Piše: Marco Gombacci
Tragični prizori iz letališča v Kabulu, ki ga je preplavilo na tisoče Afganistancev, ki so poskušali pobegniti pred talibani celo tako, da so se oprijeli letala, ki je vzletelo, in nekaj minut kasneje dokončno padli v prazno, so še vsem pred očmi. Grozljive podobe mater, ki so svoje otroke predajale vojakom v upanju, da jim bodo tako omogočile boljšo prihodnost, vse to, kar se dogaja in se še bo dogajalo v Afganistanu, nas ne smejo pustiti hladnih.
Mi smo izgubili, Evropejci, Američani, zahodni svet, ko smo po dvajsetletni vojni ženske, otroke in borce za človekove pravice prepustili samim sebi. Izgubili smo, ampak zakaj?
Pri analizi nedavnih dogodkov se moramo poglobiti – je boleče, a nujno potrebno- v politični realizem.
V ZDA je 6 od 10 Američanov izjavilo, da ne razumejo več, zakaj je potrebna ameriška vojaška prisotnost v Afganistanu. Najprej Obama, nato Trump in nazadnje še Biden so poosebljali te občutke in vsi so delali na tem, da bi se ameriški vojaki umaknili iz te srednjeazijske države.
Izgubljena vojna. A obstajajo različni načini, kako izgubiti vojno. Na veliko napovedovani umik bi moral biti vsekakor bolje pripravljen in organiziran. Očitno pa je afganistanska redna vojska vedala za to neorganiziranost pri fazah umika zahodnih enot. S tem bi si mogoče lahko tudi objasnili, zakaj skoraj 300.000 afganistanskih vojakov ni izstrelilo niti enega strela. Ker so se zavedali, da so tuje sile (ZDA s sporazumom iz Dohe v februarju 2020, Kitajska, Rusija, Iran in Turčija) državo predale v roke talibanom, ki so jih izbrali za bodoče gospodarje države, so se Afganistanci raje izročili izbranim zmagovalcem.
Ne da se z lahkoto natančno razmejiti zmagovalcev in poražencev v tej situaciji, a je to pomembno, da bi lahko razjasnili geopolitični položaj, v katerem se zdaj nahajamo.
Pakistan, zaveznik in glavni podpornik talibanov, na novo ravnovesje zagotovo gleda pozitivno. Islamabad je tudi po letu 2001 še naprej podpiral islamistično gibanje, sedaj pa imajo na tem območju pomembnega zaveznika.
Tudi Kitajska na razmere gleda iz privilegiranega položaja, saj je sama glavna zavezniška sila Pakistana. Prazni prostor, ki ga je Zahod pustil za seboj, da slutiti možnosti za nove naložbe in – morda – celo za bodoče prečkanje svilene ceste preko Afganistana. Prav tako da slutiti priložnost za izkoriščanje mineralnih surovin, zlasti tistih redkih, kot sta cink in litij (pomembnih za izdelavo mikročipov in vse visoko tehnološke opreme), ki jih je v Afganistanu na pretek.
Vendar je Peking vseeno zaskrbljen. Zaskrbljen, ker bi lahko rast islamskega ekstremizma na tem območju močno vplivala na islamistična in separatistična gibanja v Sinkiangu, severozahodni kitajski regiji – ki kar v osemdesetih kilometrih meji z Afganistanom in kjer živijo predvsem kitajskimi ujgurskimi muslimani.
Zagotovo je poraženka Indija, zaveznica Zahoda in pakistanska sovražnica številka ena. Tudi Rusija samo tiho opazuje in poskuša zajeziti islamski ekstremizem, ki bi lahko oživil islamistična gibanja v južnih regijah njenih meja, na primer v Čečeniji. Ni še jasno, kako se bo postavila Turčija, država, s katero upravlja Erdogan, ki še kar naprej propagira sanje o novem otomanskem cesarstvu, hkrati pa ostaja del atlantskega zavezništva (Nato).
Vsekakor je jasno, da izgubljamo vsi mi. Vsi mi, ki bi morali braniti pravice žensk, človekove pravice afganistanskega prebivalstva. Še največ pa izgubljajo feministične zvezdnice, ki so bile takoj, vedno in povsod pripravljene uporabiti trendovski ključnik #metoo (#jaztudi), ki so se vsak dan borile proti patriarhatu v Evropi, tiste iz politično korektnega feminizma. Kje so zdaj, ko je treba kritizirati nepopustljivi islam, ki sili ženske k ponovnemu nošenju burk? Kje so sedaj, ko morajo obsoditi islamiste zaradi njihove cenzure posterjev z ženskimi podobami na ulicah Kabula? Morda ne gre za dovolj ‘modne’ bitke ali pa jim je zmanjkalo mobilnega interneta in zato niso uspele objaviti niti enega tvita ali objave na instagramu?
Poklon afganistanskim ženskam, ki so v zadnjih dneh protestirale proti talibanskim omejitvam, poklon najmlajšemu županu Afganistana, ki je raje ostal na svojem mestu, kot da bi pobegnil, pa čeprav s tem tvega svoje življenje. Poklon novinarkam, ki so navkljub vsemu še naprej hodile v službo in z ulic poročale o novicah in se tako zoperstavljale šeriatskemu pravu. Poklon vsem tistim ženskam, ki so pokazale več poguma od svojih soprogov, ki so bodisi bežali bodisi se niso hoteli boriti.
