Piše: Damjan Prelovšek
V času globalizacije so kulturni spomeniki še posebno trden temelj identitete vsakega naroda. Naša zakonodaja loči tri kategorije, spomenike državnega pomena, spomenike lokalnega pomena in kulturno dediščino. Taka delitev je v načelu nesmiselna, celo krivična, saj dosežke naših prednikov ni mogoče deliti na državne in lokalne, ker oboji pričajo o celotni tradicionalni ustvarjalnosti slovenskega naroda. To zbuja vtis, da naj bi s prvimi razpolagala država, medtem, ko naj bi bila usoda drugih odvisna od razsvetljenosti posameznih občinskih vodstev. Zaradi nedorečene metodologije vlada tudi stihija pri njihovem razglašanju. Ker jih ni nihče uvrstil v višjo kategorijo, celo nekateri izjemni dosežki ostajajo na stopnji lokalnih spomenikov ali pa veljajo le kot amorfna kulturna dediščina. Obratno, tudi med spomenike državnega pomena je zašlo mnogo tega, kar bi pogosto sodilo komaj med dediščino. Veljavna kategorizacija je zato čisto neučinkovita pri varovanju našega spomeniškega fonda. Kdor misli, da so spomeniki državnega pomena zato bolje varovani, se krepko moti. Oglejmo si samo nekaj izbranih primerov, ki kažejo kako daleč smo v tem pogledu še za “jedrno Evropo”.
Obcestno domačijo št. 2 v Kalcah pri Logatcu je nekdo, iz ne vem kakšnega vzroka, spravil med spomenike državnega pomena. Njen lastnik si je sprva od tega obetal velik zaslužek, ko pa tega ni bilo, za stavbo z gospodarskim poslopjem ni več skrbel. Zob časa je poskrbel, da se je nekdaj prestižno deklarirani spomenik v nekaj letih spremenil v nepopravljivo razvalino. Tako preprosto kot so nekdaj stavbo zapisali v register, so jo iz njega spet izbrisali. Nikogar niso zanimale razprtije v lastnikovi družini, zaradi katerih logaška občina ni mogla preprečiti propadanja kulturnega spomenika, saj zakon v tem pogledu nima učinkovite varovalke. Po tem sistemu v Slovenji dnevno izginjajo tudi druge priče našega nepremičnega kulturnega bogastva. Še boljši in bolj razvpit primer državne neučinkovitosti je Plečnikov bežigrajski stadion. Vlada ga je s posebnim odlokom razglasila za spomenik državnega pomena. Kljub temu objekt nezadržno propada celo s pomočjo zasebnega lastnika, ki dobro pozna zakonske luknje in vztrajno izsiljuje gradbeno dovoljenje na spomeniških parcelah. Uči nas celo kako je treba varovati Plečnikova dela, da bodo še “lepša in boljša”. Naši vodilni mediji mu pri tem družno stojijo ob strani, pomaga pa mu tudi odgovorni generalni konservator, ki proti načelom svoje stroke redno zagovarja interese vsakokratnega investitorja. Morda gre v tem primeru celo za korupcijo, kar bi moralo zanimati organe pregona. Tudi inšpektor na Ministrstvu za kulturo gleda proč in s tem omogoča investitorju nezadržno uničevanje kulturnega spomenika.
Kako neučinkovito je naše spomeniško varstvo vem tudi iz lastnega izkušnje. Stanujem namreč v hiši, ki jo je v začetku tridesetih let skupaj z vrtom preuredil arhitekt Plečnik in predstavlja najpomembnejši primer njegove stanovanjske in vrtne kulture pri nas. V povojnem času, ko je spomeniško varstvo, kljub težavnim razmeram uživalo še nekaj ugleda, jo je moj stari oče s pomočjo profesorja Franceta Steleta dal zapisati med kulturne spomenike. S tem smo imeli mir pred nasilnimi vselitvami in apetiti politikov, da bi naš vrt spremenili v svojo gradbeno parcelo. Dandanes je vila razglašena za spomenik državnega pomena, kljub temu pa z bratrancem redno dobivava položnice v skupni vsoti 650 evrov za mestno zemljišče. Kulturni spomeniki so torej v Sloveniji obdavčeni, kar je edinstveno v Evropi, namesto, da bi mesto in država lastnikom pomagala pri njihovem vzdrževanju. Ko sem ta nesmisel nedavno omenil ljubljanskemu županu, ga to nikakor ni presenetilo, saj meni, da drugače ne gre, ker bi bilo v nasprotnem primeru treba spremeniti zakon. Da bi sam predlagal kaj takega in s tem pokazal, da se zaveda kaj so in čemu služijo kulturni spomeniki, bi bilo seveda od gospoda Jankoviča preveč pričakovati, čeprav bi se s svetovljanskostjo rad postavljal v isto vrsto z župani naših severnih in zahodnih sosedov. Pomembneje je da v mestno blagajno dodatno pade nekaj cvenka, čeprav po balkanskem načelu “udri po siromaku”.
To vse dokazuje, da se naše spomeniško varstvo ne zaveda problematike varovanja kulturnih spomenikov, niti nima nikakršne dolgoročne strategije za njihovo ohranjanje. Vsak objekt je zgodba zase, za neukrepanje pa se vedno najde priročen izgovor. Če nočemo izgubiti še tega kar je ostalo, ne bo šlo brez temeljite reforme spomeniške organizacije. Stroške vzdrževanja naše vile smo pokrivali tudi z oddajanjem prostorov za snemanje filmov. Vedno pa so v vili “bivali” negativci, prevaranti in narodni izdajalci, saj si v Sloveniji težko predstavljamo, da bi v lepih ambientih lahko živeli tudi spodobni ljudje. Ta nazor nam je globoko v možgane leta vcepljala povojna oblast. Od tod tudi pišmeuharski odnos do naše kulturne dediščine.
Damjan Prelovšek je umetnostni zgodovinar, poznavalec Plečnikovega izročila ter publicist.
