Žigmund se podal je na pogovor,
rekli so mu, da bo stvar strokovna,
tema pa vrhunska, hkrati krovna,
mož sprejel seveda je dogovor.
Kar nasproti mize mu stojita
gobca dva, je prvi znan in tanjši,
drugi pa postal medtem ni manjši,
ampak rihta besna, vsa razkrita.
Drugi gobec je jezljal sekantno,
ves čas segal Žigmundu v besedo,
vizualno in vsebinsko bedo
kazal besno z držo militantno.
Suval gobec je in oporekal,
sončil si zobe in se zadiral,
a se Žigmund najmanj ni sekiral,
vsakič mirno je nazaj usekal.
Gobca dva in toliko gobcanja
v prazno, rekel je, kdor jih je gledal,
Žigmund ni odjenjal, je povedal,
da se s punco vika, ki je Tanja.
Z gobcem prav lahkotno je opravil,
pustil ga, da ves se je izlajal,
mu samo z nagobčnikom nagajal,
kazal mu ga je, pa kaj bi pravil.
Razbesnel je gobca dva, ju vikal,
saj gospod je, ni da bi ju mahnil,
pustil manjšemu, čeljust izpahnil
da si vnovič je in se zatikal.
Kdor je gledal, prepoznal je stanje,
kjer razum je scela odpovedal,
se ob gobcih dveh je prav zavedal,
kaj je topoumno gobezdanje.
