Piše: M. B.
Tretjega maja 1991 je v Jugoslaviji odmeval poboj hrvaških policistov v Borovem selu v bližini Vukovarja. Demosova vlada je z zaskrbljenostjo spremljala dogajanje, izrazila pa je skrb za svoje mlade fante, ki so bili na služenju vojaškega roka v JLA.
Spomnimo. Predsednik Republike Hrvaške Franjo Tuđman je v zgodnjih jutranjih urah 3. maja 1991 nagovoril hrvaške državljane in jim dejal, da so doživeli najbolj tragičen dan v kratki hrvaški demokratični zgodovini in da je to začetek odkrite vojne proti Hrvaški. V Borovem selu je bilo ubitih dvanajst hrvaških policistov, več ljudi je bilo ranjenih, o čemer smo pisali že v prejšnji reviji.
»Grozeča nevarnost državljanske vojne«
Na dogajanje na Hrvaškem se je s posebno izjavo odzvala slovenska republiška vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta, ki je zapisala, da z zaskrbljenostjo spremlja dogodke, ki preraščajo v odkrit oborožen odpor proti legalni in legitimni oblasti v sosednji republiki. Opozorila je na grozečo nevarnost državljanske vojne in pozvala vse organe v Republiki Hrvaški in Republiki Srbiji ter predvsem federalne organe, naj storijo vse, da se ustavi nesmiselno prelivanje krvi in prepreči spopad, ki lahko ogrozi mir v celotni Jugoslaviji. Izrazili so podporo vodstvu Republike Hrvaške pri njegovih prizadevanjih, da z legalnimi ukrepi zagotovijo mir in varnost vseh svojih državljanov. Pri tem je slovenska vlada izrazila posebno zaskrbljenost za slovenske državljane, ki so služili vojaški rok in so morali proti svoji volji sodelovati v dejavnostih enot JLA na Hrvaškem. Slovenska vlada je zveznemu izvršnemu svetu, ki ga je takrat vodil Ante Marković, poslala tudi zahtevo, da zagotovi vse potrebno, da se državljani Republike Slovenije, ki služijo vojaški rok, odpustijo iz JLA najpozneje do 10. junija 1991. No, jugogenerali tega slovenskega poziva niso vzeli resno in so nadaljevali s pripravami na vojaške posege v »upornih republikah«.
Pozivanje k enotnosti znotraj Demosa
Podmladek Slovenske demokratične zveze je 4. maja 1991 v Delu objavil apel pod naslovom »Demos, kje imaš razum?«. Apel se je se glasil: »Pozivamo vse stranke v Demosu, njihove veljake in druge, naj prekinejo vse medsebojne spore oziroma naj jih pozabijo v času osamosvajanja Slovenije. Mladi nočemo biti žrtve medsebojnih strankarskih sporov na račun prestiža določene stranke, nabiranja poceni političnih točk in samovolje nekaterih strankarskih prvakov. Menimo, da je treba že sprejeto odločitev slovenskega naroda, potrjeno na plebiscitu, udejanjiti, kajti nacionalni interes mora prevladati nad posameznimi strankarskimi interesi. Mladi bomo namreč nosili največjo težo vaših sedanjih političnih odločitev. V torek, 7. Maja, se je za zaprtimi vrati sešel Svet Demosa. Na seji so sicer govorili o zahtevah Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke po reševanju kmetijske problematike. Ta je pred tem že zahtevala odstop lastnega kmetijskega ministra in s tem sprožila obsojanje nekaterih koalicijskih partnerjev. Jože Pučnik je glede »razgibanosti« znotraj Demosa dejal, da se bodo še »grdo udarili, vendar je to le v korist Slovenije. Ob poenotenju stališč pa je na tiskovni konferenci po seji dejal: »Demos je zelo kontroverzna koalicija, ki nikoli ni bila glasovalni stroj. Napetosti so in bodo tudi ostale. In hvala bogu, da so.« Dodal je, da nobena vlada ni tako njegova ali naša, da je ne bi kritizirali, če dela napake. Na seji so se poenotili tudi glede zahteve po omejitvi zgornje višine plače v družbenih podjetjih zaradi zagotavljanja eksistence vseh delavcev.
