Pred nekaj dnevi so neznanci na mestne kandelabre v ameriškem Winchestru nalepili napis: “Islam is right about women” (islam ima prav glede žensk). In možgani politično korektnih pravičnikov so doživeli kratek stik. Ljudje, ki so jih drugače polna usta razkazovanja svoje moralne superiornosti nad običajnimi smrtniki, so se praskali po glavi in govorili, da so ob takih napisih “zmedeni”.
Niso vedeli, kako bi pravilno izrazili svojo pravičniško ogorčenost. Niso smeli reči “to je mizoginistična izjava”, saj bi jim na drugi strani ista polobla možganov nakazovala, da bi bile obtožbe o mizoginiji islamofobne. Winchestrski multikulturni center je sprejel kompromis, ki pa je bil po svoji naravi kontradiktoren: rekli, so da je napis žaljiv do ljudi muslimanske veroizpovedi kot tudi do žensk. Nekateri poklicni pravičniki so napis prijavili policiji. A niso znali specificirati, zakaj je sporen.
Zmeda je bila popolna. Izjava “islam ima prav glede žensk” je namreč mizoginistična le v primeru, če priznamo, da kulture, ki so se razvijale pod islamsko teokratsko nadvlado, ravnajo slabo z ženskami. Če sprejmemo mainstream dogmo socialnih pravičnikov, smo vsi ljudje enaki, vsi imamo radi svoje družine, vsi si želimo le ljubiti in biti ljubljeni, vključno z muslimani, ki čakajo na svoj trenutek pod soncem (beri: mednarodno zaščito v EU ali ZDA in denarno socialno podporo).
Ko postane zmernim in skrajnim levičarjem nerodno
Pet besed je naredilo več za kolektivni kognitivni preskok kot tisoč družboslovnih kvazi-institutov, finančno podprtih s strani Sorosove vreče brez dna, zbrane pod dežnikom fundacije OSF. Ljudje so bili prisiljeni začeli razmišljati o lastni percepciji resničnosti. Razkrile so 5-tonskega slona v sobi, ki smo ga vsi ignorirali, a smo tako na levi, desni, kot tudi na skrajno levi vedeli, da obstaja. Prva reakcija prav vsakega zahodnjaka v ZDA in EU je namreč bila identična: “To pa je hudo žaljivo do žensk.” Na desni smo pri tem tudi ostali. Na levi pa se je začela zmeda.
“Čakaj, saj ljudi že desetletje prepričujemo, da so ženske v islamu svobodne in da so tudi oni isti ljudje kot mi, če jim le omogočimo, da skupaj z nami in Gregorjem Repovžem zaživijo v zahodnih demokracijah,” pravijo zmerni levičarji.
“Islam je novi val feminizma! Z burkami muslimanske ženske simbolizirajo svojo svobodo,” pravijo skrajni levičarji.
Zdaj pa je obema skupinama nerodno.
Na desni nismo populisti. Vemo, da islam ni homogena kultura, kjer vsak musliman ženo tepe po stopalih z Alahovo gorjačo pravičnosti. Priznamo, da je resničnost povprečne Sarajevčanke zelo drugačna od povprečne Teheranke. A ko se pogovarjamo o islamu v okviru kulturnega fenomena migracij, se zmeraj pogovarjamo o tistih različicah, kot jih prakticirajo v deželah, od koder izvirajo ekonomski migranti, ki skozi celinske žepe in čez Sredozemlje derejo na naš kontinent. Zakaj je pomembno, da o tem razpravljamo? Zato, ker nas mediji, nevladne organizacije, aktivisti in socialistični politični establišment že vsaj desetletje neutrudno silijo, da svet razumemo tako kot oni – da bližnjevzhodni in afriški islam ni civilizacijsko nič posebnega in da so njihovi pogledi na delovanje družbe identični ali vsaj podobni našemu. Torej prodajajo zgodbo, da bo asimilacija takih prišlekov potekala brez težav, po inerciji. Zdaj pa jih je en stavek prisilil, da so tudi oni spoznali nekaj o sebi. Na kaj torej pomislijo, ko se jim v misli prikrade mizoginija ob omembi “islam ima prav glede žensk”?
