Zgubo je na jasni dan razglabljal,
ljubi da tri ljubice prav vroče,
a nobena od teh treh ga noče,
se v težavo ves je dan poglabljal.
Kaj je vendar treba mu storiti,
da se bo iz te zagate rešil,
ljubi jasno vse tri, bi pospešil
rad zadevo, noče jih zgubiti.
Puške da ne bo v koruzo metal,
Zgubo je povedal jim prav jasno,
ljubi če katera ga, naj glasno
mu prizna, tako je fant opletal.
Se potem k premisleku zaprl,
ki klavzura se mu tudi pravi,
vrnil s tem se k svoji je naravi,
iz težav izhod takoj uzrl.
Ljubice bi, jasno, kar zamenjal,
našel mesto njih bi nadomestne,
bolj poslušne, vdane mu in vestne,
za rešitev sile vse napenjal.
Če pa uklonile se ne bodo,
če se sfiži ljubic zamenjava,
katastrofa se obeta prava,
upanje še zadnje pade v vodo.
Brez treh ljubic če ostane Zgubo,
od katerih noče ga nobena,
mu ostane pot samo še ena,
vrže da v koruzo puško ljubo.
