Štiri svete mi imamo v hlevu,
svete krave za vse večne čase,
takšne, ki ne dajo prav nič nase,
niti ob labodjem, zadnjem spevu.
Vse so štiri institucionalne,
za pravice, neodvisnost, pravo,
za nadzorno vseh nadzornih kravo,
vse iz iste so smeri mentalne.
Šumi slišijo iz enega se kota,
v drugem prežvekuje se prelestno,
kot svetinja tretja se bolestno
krava okrog nevesele mota.
Štiri so, vse štiri za enakost
šumov neveselih neprelestnih,
brez svetinje mukanj je pocestnih
se nabralo za izjemno jakost.
Teža institucije nam daje
prvo mesto v hlevu, zarjovele
štiri svete krave so debele,
hočemo, da nas imate raje.
Me nadzorovale bomo štalo,
štiri vélike smo vendar krave,
ve se, vse smo štiri barve prave,
dajte, no, ubogajte nas malo.
Neveselo kravo bi imele
rade čimprej že na položaju,
da bo v štali kot v rdečem raju,
me bomo glasove kajpak štele.
Se iz kota tisti hip zasliši,
bik pove jim, kar jim gre, naravnost:
»Ko se razkadi ta vaša pravnost,
razbežite se kot slepe miši.
Sveta krava v Indiji nemara
še lahko za nos teleta vleče,
v tejle štali pa se sama sleče,
s tem govedina razgali stara.«