Sprejetje svežnja osamosvojitvenih zakonov
Po sestanku Demosa na Račjem otoku na Brdu pri Kranju konec aprila 1991 in stopnjevanju etničnih spopadov na Hrvaškem se je delo Demosove vlade okrepilo. V soboto, 4. maja 1991, je vlada sprejela sveženj osamosvojitvenih zakonov (npr. zakon o Narodni banki Slovenije, zakon o bankah in hranilnicah, zakon o deviznem poslovanju) pa tudi zakone o državljanstvu, o tujcih, o potnih listinah, o prehajanju državne meje in njenem varovanju. Slovenska skupščina je te zakone skupaj z amandmaji sprejela v začetku junija, veljati pa so začeli z razglasitvijo neodvisnosti in samostojnosti Slovenije. Na tiskovni konferenci po seji vlade so o glavnih značilnostih svežnja t. i. osamosvojitvenih zakonov predstavili predsednik vlade Lojze Peterle ter ministri Dimitrij Rupel, Janez Janša, Igor Bavčar in Jože Mencinger. Vsi so poudarili, da je »vsa zakonodaja zglede iskala v podobni sodobni zakonodaji zahodnoevropskih držav«. Predloge zakonov, ki so opredeljevali denarni in bančni sistem, je predstavil Mencinger, ki se je v tistih dneh že poslavljal z ministrske funkcije. Poudaril je, da Narodno banko Slovenije zakon določa za monetarno ustanovo z vsemi pooblastili, »ki jih taka banka ima v vsaki samostojni državi«. Minister Rupel je predstavil zakon o deviznem poslovanju, ki naj bi temeljil na tržnih načelih. Največ predlogov zakonov je bilo s področja notranjih zadev, predstavil pa jih je minister Bavčar. Opozoril je na osnutek zakona o državljanstvu, ki je predvideval štiri načine pridobitve državljanstva (po rodu, po teritorialnem načelu, na podlagi prošnje in po mednarodni pogodbi). Predlog zakona je tako omogočal, da bi za državljanstvo Republike Slovenije lahko zaprosili tudi državljani drugih jugoslovanskih republik, če so imeli stalno prebivališče v Sloveniji. Predsednik vlade Peterle pa je dejal, naj bi bile vse pravne podlage za popolno osamosvojitev Slovenije pripravljene do 26. junija 1991, se pravi do dneva, predvidenega za razglasitev samostojnosti. Velika želja slovenskega političnega vodstva je bila, da bi razdružitev z Jugoslavijo potekala sporazumno.
Vendar so morali slovenski politiki zdaj prevzeti pobudo. Tako je Janša opozoril: »Doslej smo se skušali prilagajati tistemu, kar je prihajalo iz federacije, s svežnjem teh zakonov pa prevzemamo lastno iniciativo.« Peterle je na novinarsko vprašanje, kaj bo, če druge države suverene Slovenije dlje časa ne bodo priznale, odgovoril: »V vladi se pripravljamo tudi na možnost krajše ali daljše mednarodne blokade samostojne Slovenije. Te možnosti se seveda zavedamo in smo nanjo pripravljeni.« Mencinger je dodal, da vsega ni mogoče vnaprej vedeti, Rupel pa je dal jasno vedeti, da bo Slovenija osamosvojitev izpeljala ne glede na to, ali bo do tedaj že dobila zagotovila za mednarodno priznanje.
Razmere na Hrvaškem se bližajo vrelišču
V nedeljo, 5. maja 1991, je začel veljati slovenski zakon o vojaški dolžnosti, ki pa prvi dan še ni imel praktičnih učinkov, zato več o njem v eni od naslednjih številk Demokracije. Po pokolu v Borovem selu so se nemiri na Hrvaškem nadaljevali. Streli in eksplozije so se pojavljali v različnih krajih Hrvaške. Na Trgu bana Jelačića v Zagrebu je bilo zborovanje, na katerem so zbrani vzklikali, da je dovolj pogovorov s Slobodanom Miloševićem, z Borisavom Jovićem in načelnikom generalštaba JLA Blagojem Adžićem. Protestniki so ob tem ugotavljali, da je Hrvaška okupirana, zaradi česar se je treba začeti organizirano braniti. V nedeljo ponoči je nekaj prebivalcev Borovega sela s čolni čez Donavo prebegnilo v Vojvodino. Na magistralni cesti Zagreb–Beograd pa so napadalci pri Veliki Kopavici ob dveh zjutraj streljali na avtomobil podpredsednika predsedstva SFRJ Stjepana Mesića, ki ga pa takrat k sreči ni bilo v avtomobilu, saj se je v Zagreb vrnil z letalom. Na prvi majski ponedeljek, 6. maja 1991, pa se je s smrtjo prvega vojaka JLA v Splitu nadaljevalo dramatično zaostrovanje razmer na Hrvaškem. Zvezni sekretar za ljudsko obrambo Veljko Kadijević se je zaradi vsega tega predčasno vrnil z zdravljenja v službo in skupaj z beograjskimi generali izdal grozeče sporočilo, v katerem je naznanil, da je država zaradi tega, ker zvezne oblasti niso upoštevale njihovih predlogov, že v državljanski vojni. Pri tem so generali znova zagrozili, da bo zadeve vzeli v svoje roke.
Vir: 30 let samostojnosti Slovenije/gov.si
