Piše: Peter Truden
Zagovornik načela enakosti RS je družbi Nova obzorja poslal dopis, da se lahko izreče o domnevno sporni glosi Aleksandra Škorca, ki je bila objavljena 3. decembra lani in kateri je bilo očitano, da spodbuja rasno sovraštvo. A očitno so se v kabinetu Miha Lobnika že opredelili, saj so na koncu zapisali, da »se nagiba k izdaji odločbe, s katero bi bila diskriminacija ugotovljena«.
Zagovornik načela enakosti RS ima v postopku družbo Nova obzorja in revijo Demokracija. Ugotavlja, ali je pri glosi Aleksandra Škorca z naslovom Presežki 5, ki je bila objavljena 3. decembra 2020, prišlo tudi do diskriminacije. Primer obravnava na predlog tretje osebe, ki, kot ugotavlja, ni žrtev oziroma z gloso ni bila diskriminirana, zato primer obravnava po uradni dolžnosti.
Zagovornik meni, da tekst poziva k diskriminaciji, pri tem se opira na mnenje profesorja fakultete za družbene vede v Ljubljani Igorja Vobiča, ki ugotavlja, da Škorčeva glosa ni glosa. Vobič se v svojem mnenju sklicuje tudi ja jasno konservativno opredelitev tednika Demokracija in na postopke, ki jih je zoper Demokracijo vodilo Društvo novinarjev Slovenije (DNS) oziroma tamkajšnje Novinarsko častno razsodišče (NČR).
Zagovornik se na koncu zapisa sklicuje tudi na primer zlorabe pravic iz 17. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), češ da glosa, ki je predmet tega postopka, ne uživa varstva po 10. členu EKČP.
Jože Biščak, odgovorni urednik revije Demokracija in direktor družbe Nova obzorja, mu je že odgovoril. »Iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je jasno, da je bila objava v reviji Demokracija v okvirih svobode izražanja, ki jo varuje 10. člen EKČP. Iz prakse ESČP je tudi očitno, da si napačno razlagate 17. člen EKČP, ki ni uporaben pri primerih, kot je ta. Pri tem je nepomembno, kako Vi ali kdo drug definira gloso ali satiro. Poudariti je treba, da je domnevno inkriminirani zapis iztrgan iz konteksta,« je zapisal v odgovoru.
Glede mnenja Vobiča odgovorni urednik Demokracije pravi, da je njegovo sklicevanje na NČR brezpredmetno, saj od sredine 90. let ni član DNS, zato kot nečlan ne pozna novinarskega kodeksa DNS. »To sem že večkrat javno poudaril, a vedno znova prihaja do zlorabe mojega imena in ugleda,« pravi Biščak in dodaja:
»Popolnoma nesprejemljivo je, da se sklicujete na dr. Igorja Vobiča, saj je iz tega, kar je zapisano v vašem dopisu, jasno razvidno, da je ideološko pristranski. Jasno namreč zapiše, da je treba pri ugotavljanju, ali gre za satiro ali ne, upoštevati, da se revija Demokracija opredeljuje kot ´desni´ oziroma ´konservativen´ medij, ki jasno nasprotuje ilegalnim migrantom. Konservativizem, ki očitno ni svetovni nazor dr. Igorja Vobiča (s čimer, to naj jasno zapišem, ni nič narobe, saj si vsakdo svoj nazor svobodno izbere sam), je zanj očitno tisti, ki je avtomatično in brezpogojno diskriminatoren in že samo to dejstvo (ta kontekst) pomeni, da ´branja v Presežkih 5 ni mogoče prepoznati kot prepleta mehanizmov pretiravanja, ironije in posnemanja, ki so sicer značilni za satiro´. Ker je bila torej glosa objavljena v konservativnem tedniku, ki jasno nasprotuje ilegalnim migracijam in drugim novodobnim agendam (in to tudi javno in transparentno povemo), ni glosa (ali satira). Sklicevanje na človeka, za katerega je konservativizem (ki je povsem legitimen svetovni nazor ali ideologija) avtomatično nekaj slabega, je nevredno instituta Zagovornika načela enakosti RS, saj diskriminira konservativizem kot svetovni nazor. To potrjuje tudi Vaš zapis v predzadnjem odstavku, kjer je zapisano, da se Zagovornik načela enakosti RS ´nagiba k izdaji odločbe, s katero bi bila diskriminacija ugotovljena´. Stališče zagovornika je torej vnaprejšnje, ne da bi prej slišal mnenje domnevnega kršitelja oziroma tistega, ki naj bi bil ravnal diskriminatorno.«
