Piše: C. R.
Predsednik vlade Janez Janša se je danes v Lučah udeležil slovesnosti ob podelitvi Kocbekovih priznanj za leto 2021. Bil je eden izmed dveh prejemnikov. Priznanje skalašev je namreč posthumno prejel tudi lansko leto preminuli Ivo Jakob, ki bi letos dopolnil že častitljivih devetdeset let.
Na današnji slovesnosti so bile podeljene tudi prve spominske značke ob 100-letnici delovanja skalašev na Slovenskem njenim ustanovnim očetom, in sicer alpinistu Janezu Janši in gorskima vodnikoma dr. Antonu Jegliču in mag. Bojanu Pograjcu.
Gorniki, zbrani v Slovenski gorniški klub Skala, ohranjajo tradicijo velikih mož slovenskega gorništva, alpinizma in planinstva. V kamniško-savinjsko alpskem svetu se mednje uvršča predvsem Franc Kocbek, idealist, neutrudni voditelj gornikov svojega časa in vzornik generacijam, ki mu sledijo. Kocbekovo priznanje je tako najvišje priznanje, ki ga za doprinos k delovanju skalašev in širjenju njihovih vrednot, ciljev in dela podeljuje Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov.
Predsedniku vlade kot skalašu alpinistu Janezu Janši je bilo priznanje podeljeno za njegovo vizionarsko in požrtvovalno delo, za številne spodbude in vzor vztrajnosti na poti k skupnemu cilju – ustanovitvi Slovenskega gorniškega kluba Skala. Predsednik vlade Janez Janša ima namreč največje zasluge kot prvi in idejni vodja ustanovnih očetov, da smo Slovenke in Slovenci po petdesetih letih komunističnega zatiranja idej skalašev, sprva zbranih v Turistovskem klubu Skala in nato Alpinističnem klubu Skala med obema vojnama, obudili skalaški duh in dediščino, najprej leta 1995 v Slovenskem gorniškem klubu dr. Henrik Tuma potem pa še leta 1997 v Slovenskem gorniškem klubu Skala – zvezi gorniških klubov.
V nadaljevanju izpostavljamo obrazložitev priznanja:
Janez Janša je začel zahajati v gore še pred svojo polnoletnostjo. Delo na družinski kmetiji v Žalni pri Grosupljem ga je za to utrdilo, predvsem pa v njem zasejalo kleno ljubezen do rodne grude. Gore na obzorju so ga vabile k preizkušanju lastne vztrajnosti in potrebnega poguma, da je lahko kot nadobudni mladenič in mož z njihovih vrhov videl v zamejstvo, Evropo in svet. Njegovo šolanje na klasični gimnaziji v Stični kljub takratnim svinčenim časom ni moglo ubežati vplivom Cistercijanskega samostana Stična, naj si bo v mislih, molitvi ali njegovi podobi. Študij v Ljubljani je pripomogel k odboju njegovega uma od laži in kraj takratnega političnega sistema, obenem pa ga je še bolj približal, ne nazadnje tudi fizično, goram, ki so mu vedno bolj bistrile duha. Planinec in alpinist z alpinističnim izpitom sta se združila v gornika. Janezu Janši nikoli ni bilo nič podarjeno ne glede na njegovo družbeno vlogo. Tudi v gorah ne. Vse si je prehodil, presmučal, priplezal poleti in pozimi v snegu in ledu sam ali v družbi žene, otrok, znancev in prijateljev. Njegova fizična drznost, in ni je bilo malo, ni nikoli premagala občutka za varnost. Razen seveda drznost njegovega uma, ki je nemalokrat, kot se za velike može spodobi, kazala snop svetlobe čelne lučke naprej proti vrhu ali nazaj v udobje doline in zatočišče družine. Preplezane velike klasike, a tudi kakšna prvenstvena smer v slovenskih gorah so se vrstile in postale skupaj z vzponi v Dolomitih vstopnica za vršace Zahodnih Alp. Centralni steber v Velikem Špičju, smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, smer Belač-Zupan v Šitah, Direktna v severni steni Špika, Skalaška s Čopovim stebrom v severni steni Triglava in zimsko prečenje grebena Košute so bile velike uverture za Stüdlov greben na Veliki Klek, prečenje masiva Mont Blanca in prvo slovensko ponovitev sploh Welzenbachove smeri v severozahodni steni Breithorna pozimi. In da ne bi bilo pozabljeno, je treba poudariti tudi udeležbo Janeza Janše na kar petindvajsetih gorniških taborih Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Lepeni v vlogi organizatorja in udeleženca. In danes? Naključni gornik ne bo začuden, če bo v Janezu Janši ljubi Lepeni, Trenti, bovški kotlini ali na Kaninu zaslišal dolenjsko narečje sredi plezališča, na vrhu stene ali sredi smučišča. To bo zagotovo Janez Janša, ki bo med gorniškim klepetom pripravljen deliti z njim zadnji požirek vode ali še kako želeni ostanek dopoldanske malice, shranjen za zlato gorniško rezervo. Veliko, bolje rečeno, vedno več jih je, ki so ponosni, da so lahko gorniški sodobniki Janeza Janše. Ali kakor v skalaškem zanosu radi rečejo: »Bog lonej, da smo pr’jatlj!«
Odbor za podelitev Kocbekovega priznanja in vsi slovenski gorniki skalaši so se tudi s podelitvijo priznanja želeli iskreno zahvaliti za dosedanji in tudi prihodnji prispevek predsednika vlade Janeza Janše k obstanku in razvoju skalaškega duha na Slovenskem.
Predsednik vlade se je po podelitvi v čustvenem nagovoru zahvalil za priznanje, ki mu še posebno veliko pomeni, ker ga je prejel s starosto skalašev Ivom Jakobom, ki je znal združiti življenje v dolinah s tistim na vršacih. Ob tem ni pozabil poudariti, da je gore vzljubil, pa čeprav je mladost preživel med dolenjskimi griči in vinogradi. Gorništvo ga je namreč popeljalo v čudoviti svet gora, kjer je srečal in spoznal veliko zanimivih in dobrih ljudi. Z njimi se je na gorniških turah naučil veliko lekcij za življenje, ob tem pa dodobra spoznal zgodovino Turistovskega kluba Skala. Ta zgodovina mora dajati moč današnjim skalašem in navdihovati bodoče rodove, da bodo slavili dvestoto kot vse ostale nadaljnje okrogle obletnice.
Vir: Gov.si, Fotografije dogodka si lahko pogledate tukaj.
