Piše: G. B.
Številne zamolčane teme slovenske (pra)zgodovine so zbudile veliko zanimanje že pred časom. Če smo še pred desetletjem verjeli, da je vse to le stvar četice amaterskih raziskovalcev, ki so izumili venetsko teorijo, pa razmere kažejo, da je literature o izvoru Slovencev precej več, kot smo sprva mislili.
Med raziskovalce izvora slovenstva sodi tudi strojni inženir in ekonomist Eric Tomas de Saint-Maur. Naj vas tuje ime in priimek ne zavedeta – živi namreč v Ljubljani in tekoče govori poleg slovenščine številne tuje jezike. Najbolj znan je po knjigi s pomenljivim naslovom Ockhamova britev oz. podnaslovom Zamolčana slovenska zgodovina, odkar človeštvo pomni do danes. Kratka predstavitev knjige na spletni prodajalni Cangura razkriva dokaj provokativno vsebino: knjiga razkriva zamolčano zgodovino Slovencev oziroma Slovenov, Slovenetov, Venetov ali Vinedov, Etruščanov in Feničanov, Antov, Vendov ali Vindov in Sclavov od davnih časov, ko je bila Panonija še morje, pa vse do 19. stol. in nastanka Bismarckove Nemčije, ki je ponemčila tamkajšnjo večinsko vendsko prebivalstvo. Povrh vsega knjiga predstavi tudi nekatera starodavna ljudstva, iz katerih sedanji Slovenci vlečemo svoje korenine.
Koliko slovenskih besed je izginilo?
Del svojih pogledov je avtor knjige pred več kot desetletjem razkril tudi za revijo Misteriji, intervju pa je bil v spletni obliki objavljen na portalu pozitivke.net. No, ob branju intervjuja bi verjetno kakšen zgodovinar zavijal z očmi, a vseeno naj naštejemo nekaj trditev. Na vprašanje, od kod v našem izročilu toliko mitov, avtor odgovarja, da »miti najbrž sploh niso miti, ampak samo spremenjena in nerazumljena zgodovinska dejstva«. Tako je razkril, kako se je na Inštitutu za slovenski jezik soočal z veliko težavo, ker je bil edini, ki se je lotil prepoznavanja t. i. frakturne pisave, ki izvira iz germanskih jezikov, pri zapisovanju nemških besed pa jo je uporabljal tudi Maks Pleteršnik v svojem nemško-slovenskem slovarju. Slednji je sicer v novi obliki res izšel, vendar v nepopolni obliki. Prav to je dokaz, da je slovenščina v svoji zgodovini doživela prisilno »čiščenje«. Z uvedbo gajice za zapisovanje slovenskega jezika – mimogrede, ta pisava je nastala v času ilirskega gibanja prvenstveno za hrvaški jezik – je kasneje izginilo najmanj dvajset tisoč registriranih slovenskih besed. To je povezano z več dejavniki: ker je bilo z novo pisavo z zapisanimi črkami težko izraziti določeno besedo, pa tudi zaradi jezikovne »politike« v času avstrijske nadoblasti in kasneje ob prehodu v Kraljevino SHS. »Čiščenje slovenščine, zlasti ‘nemških’ besed, je bilo namreč že nekaj bolezensko obsedenega, kar ni prenehalo vse do danes, ko so nam na silo vnašali srbske in druge ‘slovanske’ besede,« je v intervjuju dejal Eric Tomas de Saint-Maur.
Čiščenje jezika
In kako se je ta jezikovni purizem pokazal v praksi? Kot pravi De Saint-Maur, je čiščenje postalo šport slovenskega polizobraženstva, ki nam je iz jezika naših pradedov z veliko vnemo počistilo še zlasti veliko pomensko bogatih narečnih izrazov, pa tudi splošno vseslovenskih. »Celo vsakdanji, prikupni ptiček štiglček, ki so ga Nemci prevzeli kot Stiglitz, se je moral umakniti skovanki ‘lišček’. Na čižka (nem. der Zeisig) se niso spomnili in je tako preživel. V nemščino prevzeto južino (die Jause) so zamenjali z na videz nemško ‘malico’ (die Mahl). Prepovedali so izraz keber (nem. der Käfer) in ga zamenjali s spakedranko ‘majski hrošč’. Preveč truda in izobrazbe bi bilo treba, da bi izbrskali, da je glas b v besedah starejši od f in je s tem slovenski keber prvoten. Besedo štala so prav tako prepovedali, ker je drugi slovanski jeziki nimajo. Slovanski narodi seveda niso poznali štale, ker so kot nomadi živino pasli v stepi, medtem ko je v krajevno stalnih alpskih kmetijsko-živinorejskih domačijah nujna. Južnoslovanski narodi, ki so imeli predvsem ovčerejo, štale prav tako niso poznali. Izraz ‘štala’ je tudi v grščini in zahodnih evropskih jezikih. Slovenci naj bi ga po polizobraženski pameti prevzeli seveda od Nemcev,« je kritičen Eric Tomas de Saint-Maur, ki je tudi komentiral dejstvo, da smo v času po osamosvojitvi izbrisali nekatere besede, ker so enake hrvaškim. Kot pravi, je neumno odpovedovati se besedam, ki so enake, kot jih imajo Hrvati, saj je bil hrvaški jezik prvotno samo slovensko narečje. »Ko so se priselili, so prevzeli jezik okolice, ki je bil tak, kakršen je bil. Še zlasti pa kajkavščina in čakavščina. Tudi vsi dalmatinski pomorski izrazi in imena rib, tudi v Benečiji in Furlaniji, so venetskega izvora,« je dejal Eric Tomas de Saint-Maur.
