Piše: Jože Likar
To vprašanje je na predvolilnem shodu v Slovenj Gradcu glasno postavil eden izmed prisotnih. »Tovariši miličniki« so takoj ukrepali prav po partijsko. Moža so temeljito brutalno prebutali, ker se takih vprašanj ne sme postavljati komunističnim voditeljem. To se je zgodilo že v samostojni Sloveniji leta 1992.
Kako se danes neoboljševiška svojat obnaša do demokratično izvoljenih predstavnikov države? Že dan preden je zaprisegla sedanja vlada se je na »miroljubnem shodu« pred parlamentom drl znan levičar: Janšo ubit! Tudi Janez Zemljarič je menda na neki zaprti seji večkrat izrazil podobno željo. To naj bi se dogajalo že pred leti. Te ulične orgije pa se dogajajo tedensko pred vso slovensko javnostjo ob popolni medijski podpori vseh neodvisnih, ustrahovanih, razžaljenih novinarjev vseh levih medijev, s TV Slovenija na čelu. Ti isti novinarji in njihovi politični botri svoje »bridke izkušnje« izvažajo še po Evropi.
Upam, da je v Sloveniji dovolj poštenih intelektualcev, ki lahko svojim kolegom po svetu sporočajo pravo resnico! Zdajšnji premier Janez Janša je bil od komunističnega sodstva obsojen: ker je napačno usmeril svoje intelektualne sposobnosti, ker je na neindefiniranem dokumentu z zelenim flomastrom podčrtal dele dokumenta z namenom, da bi jih objavil. Taka je bila obsodba jugoslovanskega vojaškega sodišča.
Še bolj perverzna je bila obsodba v zadevi Patria. Janez Janša je na neznanem kraju, ob neznanem času, na neznan komunikacijski način prejel obljubo neznane nagrade. Ta obsodba bi si zaslužila Nobelovo nagrado za najbolj noro sodbo izrečeno v demokratični, pravni državi. Kako deluje sodstvo danes, bi moral pred evropskim parlamentom pričati Milko Novič in sodnik Radonjič, ki ga je po šestih letih brutalnega mrcvarjenja oprostil. Sodstvo je še nedotaknjena laguna udbomafijske greznice še iz zlatih časov rajnke Jugovine.
Neoboljševiški, ponosni nasledniki komunističnih pošasti, lahko vsakogar zmerjajo s fašisti in nacisti. Mussolini je svoje škvadriste smatral za socialno gibanje in drhal črnosrajčnikov poimenoval kot
»voljo italijanskega ljudstva«. Po volji »njegovega ljudstva« je bil obešen na trgu v Milanu, z njim pa še njegova priležnica Klara Petači, ki si take smrti (po mojem) ni zaslužila. Nikjer pa danes ne vidim, da bi pri nas kak našemljen črnosrajčnik s »cofom« na glavi paradiral po naših mestih in vaseh, prepeval » Govinezza« ali »eja eja a la la«.
Da so bili komunisti in fašisti zavezniki bi lahko pojasnil film o bitki za Turjak in Grčarice. Tako bi lahko tudi mlajše generacije, ki so bile pod krvavo zvezdo rojene, za vojake revolucije vzgojene, spoznale pravo zgodovinsko resnico. Nacional socialistična delavska partija Nemčije s Hitlerjem na čelu je bila pošastna organizacija z zločinskimi cilji, prav tako Mussolinijevi fašisti. Slovenski komunisti s sedemsto Hudimi jamami so najhujši krvniki slovenskega naroda. Današnji levičarji, ulični razgrajači, »ugledni akademiki«, tožilci in sodniki, ki po Pučnikovem amandmaju to ne bi smeli več biti, so živi spomeniki nekdanjih Titovih časov.
Jože Likar, Otlica