Ker Vobič ugotavlja, da Škorčeva glosa (čeprav zelo jasno označena) ni glosa oziroma satiričen zapis, je Biščak odgovoru priložil tudi mnenje Vinka Vasleta, dolgoletnega urednika, novinarja in nekdanjega direktorja Radia Slovenija, zagotovo pa najbolj plodnega glosista in satirika v poosamosvojitveni Sloveniji, ki gloso (ali satiro) živi in jo doživlja kot pisec več kot 20 tisoč novinarskih besedil (v skoraj polstoletni karieri). »Hočem reči, da glose (ali satire) ne pozna le iz teorije, ampak iz prakse ter ima tudi izkušnje z različnimi odzivi javnosti in bralstva. Vasle pravi, da je tekst Aleksandra Škorca glosa,« je Jože Biščak še zapisal zagovorniku načela enakosti.
Mnenje Vinka Vasleta objavljamo v celoti:
»George Orwell je med drugim avtor znamenitega satiričnega romana Živalska farma, ki je v resnici literarna glosa v najširšem pomenu besede. Delo je bilo v komunističnem stalinističnem lagerju dolgo prepovedano, pri nas pa so celo v petdesetih letih prevajalca in organizatorje izdaje tega dela tudi sodno politično preganjali. To Orwellovo delo je podžigalo številne interpretacije, analize, napade, diskvalifikacije in celo eno smrtno obsodbo. In ko se sedaj soočamo z nestrpnostjo kulturnega marksizma in tako imenovanih liberalcev pri resda svojevrstnem glosističnem primeru iz revije Demokracija, bi lahko bila nenavadna samo stoletje in čas, v katerem se dogaja ta politično ideološka anatema. Pa še to ne drži povsem, saj tako imenovane napredne sile antifašizma, ki domujejo v nekakšnih katedralah demokracije in duha novega socializma s starim obrazom, dokazujejo, da hrepenijo po časih, ko so polno oblastno odločale o vsem in vsakem posebej.
Zato je prav neverjetno, kako so se organizirane »napredne sile« kot velikanski stampedo lotile teptanja nekega teksta, ki bi sploh ne bil širše opazen, če mu iz povsem ideološko političnih razlogov ti isti ne bi posvetili toliko časa in pozornosti. Pri tem se opirajo na nekakšne znanstvene pravne uzance in interpretacije o tem, kaj glosa sploh je in kaj ni, in seveda iščejo svoj prav pri svojih »strokovnjakih«, »analitikih« itn. Pri tem gre za povsem usmerjeno nekakšno strokovno analitično (v resnici ideološko) napadanje besedila, ki ga seveda že vnaprej ne prepoznavajo kot glose, ampak mu a priori podtikajo zle namene. Vsakdo, ki se je v zvezi s tem doslej oglasil, je seveda že vnaprej vedel, kakšno mora biti njegovo stališče, ker »mi drugačnega ne priznavamo« in zato oni odločajo o tem, kaj je avtor sploh povedal ali hotel povedati. Pri tem bom pustil v ozadju dejstvo, da napadajo medij, ki mu itak odrekajo kakšen poseben vpliv, ker gre – pravijo – za minorno strankarsko glasilo, s katerim se ni vredno ukvarjati.
Pa se. Ker prek tega primera seveda napadajo nekaj drugega in ne omenjene glose – napadajo vse tiste žlahtne konservativne vrednote, ki jih kulturni marksisti in levica nasploh izvorno zaničujejo – družina, oče-mati, odnos do svetosti življenja, tudi verska prepričanja itd. in domovino − in v tem primeru gre prav za slednje. Avtor namreč v tej glosi na ravni nekakšne religiozne mistike govori o času nasilnih migrantov iz nezakonitih, ilegalnih migracij. Glosistično vidi rešitev v nekem bogu in virusu, za katerega na koncu tako in tako pravi, da tega ne bi storil. Glosa je še bolj aktualna in tudi zabavna, če vemo, da nam je neki bog iz Wuhana poslal virus, ki naj bi vendarle razdiralno in uničevalno napadal belo raso, čeprav se je obrnil proti vsem. Zaradi kulturno marksistične korektnosti se temu virusu menda ne sme več reči kitajski virus.
