S seznama ogroženih zavarovanih živali, na katerem sta med drugim rjavi medved in volk, se bo kmalu poslovil šakal, ki sicer ostaja zavarovana vrsta. Populacija šakala se namreč povečuje in je v ugodnem stanju, že nekaj časa pa se pojavljajo pozivi, tudi Lovske zveze Slovenije, naj se začne z njim upravljati po predpisih, ki ureja lovstvo.
V Sloveniji okvir za uravnavanje populacije zavarovanih vrst dajeta zakon o ohranjanju narave in uredba o zavarovanju prostoživečih živalskih vrst, ki v našo zakonodajo prenašata evropsko direktivo o habitatih. Ta članicam EU med drugim omogoča poseg v zavarovane živalske vrste, če so te v ugodnem stanju in z namenom preprečitve resne škode premoženju ljudi in grožnje njihovi varnosti.
Države EU tako lahko pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi. Zaradi člena direktive, ki dovoljuje nadzor velikih zveri z odvzemom, se je sicer na Sodišče EU obrnila Finska, tamkajšnje višje sodišče je namreč evropskega zaprosilo za interpretacijo.
Mnenje Sodišča EU bo po pojasnilih ministrstva za okolje in prostor pomenilo dokončno razlago pomena določil direktive o habitatih glede načina in pogojev poseganja v strogo zavarovane vrste. “Ta odločitev bo obvezujoča za vse članice EU,” so navedli za STA in dodali, da se po informacijah Evropske komisije odločitev sodišča pričakuje konec poletja.
Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah se bo v Sloveniji kmalu spremenila. Ministrstvo je namreč presodilo, da je čas za poseg v populacijo šakala, saj ta vrsta pri nas po oceni strokovnjakov ni ogrožena. Tako ni več razlogov, da bi s populacijo upravljali v okviru strogega zavarovanja, temveč se lahko z njo trajnostno gospodari po zakonu o divjadi in lovstvu.
Trajnostno gospodarjenje, katerega cilj je ohranjati populacije zavarovalnih vrst, da te ne postanejo ogrožene, zagotavljajo 10-letni načrti in letni načrti za izvajanje ukrepov. Na ta način se upravljalski cilji dosegajo skladno s habitatno direktivo.
Za šakala trenutno pri nas velja sistem strogega varstva, strožjega, kot ga določa direktiva. Hkrati ga uredba o določitvi divjadi in lovnih dob opredeljuje kot divjad. Tako je v državi za šakala nastala pravna kolizija: en predpis ga popolnoma varuje pred poseganjem v populacijo, drugi pa to omogoča.
Zdaj ministrstvo s predlagano spremembo uredbe spreminja varstveni status šakala, ki je v številčnem in prostorskem porastu. Javna razprava osnutka sprememb je končana, po pojasnilih ministrstva je bil odziv javnosti v obeh smereh: večina odločitev podpira, določen del javnosti pa temu odločno nasprotuje.
Predlog je zdaj v medresorskem usklajevanju in bo predvidoma do konca meseca pripravljen za odločanje na vladi. “Preden bo možno uravnavanje populacije, bo treba v skladu s predpisi, ki urejajo divjad in lovstvo, pripraviti tudi letni načrt upravljanja s populacijo šakala. Ker se novo načrtovalsko obdobje začne s 1. januarjem 2020, bo s tem datumom tudi začel veljati odlok vlade glede spremembe varstvenega statusa,” so še navedli na ministrstvu.
Kot je za STA pojasnil raziskovalec in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Krofel, se je šakal v Sloveniji prvič pojavil leta 1953, številčno in prostorsko pa se je močno razširil predvsem v zadnjih 10 letih. Trenutno jih pri nas živi več sto, razširjeni so po vseh regijah, največ jih je na Krasu.
Šakali lahko živijo v zelo visokih gostotah, ko je na voljo dovolj hrane (to so predvsem odpadki, mrhovina in glodavci). Te gostote lahko dosežejo tudi po pet tropov na 1000 hektarjev, kar je po njegovih pojasnilih okoli 100-krat višje kot pri volkovih.
Po njegovih navedbah ni znan še noben primer, da bi šakal napadel človeka, tako se ga obravnava kot človeku nenevarnega. “Podobno kot pri volku in drugih živalih pa bi lahko bil nevaren, če bi se okužil s steklino. Povzroča škodo v živinoreji, predvsem pri mladih ovcah, vendar je vsaj za zdaj takih primerov razmeroma malo, tako pri nas kot v tujini,” je dodal.