- Na Koran in Hadise, ki ženski ne priznavajo statusa polnopravnega človeškega bitja, ji velijo, da so nebesa ženske pod nogami njenega moža, da je le on smisel njenega življenja in vozovnica do nebes?
- Na ženske v Savdski Arabiji in Iranu (dve različni vrsti islama, z istimi posledicami), ki tvegajo visoke zaporne kazni, če se v javnosti pojavijo brez burke in spremstva odraslega moškega sorodnika ali moža?
- Na Farkundo Malikzado, ki jo je razjarjena množica zmernih muslimanov sredi Kabula pretepla do smrti, ker jo je lažnivi mula po krivem obtožil, da je zažgala koran?
- Da ločene ženske v islamskem svetu avtomatsko izgubijo skrbništvo nad svojimi otroki, ko dečki dopolnijo 7 let, deklice pa 12 let?
- Da je več kot 80 odstotkov prosilcev za azil mlajših moških, ki so očitno pustili ženske, otroke in slabotne starejše doma na milost in nemilost Asada, ISIS, talibanov, al-Shabab in al-Nusre?
- Da so talibani (ki so do leta 2002 v Afganistanu predstavljali uradno oblast) pred dvema letoma s palicami barbarsko pretepli nosečo žensko, na koncu pa jo ustrelili v glavo, ker še ni umrla, nakar se je oglasil afganistanski predsednik in povedal, da je bila usmrtitev napačna le zato, ker sodni proces ni bil pravilno izvršen?
- Na to, da so ženske v pretežnem delu islamskega sveta – ne le na Bližnjem vzhodu, tudi v Indoneziji, Maleziji in mjanmarski manjšini Rohinga – sistemsko posiljevane in je posilstvo skoraj nemogoče dokazati na sodišču? (islamska jurisprudenca ne loči med izvenzakonskimi spolnimi odnosi in posilstvom, zato za oboje veljajo isti dokazni kriteriji – štiri odrasle muslimanske priče morajo potrditi, da se je dejanje zares zgodilo)?
- Na to, da tudi družba gleda na posilstvo kot na ženski prestopek, kot v primeru mlade šolarke Nusrat Jahan Rafi iz Bangladeša, ki je prijavila ravnatelja madrase, ki jo je posilil, za nagrado pa so jo lastni sošolci (moški in ženske) polili s kerozinom in živo zažgali?
- Da so raziskave pokazale, da eni od treh žensk na Bližnjem vzhodu partner zada hujšo poškodbo, ki zahteva bolnišnično zdravljenje in da 90 odstotkov Afganistank in Jordank ter 68 odstotkov Alžirk verjame, da je normalno, če jih možje pretepajo?
- Da so poroke v velikem delu Bližnjega vzhoda pogodba med družinama, kjer ima ženska sicer možnost zavrnitve ženina, v resnici pa nima nobene besede, zato se družine pogosto dogovorijo za poroko med bratrancem in sestrično? (moški si lahko svojo sestrično ali mlajšo sorodnico “rezervira” kmalu po njenem rojstvu ali pa v njegovem imenu to stori njegov oče – v Siriji je takšnih porok okrog 30 odstotkov, v Iraku 50 odstotkov, v podeželskih delih Egipta celo 80 odstotkov, kar katastrofalno vpliva na kakovost genskega bazena v tistih krajih).
Ja, točno na te stvari so pomislili. Globoko v sebi mislijo isto kot mi, a si tega ne upajo priznati. Ne sebi ne družbi. Ker jih hrani lažniva ideologija, ki jo bodisi uporabljajo oportunistično (tisti, ki so neposredno gospodarsko ali politično povezani z dobičkonosnostjo trgovanja z ljudmi – politične stranke, nevladne organizacije, tihotapci) bodisi so tako prežeti z desetletjem kulturno-marksističnega pranja možganov, da resnica v njihovem kognitivem procesu povzroči kratek stik.
