tako je dovoljenje potrebno zato, da se ve, kdo je organizator, ki mora na prizorišču poskrbeti za varnost in je tudi odgovoren za morebitno povzročeno škodo.
Če bi Zoran Stevanović shod prijavil, bi dobil dovoljenje. Brez težav. A ga ni. Zakaj, ve samo on. Toda nima nikakršne pravice (kot drugi udeleženci ne), da blokira promet, da onemogoča drugim ljudem svobodno gibanje. Kako je včeraj delo opravila policija, bodo analizirali na ministrstvu za notranje zadeve. Že zdaj pa lahko rečem naslednje: ko bo policist naslednjič koga ustavil, ki bo prevozil rdečo luč, vozil v napačno smer ali obrnil pri polni črti ali ko bo pešec prečkal cestišče zunaj prehoda za pešce in kolesar vozil na napačni strani, ne bo imel policist prav nikakršne pravice, da ga kaznuje, če ne bodo kaznovani vsi, ki so včeraj vdrli na obvoznico in ogrožali voznike. Za protestnike mi je v tem hipu malo mar; sami so vdrli na cestišče in sami bi bili krivi, če bi jih povozil vlačilec. Njihova odločitev, njihova odgovornost za lastno življenje.
Za konec še o cepljenju. Protest naj bi bil zaradi nasprotovanja PCT pogoju. Prav. Ni problema. Dragi protestniki, drugič oddajte prošnjo za shod na upravno enoto in brez težav jo boste dobili. In prevzemite odgovornost za organizacijo shoda. Nihče vas ne sili k cepljenju. Sem absolutno proti temu, da bi država uporabljala metodo korenčka in palice. Ne sme. Ampak jaz osebno PCT pogoja ne razumem tako, spoštujem pa mnenje vsakega, ki meni drugače. Če se kdo ne želi cepiti, se pač ne bo. Svobodna volja posameznika in daleč od tega, da bo zdaj država po ulicah lovila necepljene in jih prisilno cepila. Prav tako me ne moti, če kdo misli, da mu s cepivom v telo vstavijo čip. Naj si misli karkoli; in brez bojazni pred pregonom to javno pove. Njegovo mnenje, jaz imam svojega. Mislil si bom svoje, to tudi jasno in glasno povedal. Kot druge stvari. Samo s to razliko, da mi je izražanja stališč Šarčeva vlada (ob podpori Društva novinarjev Slovenije) skušala to onemogočiti. Takrat strankam, ki se danes združujejo v nekakšno KUL koalicijo, ni uspelo, bojim se pa dneva, ko bi morebiti spet prišli na oblast, saj že napovedujejo pogrom zoper vse, ki niso samo naklonjeni tej vladi, ampak so naklonjeni ideologiji in svetovnemu nazoru, ki vodi to vlado. Tega me je resnično strah. Ne samo zame, ampak tudi za druge.
Zato, dragi protestniki in vsi, ki nasprotujete cepljenju! Naslednjič prijavite shod, govorite na Trgu republike karkoli želite, nihče vas ne bo preganjal. Ampak bodite vsaj toliko odgovorni in imejte ta pogum, da za shod prevzamete odgovornost; vsaj na prizorišču. Ko boste prijavili shod, boste odgovorni samo in izključno za dogajanje na kraju shoda (če seveda ne boste ljudi pozvali, naj zasedejo ceste), za ravnanje udeležencev izven prizorišča, ne boste odgovorni. To je potem delo policije.
In za konec. Vsem, ki se sprašujete, kje je Jože Biščak iz Kavarne Hayek, odgovarjam: Še vedno trdno stojim za vsem tistim, kar sem zapisal. In kdor me spremlja in pozna, to dobro ve. Kot pravim: o meni si lahko mislite, karkoli želite, me zmerjate s čimerkoli, žalite do onemoglosti. Ne zamerim. To je vaša neodtujljiva pravica svobode govora. In zanjo se bom vedno boril. Ne strinjam pa se s fizičnim nasiljem, poseganjem v nedotakljivost človeškega telesa, uničevanjem lastnine. Tam me res ne boste našli.