“Pričakujem, da šakala ta sprememba zakonodaje ne bo ogrozila, saj vemo iz tujine, da odstrel nima praktično nobenega vpliva na populacije šakalov. Npr. v Bolgariji letno odstrelijo 20.000 šakalov brez kakšnih opaznih učinkov. Raziskave iz Afrike so tudi pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo svoje razmnoževanje, kar je verjetno glavni razlog, zakaj odstrel ni učinkovit. Populacijo šakalov so uspeli zmanjšati le v Izraelu, kar so dosegli z zmanjšanjem dostopnosti do hrane človeškega izvora (predvsem smeti in klavniških odpadkov),” je dejal Krofel.
Šakal tako po novem ne bo več ogrožena vrsta, kar pa ostajata rjavi medved in volk. S posegom v zavarovano vrsto se mora strinjati ministrstvo za okolje in prostor, to v primeru medveda in volka na podlagi mnenja zavoda za gozdove in zavoda za varstvo narave vsako leto pripravi odlok o selektivnem in omejenem odvzemu iz narave.
Poseg v populacijo je možen tudi s posebnimi dovoljenji, ki jih izdaja Agencija RS za okolje (Arso), pri tem pa je pomembno tudi mnenje zavodov za gozdove in za varstvo narave. Če so pogoji za odstrel izpolnjeni, Arso pripravi odločbo, s katero mora seznaniti tudi stranske udeležence (nevladne organizacije, ki delujejo v interesu varstva narave). Posebna odločba se izda za vsak primer posebej ter določa pogoje in območje odstrela.
Arso tudi izplačuje odškodnine za škodo, ki jo povzročijo živali zavarovanih prosto živečih vrst, vendar pa morajo lastniki oz. oškodovanci na primeren način kot dobri gospodarji narediti vse potrebno, da svoje premoženje obvarujejo pred nastankom škode.
Škodo, ki jo je treba prijaviti v treh dneh, na terenu ocenijo predstavniki zavoda za gozdove, ki s tem seznanijo Arso, ta pa na podlagi ocene določi višino odškodnine.
Odškodnine po živalih zavarovanih vrst, med temi najdemo tudi planinskega orla, krokarja, škorca, vidro, dihurja, bobra in divjo mačko, ki povzročijo škodo na posevkih, sadnem drevju, čebelnjakih ter na domačih živalih in drugem premoženju se izplačujejo na podlagi lestvice, ki jo vsako leto potrdi pristojni minister.
Za živali lestvica predvideva različne odškodnine, odvisno od starosti, teže in namena živali oz. od tega, ali je ta plemenska. Tako je lahko denimo za novorojena teleta izplačilo po lestvici za lani 300 evrov (plemensko tele 350 evrov), za mlado pitano govedo 1000 evrov in za pitano govedo nad dveh let starosti 1170 evrov, za do pet let stare krave 960 evrov in za starejše od pet let 720 evrov.
Za konja je odškodnina lahko 1080 evrov, približno toliko tudi za žrebe do enega leta starosti, za novorojeno žrebe pa 300 evrov. Za osla je 450 evrov in novorojenega osla 300 evrov, za kozličke in jagnjeta do 10 kilogramov 70 evrov, za purana nekaj manj kot 18 evrov, za petelina in kokoši približno pet evrov in za piščanca okoli dva evra.
Arso je po podatkih aplikacije Odsev npr. letos do julija največ škod izplačal po volku (okoli 87.200 evrov), sledijo medved (20.600 evrov), krokar (7700 evrov), veliki detel (5000 evrov) in šakal (4300 evrov).
Od zavarovanih vrst največ škode na premoženju povzročita medved in volk. Pri lani izplačanih odškodninah je prednjačil volk (121.100 evrov), sledili so medved (57.000 evrov), kos (29.300 evrov), veliki detel (24.700 evrov), šakal (19.700 evrov), škorec (15.500 evrov) in krokar (19.600 evrov), škoda po ostalih zavarovanih živalih pa je bila nižja.
Leta 2017 je bilo največ škod izplačanih po medvedu (približno 164.600 evrov) in volku (164.200 evrov), sledili so veliki detel (52.800 evrov), kos (29.000 evrov), škorec (26.700 evrov), krokar (19.800 evrov), dihur (13.600 evrov) in vrana (13.500 evrov).
Zadnje čase je pod pritiskom predvsem volk, ki se je zaradi prenamnožitve začel pojavljati tudi na območjih, kjer ga doslej ni bilo. Volk je sicer doslej največ škode povzročil v letih 2010 (333.700 evrov), 2011 (251.500 evrov) in 2012 (191.900 evrov).