Če tega besedila ne berete z vnaprejšnjo zlonamernostjo, boste v njem videli satirične osti in preobrate, ki resnosti očitkov, ki jih je deležno, v nobenem primeru ne potrjuje. Anatema je potrebna iz enega samega razloga – da si kdo ne bi drznil, pa čeprav v resnici neki anonimni pisec, podvomiti o svetu, ki ga kulturni marksizem skupaj z Antifo prinaša v ta naš prostor. In avtor je to storil, zato je njegov greh velik in vse, ki so bili pri tem udeleženi, je treba kaznovati, pa čeprav na izmišljenih in pretiranih kazenskopravnih temeljih. Avtor je morebiti celo nevede šel še dlje, saj se posmehuje vsem tem virusom, ki imajo pa drugačne namene in niso dani od nobenega boga. To so virusi samopašnosti, avtoritarnosti in novodobnih levičarskih totalitarizmov. Zato v nasilnih analizah te glose zlorabljajo politične besede, kot so fašizem, rasizem, demokracija, svoboda, domoljubje, pravičnost. In vse te besede se zavestno uporabljajo na nepošten, nasilen, diskvalifikatoren način.
Boris Furlan, pravni filozof, je bil tudi zaradi prevoda Živalske farme, ki jo v uvodu omenjam, v znamenitem Nagodetovem procesu obsojen na smrt. Kasneje, v socialističnem novodobju kardeljanskega tipa je bil Orwell posebej čaščen, ker so njegova dela interpretirali takratni marksisti in partijci tipa Josip Vidmar in Boris Ziherl kot odličen obračun s kapitalizmom in z izkoriščanjem delavskega razreda. Človek bi pričakoval, da bodo literarna besedila, pa čeprav koga zbodejo, vendarle ostala v domeni polemik, ne pa nekulturnega nasilja in klicanja k zasluženi zaporni kazni, še posebej če gre vendarle za − kot sam pravim − mistično gloso, s katero se lahko strinjate ali ne, vam je všeč ali pa ni, se vam zdi dobra ali pa slaba, in samo to je lahko zorni kot za »obračun«. Vse drugo diši po nečem drugem, in če bi bil Furlan še živ, bi to znal ubesediti.
V življenju sem napisal več tisoč glos in humoresk, v glavnem vse s politično konotacijo. Še danes doživljam tudi podcenjevanje, posmehovanje, neodobravanje, jezo, analiziranje, pogroma pa ne. Le v enem primeru me je nekoč tožil nekdanji zvezni sodnik ustavnega sodišča SFRJ Ivan Kristan – za gloso, za katero je presodil, da je diskvalifikatoren žaljiv pamflet. To je tudi bila in sem to na sodišču priznal, kajti – kot je rekel znameniti židovski satirik Art Buchwald – satira, ki ne udari, ki ne užali, ki ne izzove nobenih čustev – takšna satira je zgubljen dan. Potem je bolje saditi peteršilj. Kristan je izgubil tožbo na prvi stopnji, na višjem, vrhovnem sodišču in kasneje na ustavnem sodišču. Vseskozi je skušal dokazati, da moje pisanje ni bilo glosa. A kaj ko ima glosa toliko obrazov, podzvrsti, da ena definicija ne pomeni nič. Zato tudi definiranje, ki ga uporabi neki medijski strokovnjak – ki v življenju nobene glose ni napisal – ni zveličavno, njegovo seciranje glose iz Demokracije pa je poskus dokazati nekaj, česar se ne da – da v tej glosi nastopa Bog in zato je nevarnost resna.
No, tu bi lahko v (dis)kvalificiranje te glose vstopili še sociologi in filozofi religije.«
