Piše: Aleš Guček
Vsakdo, ki ima ščepec soli v glavi, ve da je bila propaganda levosučnih o pitni vodi na referendumu nategovanje. Kakršen „vizavi“ imaš, toliko si privoščiš. Najlažje je pritegniti tisto mladino na štante, katerih znanje je zgolj v pametnih telefonih in v naivnosti oziroma živi preproščini.
Kje so tisti zaščitniki pitne vode, da dopuščajo, da zalivamo stranišča s pitno vodo namesto z meteorno? Zakaj ne prepovedo levosučni parlamentarni dušebrižniki v EU in v DZ RS pranje motornih vozil s pitno vodo? Pranje cest po zimi je prav tako s pitno vodo, mar ne? Zakaj pomivajo izložbe in velike steklene fasade s pitno vodo? Vodonosnike kje treba sprostiti za napeljave nesnage preko teh območij ali skladiščenja naravi škodljivih odpadkov. Zakaj perejo kamionske gume pri izvozu z gradbišča s pitno vodo? Nihče se ni spomnil, da bi bilo hidrantno omrežje priključeno na vodohrame z deževnico, čemu ne? Ne vem, kdo dovoli, da vrtove ob hišah ščitijo pred sušo s pitno vodo? Zakaj shranjujejo pitno vodo v vodnih topovih, ko razgrajajo koleščkarji po Ljubljani? Vodne topove bi lahko napolnili z Ljubljanico in jo vrnili v strugo z udeleženci »Toura de afenguncanja«. Pravica vode je že dobila svoj epilog.
Paleta javnega nerganja s podporo slovenskih novodobnih progresivcev je neskončna. Možnosti so še poulična izražanja »ljudstva« borbe za pravice biotopov, kot so deževniki, gliste, trakulje, lubadarji, jabolčni zavijači, koloradski hrošči, molji, bolhe, stenice, miši, podgane, žitna snet, bela omela, peronospora, mitraljezčeve-kljusetove-šarčeve babe … in še bi se kaj našlo. Ideje podarjam retardiranim levosučnim pacientom, ker to pomeni njihovo samoukinitev.
Aleš Guček, Ljubljana
