Intervju: Alenka Forte

Intervju: Alenka Forte

Alenka Forte je doktorica medicine, internistka in gastroenterologinja. Kot zdravnica specialistka deluje v zdravstvenem centru Heliks v Trbovljah, ki ga tudi vodi. Pri svojem delu največ energije namenja diagnostiki in zdravljenju bolezni prebavil. V manjšem delu se ukvarja tudi s sladkornimi bolniki, ki pa so po večini tudi bolniki s srčno-žilnimi boleznimi. Že vsa leta si prizadeva za izboljšanje kakovosti življenja ljudi tako v Trbovljah kot Zasavju. Politično aktivna je v Slovenski demokratski stranki, kjer je podpredsednica sveta stranke, v občini Trbovlje pa je občinska svetnica. Je tudi predsednica Regijskega odbora za okolje in zdravje v Zasavju. Pogovarjali sva se o stanju v zdravstvu, vlogi zdravstvenih zavarovalnic, koncesionarjih pa tudi o stanju v Zasavju tako z zdravstvenega vidika prebivalcev kot okolja.

V zdravstvu delujete že skoraj 30 let; poklicno pot ste začeli kot splošna zdravnica, zaposleni ste bili tudi v splošni bolnišnici. Kaj vas je spodbudilo, da ste šli med zasebnike?

Želja po drugačnem, boljšem načinu dela z bolniki, želja po urejenem delovnem okolju, osebnem strokovnem razvoju. Zaradi nenehnega opozarjanja na nevzdržne razmere tako za bolnike kot nas, zdravnike, sem kot mlada zdravnica vedno znova naletela na nerazumevanje nadrejenih, kar je vodilo seveda v konfliktne medsebojne odnose. Razmišljala sem tudi o odhodu v tujino, če mi ne bi uspelo pridobiti koncesije za delo v zasebni zdravstveni dejavnosti.

Po letu 2008 se je zamenjalo že precej ministrov za zdravje, krajši čas ministrstvo ni imelo vodje. Kako takšno stanje in občasno brezvladje vplivajo na to zelo pomembno področje?

Katastrofalno. Ministrstvo je bilo dejansko skoraj leto dni barka brez krmarja. Slovensko zdravstvo je tik pred zlomom. Praktično že več let ni pravih reformnih prizadevanj na strani politike. Zdravstvo je zelo kompleksen sistem in preden se kdorkoli loti reform, mora najprej prepoznati slabosti sedanjega sistema. Še pomembneje pa je, da ministri niso pokazali pravega interesa, da bi k sodelovanju pritegnili širšo zdravstveno stroko, ki od znotraj najbolj pozna problematiko.

Tako zdravstveno politiko že leta bolj ali manj vodi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), upravni odbor ZZZS pa je podaljšana roka sindikatov. Na zdravstveno politiko tako verjetno najbolj vplivajo prav sindikati. In dokler bo imel ZZZS uzakonjeno monopolno vlogo, toliko časa ne bo mogoče izvesti reforme zdravstva.

Varuhinja človekovih pravic je v svojem najnovejšem poročilu med drugim zapisala, da je stanje na področju zdravstvenega varstva slabo, v enem letu pa ji ni uspelo najti niti enega področja zdravstva ali zakona, kjer bi se stvari kakorkoli izboljšale. Se pridružujete temu mnenju?

Ne povsem. Vsaj na področju primarnega zdravstva se premika malo na bolje z uvajanjem referenčnih ambulant, ki so vključene v delo ambulant zdravnikov družinske medicine. Problem je, da so se zakoni sicer začeli pripravljati, vendar vedno brez in mimo zdravniške stroke, zato tudi niso bil sprejeti. Tu mislim na zakon o zdravstveni dejavnosti. Letos pa smo bili priče neuspešnemu poskusu reorganizacije nujne medicinske pomoči.

Kakšno je vaše stališče do nove ureditve nujne medicinske pomoči in s tem povezanih urgentnih centrov, ki jo pripravlja ministrstvo, oziroma kakšno je vaše stališče glede pravilnika o nujni medicinski pomoči, ki je v pripravi?

Pravilnik o nujni medicinski pomoči (NMP), ki ga je pripravljalo ministrstvo za zdravje, bi v obliki, kot naj bi se NMP izvajala v prihodnje, pomenila veliko poslabšanje dostopnosti do nujne medicinske pomoči. Posledično bi bilo več smrti pri urgentnih stanjih, več smrti pri bolnikih s kroničnimi boleznimi, več smrti pri poškodbah in prometnih nesrečah zaradi zamujanja pri nudenju nujne medicinske pomoči, več invalidnosti.

