Piše: Tone Kuzma
Človek je nekoč odkrival svet, gledal v zvezde in se spraševal, zakaj sploh obstaja. Danes gleda v telefon in se sprašuje, zakaj njegova objava nima dovolj všečkov. Očitno smo kot vrsta zelo napredovali. Vsaj naši telefoni so.
V knjigi Jeklene votline Isaac Asimov opisuje svet, v katerem ljudje živijo zaprti v velikih mestih in se bojijo zunanjega sveta. Danes imamo podobne votline, le da ne potrebujemo betona in jekla. Dovolj sta telefon in internetna povezava. V svoje zapore vstopamo prostovoljno, vrata zaklenemo sami. Vsak dan preberemo na stotine objav in kljub temu se nam zdi dolgčas, če moramo dve minuti čakati brez telefona. Naš razum očitno ne potrebuje več hrane. Zadovoljen je že z drobtinami informacij, ki jih pozabimo še pred naslednjim drsenjem po zaslonu.
Potem je tu umetna inteligenca. Človek jo je ustvaril, da bi mu pomagala. Zdaj jo uporablja, da mu ni treba več razmišljati. Zakaj bi uporabil lastne možgane, če lahko nalogo opravi stroj. Tako smo ustvarili stroje, ki postajajo vedno pametnejši, medtem ko se mi trudimo, da nam ne bi bilo treba postati nič pametnejši. To je verjetno prvi napredek v zgodovini, pri katerem se človek tako zelo trudi, da bi se mu bilo treba čim manj truditi.
Tudi družbena omrežja so pravi čudež sodobne civilizacije. Omogočajo nam, da se povežemo z ljudi, ne da bi morali s katerim koli zares govoriti. Objavljamo fotografije svojega popolnega življenja, čeprav smo doma v pižami in se prepiramo sami s seboj. Kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih ne maramo. Vsi želimo biti posebni, zato počnemo iste stvari kot vsi drugi. Vsi želimo razmišljati s svojo glavo, zato poslušamo iste vplivneže. Vsi iščemo resnico, dokler se ta ne strinja z nami. Takrat jo zavrnemo kot lažno novico in nadaljujemo svoje življenje, ne da bi nas motilo, da smo pravkar dokazali, kako zelo odprti smo za drugačna mnenja.
Pravimo, da živimo v svobodni družbi, ker imamo na voljo tisoče možnosti. Toda algoritem nam pove, kaj naj gledamo, trgovina nam pove, kaj naj kupimo, vplivnež pa nam pove, kako naj živimo. Mi moramo samo izbrati med možnostmi, ki so jih drugi pripravili za nas. Kakšna čudovita svoboda! Lahko počnemo vse, kar želimo, dokler želimo tisto, kar nam je bilo ponujeno.
Morda je največja težava sodobnega človeka prav v tem, da se ima za pametnega, ne da bi moral to dokazati. Imamo pametne telefone, pametne ure in pametne programe. Zdaj nam manjka samo še pameten človek. Glede na razvoj tehnologije bi si mislili, da bo to najlažji del projekta, vendar se očitno zatika pri uporabniku.
Seveda tehnologija ni sama po sebi slaba. Lahko nam pomaga pri učenju, delu in razumevanju sveta. Težava je v tem, da smo ji začeli prepuščati tudi stvari, pri katerih bi morali uporabiti lastno glavo. Na koncu se moramo vprašati, ali tehnologija res napreduje hitreje kot človek ali pa človek samo išče vedno boljše načine, da bi se izognil samemu sebi. Morda ne potrebujemo še pametnejših strojev. Morda potrebujemo samo več ljudi, ki znajo pet minut sedeti v tišini, ne da bi preverili telefon.
Asimov je pisal o ljudeh, zaprtih v jeklenih mestih. Mi živimo v svetu, kjer so vrata odprta, vendar nihče ne odide, ker ima v žepu majhen zaslon, ki mu obljublja cel svet. In tako sedimo v svojih digitalnih votlinah, povezani z vsemi in blizu nikomur.
Človek je ustvaril umetno inteligenco, da bi mu olajšala življenje. Zdaj upamo, da bo dovolj pametna, da bo nekoč ugotovila, kaj naj naredi z nami.