Kam segajo vplivi Venetov
Kot je še v intervjuju dejal avtor knjige Ockhamova britev, smo Slovenci in Veneti eno in isto, praktično vsa Evropa pa ima slabo vest zaradi nas. No, to pa je že teza, ki bi lahko zbudila precej zanimanja, kajti po avtorjevem prepričanju so bili tudi stari Feničani dejansko del Venetov, ki so vplivali tudi na nekatera krajevna poimenovanja v severni Afriki in na območju Svete dežele (gora Nebo, Suez, kar pomeni »zveza«, itd.). Celo ime znanega babilonskega vladarja Nebukadnezarja naj bi v resnici izhajalo iz singatme »ne buh kad ne car«. Tudi sicer je ogromno slovenskih besed zaradi našega starodavnega venetskega izvora ohranjenih v krajevnih imenih pa tudi v priimkih. V muzeju Holsteinturm v Lübecku in še v mnogih drugih muzejih je mogoče zaslediti ogromno predmetov, ki jih pripisujejo Venetom oz. Vendom. Posebej zanimiv je v zvezi s tem razvoj nemškega avtomobilizma, saj je bil August Horsch, ustanovitelj kasnejšega Audija, vendskega porekla, Ferdinand Porsche prav tako.
Kaj pa Portugalci in Baski? »Brez težav sem našel okrog tisoč baskovskih besed, ki so praktično istovetne s slovenskimi, njihov seznam sem kasneje predal Tomažiču, ki je te besede objavil v svoji knjigi. Baskovski jezik velja za predindoevropski jezik in naj ne bi smel imeti nič skupnega z indoevropskimi jeziki in torej niti s slovenščino. Portugalski pa je še zlasti zanimiv, saj vsi ti jeziki kažejo na izmišljotino, da imamo mi številne besede, ki smo si jih izposodili iz nemščine. Pri nas po Miklošiču pravijo, da so besede, kot na primer šoder, kalk, šrot in podobno, nemcizmi, a to ni res. Na Portugalskem imajo iste besede, pa tam nikoli ni bilo Nemcev. Recimo šaflja ali šeflja naj bi bila izposojenka iz nemščine, a imajo Baski isto besedo,« je odgovoril Eric Tomas de Saint-Maur.
Posledice osiromašenega jezika
Za konec pa morda še trditev, ki bo prav tako marsikomu zvenela provokativno, namreč to, da Slovenci očitno ne govorimo jezika po svoji meri. Kot pravi de Saint-Maur, izkrivljeno prikazovanje venetske, to je slovenske zgodovine, ki narodu vsiljuje občutek, da je vsa slovenska zgodovina ena sama nesreča, polom in trpljenje, poraja breme pesimizma, nezaupanja v prihodnost. »Mladi se želijo čim prej rešiti tega bremena, katerega jim vtepajo v šolah v glave, pa v tisku in drugih javnih občilih, s tem da so najprej papagajsko govorili nemško, laško in francosko, nato ‘valjda ko bajagi srbohrvaško’, dandanes pa sori, spikajo bejbe in kjutki polomljeno angleščino. Posledica je, da imamo danes jezik, ki ni po naši meri, ki ne ustreza narodnemu značaju. Slovenisti delujejo bolj in prej kot pogrebci pri pokopu slovenščine kakor pa neustrašeni borci za kleni slovenski jezik (ki pa ga brez Venetov ne more biti), urad ‘varuha slovenskega jezika’ je čista sinekura, brez kakršnega koli vpliva in pomena.« Po njegovem mnenju »slovenščino« valjamo v vsakdanji rabi z neugodnim občutkom, »kakor nekak prevelik in na pol surov cmok po ustih, uradno pritrjujemo z ‘da’, ker so nam arhitekti novega slovenskega človeka (kako podobno hitlerjanskim prijemom!) vsilili domnevno slovanstvo in slovanski ‘da’, čeprav smo od pamtiveka vedno pritrjevali z ‘ja’«. Ni kaj, vredno premisleka!