Film Lawrence Arabski, ki je legendarnemu Petru O’Toolu prinesel prvo od osmih nominacij za oskarja, je bil posnet v času, ko je zahodna Evropa pod zastavo Charlesa de Gaulla, jeznega, ker je Francija izgubila kolonije v Afriki, začela protiameriško gonjo. Odprla se je islamu in Bližnjemu Vzhodu, kar je kasneje pripeljalo do političnega načrta Evrabije, nekakšne povezave držav na območju Sredozemlja.
A očitno so kritiki ZDA prezrli kultni prizor, ko se Lawrence in njegov vodnik ustavita pri neki oazi. Medtem ko vodnik pije iz vodnjaka, se jima na kameli nekdo hitro približuje. Vodnik seže po pištoli, a moški na kameli je hitrejši in vodnika ubije. Pretreseni Lawrence vpraša Arabca, zakaj je ubil njegovega vodnika. Ta mu odgovori: »On je Hazzami. On je nič. Vedeti bi moral, da ne sme piti iz našega vodnjaka.«
Podpolkovnik ameriške vojske Robert L. Maginnis, strokovnjak za varnostno sodelovanje, ki Pentagonu pomaga pri delu s kopenskimi silami po vsem svetu, pravi, da filmski prizor najboljše razloži stanje duha v regiji, ki se zaprta vase zapleta v plemenske vojne in ne želi demokracije; tako je bilo pred stoletji, tako je bilo v času snemanja filma, tako je danes. In v luči tega je treba gledati odziv ZDA na turško ofenzivo proti Kurdom na severovzhodu Sirije. Samo spomnite se, kako so levičarski mediji na čelu z New York Timesom na začetku mandata napadli Donalda Trumpa in zahtevali, da se mora ameriška vojska umakniti iz Sirije. Ko je lani nekaj dni pred božičem ukazal umik ameriških sil iz Sirije, je medijski mainstream obrnil ploščo in se zgražal, češ kdo bo zdaj varoval ameriške interese. Enako danes, ko je Trump izjavil, da bodo morale vpletene strani rešiti težave brez ZDA. Sprememba ameriške politike na Bližnjem Vzhodu je velika, a ne nepričakovana, samo Donaldu Trumpu bi morali verjeti, da je mislil smrtno resno, ko je na začetku mandata dejal, da so zanj Američani in ZDA na prvem mestu ter da se ne bo zapletal v nepotrebne in nesmiselne vojne.
V vojno v Siriji in Iraku se je zapletel Barack Obama, ne Trump. Obama je odgovoren, da je v sirski državljanski vojni, ki je pripeljala do vzpona Islamske države, s pomočjo Rusije in Irana zmagal diktator v Damasku. To vojno so Kurdi izkoristili za boj za svojo državo, a jim ni uspelo. Pravzaprav so bili skupina plačancev, ki je z bojem proti džihadistom želela na severovzhodu ustanoviti Kurdistan. ZDA so jim pomagale. Zdaj je Trump rekel, da dovolj dolgo. In očitno bo bližnjevzhodna težava za ameriškega predsednika le še odsev v vzvratnem ogledalu. Za dobro Američanov. Še nikoli v sodobni zgodovini se ni tako malo ameriških vojakov v domovino vrnilo v mrtvaških vrečah. Američani pod Trumpom ne umirajo več za druge. Pravzaprav je sedanji ameriški predsednik eden najbolj miroljubnih predsednikov prek luže: ZDA se ne zapleta več v vsak konflikt po svetu, ameriškega načina življenja in demokracije ne promovira več z bajonetom. Trump je za razliko od Obame, ki je na začetku mandata leta 2008 prav tako obljubil, da bo končal ameriške konflikte v Iraku in Afganistanu, držal obljubo. Obama je ni. In temu navkljub postal Nobelov nagrajenec za mir.
Očitno je bila lekcija z Obamo za norveški odbor, ki odloča o Nobelovem nagrajencu za mir, dovolj poučna, da letos ni podlegel pritiskom levičarjev in mainstream medijem, ki so zahtevali, da nagrado dobi Greta Thunberg, švedski deklič s psihopatskim pogledom, ki se proti podnebnim spremembam (karkoli že to pomeni) bori z militantnim besednjakom. Namesto nje, ki je bila tudi na stavnicah glavna favoritka, jo je dobil etiopski ministrski predsednik Abiy Ahmed Ali. Mediji so o tem pretekli teden poročali brez pretiranega navdušenja, čeprav ima Ahmed Ali za seboj konkreten rezultat – končal je večletni nesmiseln konflikt med Etiopijo in sosednjo Eritrejo. Afriški državi sta bili namreč kar 20 let v sporu, ki je terjal na deset tisoče življenj, zaradi nadzora obmejnega mesta Badme. Konflikt se je končal lani s podpisom skupne izjave na eritrerijsko-etiopskem političnem vrhu. Ahmed Ali je nadzor nad spornim mestom preprosto prepustil Eritreji in se posvetil gospodarskim reformam (med drugim obsežni privatizaciji) v državi. Rezultati so že vidni: Etiopija je postala najhitreje rastoče gospodarstvo v Afriki (9,2-odstortna rast BDP), blaginja Etiopijcev se hitro izboljšuje.
