Piše: Andrej Tomelj/Časnik
Levica je bitko za oblast je izgubila, vojne nikakor ne, ker vojski, ki oblega trdnjavo na Gregorčičevi, cilj posvečuje uporabo revolucionarnih sredstev; vojakov, korakajočih ritensko v preteklost, ki ji po pomoti pravijo prihodnost, tudi ne primanjkuje. Levica je doslej v bitko neuspešno pošiljala slamnate vojskovodje, zdaj pa napoveduje, da bo prešla v odkrito izvajanje revolucionarnega terorja.
Konstruktivna nezaupnica kot dražgoška bitka 2.0
Mar ni precej podobnosti in seveda tudi razlik med grozovitim dogajanjem v Dražgošah in konstruktivno nezaupnico aktualni vladi? KUL se je brezglavo spustil v dražgoško bitko brez natančno domišljene strategije in taktike, predvsem pa brez kolikor toliko kompetentnega vojskovodje.
Med 9. in 11. januarjem 1942 je bila znamenita dražgoška bitka. Ne bitka, ampak katastrofa, saj vaščani Dražgoš vedo povedati vse kaj drugega, kot je napisano v mitologiji NOB. Šlo je za nerazumno in neopravičljivo početje Cankarjevega bataljona: izzivanje močne okupatorske vojske, pobeg partizanov na Jelovico, strašno maščevanje nemške vojaške enote nad vaščani Dražgoš in požig vasi. Iz te katastrofe so (šele v samostojni Sloveniji!) stare sile naredile mit. Poraz na celi črti so presukali v junaško epopejo, ki jo levica lajna sleherni januar in tudi s tem uspešno poglablja razkol v slovenskem narodu. Tako vsakoletne Dražgoše dokazujejo, da je laž nesmrtna duša komunizma.
Levica s predvidljivim porazom v bitko v Državnem zboru
Mar ni precej podobnosti in seveda tudi razlik med grozovitim dogajanjem v Dražgošah in konstruktivno nezaupnico aktualni vladi? KUL se je brezglavo spustil v dražgoško bitko brez natančno domišljene strategije in taktike, predvsem pa brez kolikor toliko kompetentnega vojskovodje. Politiki KUL, ki imajo nesporno veliko kilometrino v nečednih poslih, so se ob močni podpori radia OF Kričač z Moše Pijadejeve, pardon, Kolodvorske ulice, Sodišča narodne časti z Beethovnove ulice, SVIZ-cev in pritiskov globoke države ter oefarskega pouličnega razgrajanja na to zgodovinsko bitko neuspešno pripravljali kar nekaj mesecev.
Četverček KUL s predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem (Foto: STA)
Vnaprej izgubljeni spopad se je končno razvnel petnajstega februarja. Zgodil se je totalen poraz, ki je v duhu dražgoške bitke takoj prešel iz resničnosti v mitološki svet.
Tako smo lahko med drugim slišali tudi, da so KUL moralni zmagovalci. Tovarišica z (ne)ljubkovalnim vzdevkom Traktor je ugotovila, da so pravzaprav zmagali, saj je bilo samo sedem poslancev proti. Tovariš, ki je priučeni mesar izpod Kamniških planin, se je nemudoma začel pripravljati na koline ob skorajšnjih volitvah. Osramočeni tovariš vojskovodja, ki so mu kljub sedemurnemu političnemu tečaju (prosto po JLA) pobegnili skoraj vsi gardisti, pravi, da bi zmagal, če bi se dalo neveljavne glasovnice spremeniti v veljavne. Saj poznamo tisto: če čebula ne bi imela če, bi bila bula, in če bi teta čepela brez če, bi pela.
Za osvoboditev izpod Janše tudi Ljudmila Nova in Majda Širca
Med prvo in drugo dražgoško bitko so seveda tudi pomembne razlike. Pri prvi so izzivalci zbežali na Jelovico in krute posledice slavne bitke so Dražgošane doletele takoj. Pri drugi bitki pa poraženci niso zbežali, ampak se še kar oholo šopirijo in grozijo, da bodo vrgli državo s tečajev. Žrtvovali bi življenja (Kardelj: žrtve morajo biti) in blaginjo večine državljanov samo zato, da bi, zasvojenci z oblastjo znova prišli do oblasti in nadzora denarnih tokov. Mediji iz glavnega toka laži jim seveda nadvse požrtvovalno pomagajo lizati rane.