Ta smešna prigoda me spominja na prizor iz briljantne satirične TV-serije Larryja Davida Curb Your Enthusiasm, ki se je ena od prvih pogumno spopadla z militantno politično korektnostjo že pred dvajsetimi leti. Takole gre: Davida neznanec v kavarni prosi, če bi lahko popazil na njegov prenosni računalnik, medtem ko gre on na stranišče. Larry se strinja, a neznanca dolgo ni nazaj, zato odide, računalnik pa preda v varstvo drugemu gostu v kavarni. Ko ga neznanec naslednjič vidi pred vhodom v isto kavarno, jezno vpraša, zakaj ni pazil na njegov računalnik, saj ko je prišel iz WC-ja, ga ni bilo več – ne Larryja in ne prenosnega računalnika. Larry je presenečen. Pove, da ga je dal v varstvu temnopoltemu moškemu za sosednjo mizo. Prva reakcija lastnika računalnika je predvidljiva – vzroji in jezno reče: “TEMNOPOLTEMU?!” Nakar se v trenutku zaveda vseh družbenih posledic svojega gneva.
Ko se levičarji ujamejo v zanko lastnih zanikanj
Pred neznancem je razkril svoj rasni predsodek! Takoj se začne opravičevati. Računalnik ni bil več pomemben, da le reši svojo krepostno držo: “… Mislim. Itak, zakaj pa ga ne bi dal temnopoltemu? Grem takoj zdaj noter v kavarno, gotovo me že tam čaka z mojim prenosnim računalnikom!” Tako strah ga je bilo, da bi pred nekom drugim na stežaj odprl pot do svoje s predsodki prepredene duše, da mu je postalo takoj vseeno za svojo lastnino. Seveda vsi vemo, kaj je imel v mislih. Če ga ne bi nazaj držale družbene varovalke, bi dejal: “Dal si ga temnopoltemu?! Seveda, črnci kradejo, kako si sploh lahko pričakoval, da bo črnec pazil na moj prenosni računalnik?” In ja, res, statistično bi v ZDA imel povsem prav. Kar nekajkrat večja možnost je, da vas tam oropa temnopolti človek kot pa belec. Zakaj je tako, presega kontekst te kolumne. Pomembno je le to, da je ta statistični podatek spet eden izmed tistih, ki so vse-družbena tabu tema. Zato se o njih ne govori, če pa pripadaš levi politični denominaciji, pa se jih marginalizira ali pa o njih celo laže.
Zato je teh pet besed tako briljantnih. Levičarje pahnejo v ciklično zanko njihovih lastnih zanikanj. Iz te zagonetke ne morejo priti nedolžni. Razkrivajo, da so levičarji enaki kot vsi drugi ljudje. Prvič so pomislili na mizoginijo in islam v enem stavku. Gnusi se jim, ko vidijo, kako trpijo ženske v islamskih teokracijah. Čeprav so si psiho z ustreznimi psihološkimi varovalkami ‘kompartmentalizirali’ tako, da na to pozabijo, ko je treba v domovino povabiti prišleke od daleč proč, se resničnosti še kako zavedajo. Njihov krepostni nagon bi jih logično in brez zavor pripeljal do stavka: “Šovinistična svinja! Islam nima prav glede žensk – vse ženske si zaslužijo svobodo, kot jim jo nudi zahodni liberalizem.” A tega stavka ne bodo nikoli povedali na glas. Prvič, ker iracionalno sovražijo Zahod. Drugič, ker bi tak stavek podrl konsistentnost njihove resničnosti. Morda pa bi morali takšno taktiko uporabiti tudi v slovenskem mikrokozmosu v zvezi s povojnimi poboji, nasilnim odvzemom premoženja in 46 leti totalitarnega nadzora nad svobodo do izražanja mnenj? Morda ne bi ganilo volivcev Levice in SD. Koga drugega pa morda bi …