Fajonova je nenadkriljiva v neizmerni požrtvovalnosti, da nas spravi k pameti po svoji meri, Novakova že spet zamudila priložnost, da bi bila tiho. Foto: Facebook
Nikakor ne more biti naključje, da je pri ustvarjalcih in merilcih javnega mnenja Ljudmila Novak, že nekoliko ostarela bruseljska starleta, s prvega mesta na lestvici priljubljenosti politikov spodrinila predsednika republike tik pred letošnjo februarsko dražgoško bitko.
Trenutno jo kujejo v zvezde, ker je od vstopa NSi v vlado mnogo dobrega opustila in slabega storila za desnico, iz katere je izšla. Nadvse so ji hvaležni, ker se je ob gonji proti ministrom NSi skrila v mišjo luknjo. Naj se zaveda, da bo prišel dan, ko bodo tudi njo odrabili, tako kot je partija uporabila in kasneje tudi odrabila ter zavrgla Edvarda Kocbeka, kar je splošno znano.
Prispevek Majde Širce k ofenzivi KUL ji ni čast, je pa iskren
Nekdanja ministrica za kulturo (od 2008 do 2011) se je v splošnem ljudskem odporu proti vladi oglasila v žlahtni tradiciji agitpropa. Ker ima dnevne preganjavice in nočne more zaradi fašistoidne vlade, je vzrok za poslano crknjeno podgano v njene ministrske sobane našla v Janši, ne v umetniškem presežku rokovske skupine Strelnikoff. S tem je slovenski javnosti nehote razkrila, da so se ji prezgodaj pojavile starostne težave.
Nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca (vir: Časnik)
Po letošnji Prešernovi proslavi je postavila na ogled svoja strokovna estetska merila, ko je s prezirom čivknila čez režiserja, ki dela za Katoliško Cerkev. Ker režiser ni iz njenega naprednega omrežja, preprosto ne more niti ne sme uspeti.
Njena prispevka k ofenzivi KUL ji nista v čast, sta pa iskrena.
Nesramni posmehljivci iz tujine
Med drugo svetovno vojno in revolucijo se je kar nekaj Slovencev umaknilo v tujino – od tistih, ki so bili povezani z begunsko jugoslovansko vlado do študentov iz premožnih družin, ki so se tako izmaknili kateri koli že vojaški suknji. Nihče od njih se ni posmehoval rojakom, ki so ostali v domovini, nihče od njih se ni širokoustil, kaj da si lahko privošči in kako lepo se mu godi v tujini. V pripravah na letošnjo dražgoško bitko pa je bilo drugače. Tako kot je partija podlo izkoristila okupacijo, so KUL in vsi njihovi somišljeniki zlorabili pandemijo za naskok na oblast z nebrzdanimi, včasih sicer utemeljenimi, predvsem pa neutemeljenimi očitki. Dolg je seznam vplivnežev, ki s čivkanjem in bevskanjem iz tujine begajo zaskrbljene in od pandemije ter politikantstva utrujene sodržavljane. Omenimo vsaj nekatere izmed teh, ki ne premorejo niti malo občutka za spodobnost.
Ana Roš, še nekaj je treba pristaviti v vam tako ljubi italijanščini: »Tempi passati.« Lahko zganjate histerijo, lahko obtožujete vlado, lahko hujskate k uporu, lahko kolesarite po Kobaridu ali Ljubljani – vendar se morate zavedati, da so se časi spremenili. (vir: Časnik)
Predsednica sindikata Mladi plus se nam roga s Kanarskih otokov. V medijih in na fitnesu oblikovani vplivnež modruje iz Švedske. Vrhunska kuharica meša v Zanzibarju, v Odlazkovem medijskem imperiju in po novem tudi na BBC. Zaslužna pevka in uvoženi igralec ter režiser stresata nesramnosti na račun državnega sekretarja.
Slabi obeti: levica napoveduje, da bo prešla v odkrito izvajanje revolucionarnega terorja
Proces osamosvojitve vsebinsko zaradi vojaške intervencije JLA in ideoloških napetosti znotraj osamosvojitvenega bloka ni bil izpeljan do konca. Žrtvi sta bili demokracija in njen predpogoj – politična strpnost, s katerima večina novih državljanov ni imela izkušenj, saj so od leta 1929 živeli pod diktaturo, ki se je po letu 1945 samo še zaostrila.
Dražgoška bitka za oblast je izgubljena, vojna nikakor ne, ker vojski, ki oblega trdnjavo na Gregorčičevi, cilj posvečuje uporabo revolucionarnih sredstev; vojakov, korakajočih ritensko v preteklost, ki ji po pomoti pravijo prihodnost, tudi ne primanjkuje. Levica je doslej v bitko neuspešno pošiljala slamnate vojskovodje, zdaj pa napoveduje, da bo prešla v odkrito izvajanje revolucionarnega terorja.