Slovenija je v zadnjih letih s pomočjo evropskih sredstev pri slovenskih splošnih bolnišnicah zgradila 10 urgentnih centrov. Ob tem pa ministrstvo ni pripravilo kadrovskega načrta, ni zagotovilo finančnih virov, niso bile pripravljene pravne podlage za prenos dejavnosti NMP iz primarnega zdravstvenega varstva na sekundarno raven.

Pravilnik je treba dopolniti v delu, kjer se bo opredelilo neprekinjeno zdravstveno varstvo v zdravstvenih domovih, pediatrična dežurna služba. Urgentni centri ta čas ne morejo delovati, ker ni kadrov, kolikor vem, pa tudi finančna sredstva za delo v njih niso zagotovljena.

V Zasavju smo se dokaj angažirali in pripravili konstruktivne pripombe na pravilnik. Sicer pa ministrstvu po burnih reakcijah strokovne in laične javnosti po vsej Sloveniji ni preostalo drugega, kot da so reorganizacijo začasno ustavili oziroma so jo začeli izvajati bolj preudarno in stopenjsko.

Kakšno pa je vaše stališče do korupcije v zdravstvu, podkupovanja in sprejemanja podkupnin? Se s takšnimi poskusi srečujejo tudi zasebni zdravniki ali to velja samo za javne zavode?

Korupcija v zdravstvu je velik problem. Kolikor beremo v medijih, je tako: čim večji je zavod, več je tega. Tudi zasebni zdravniki se srečujemo s tem problemom, predvsem ko kličejo vplivni ljudje in želijo zdravstvene usluge mimo čakalnih vrst. Nam je do neke mere v teh primerih laže, saj lahko ponudimo samoplačniške usluge.

Kako bi moralo biti po vašem mnenju urejeno financiranje javnih zdravstvenih zavodov, kaj bi bilo najboljše za vse, zdravstveno osebje in državljane?

Po opravljenem delu. Denar bi moral slediti bolniku. Glavni regulator je danes ZZZS, cene zdravstvenih storitev ne bazirajo na ekonomskih temeljih. ZZZS je od leta 2009 ceno storitev znižal za približno 17 odstotkov, materialni stroški in cene aparatur pa so za izvajalce enake oziroma tržne kot za vsako gospodarsko družbo. Ko kupujem novo aparaturo, mi prodajalci medicinske opreme ne zaračunajo 17 odstotkov manj, ampak polno tržno ceno!

Tako v zdravstvu nimamo vpliva na ceno svojih storitev oziroma svojega dela, po drugi strani pa smo kot kupci dobrin oziroma materialov izpostavljeni tržnim zakonitostim. Vsi pa smo že kar pozabili na davek na dodano vrednost (DDV). V zdravstvu poznamo samo vstopni DDV, ki ga plačamo izvajalci ob nabavi, nimamo pa priznanega izstopnega DDV, kar zdravstvene subjekte postavlja v neenak položaj z gospodarskimi družbami. Sredstva, ki jih država nameni za zdravstvo, so tudi zaradi plačila vstopnega DDV realno nižja, kot prikazuje proračun ZZZS.

Kako sicer ocenjujete delovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije?

ZZZS ima monopolno z zakonom določeno vlogo v slovenskem zdravstvu. V svoji funkciji se postavlja pravzaprav nad ministrstvo za zdravje in v zadnjih tednih se želi postaviti celo nad odločitve slovenske vlade.

Kaj pa dopolnilne zavarovalnice, je to zadovoljivo urejeno?

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je huda anomalija. Zavarovalnice zbrani zdravstveni denar porabijo namensko le do 50 odstotkov. Z nižanjem cen zdravstvenih storitev v zadnjih letih pa se paradoksno njihovi dobički celo večajo, saj je prispevna stopnja ostala enaka.

Prispevna stopnja je enaka za vse zavarovance, kar pa ni socialno. Kdor tega zavarovanja nima, lahko ob daljši hospitalizaciji zaide v hude finančne težave, saj mora 15 odstotkov zdravljenja kriti iz lastnega žepa. Strinjam se s tistimi, ki predlagajo, da dopolnilna zdravstvena zavarovanja v obliki, kot so uveljavljena v Sloveniji, potrebujejo spremembe v dobro bolnikov.

Veliko ste se in se še izobražujete v tujini. Kakšne so razlike med tamkajšnjim zdravstvom in slovenskim?

Različne evropske države imajo različno urejeno zdravstvo. Bistvena razlika je, da je v večini držav primarno zdravstvo tako rekoč na zasebnikih – zdravnikih, ki so samostojni in niso zaposleni v javnih zavodih. Večina držav ima izdelano zdravstveno mrežo. V nekaterih državah, kot je Luksemburg, bolniki bistveno več doplačujejo za zdravstvene storitve, tudi do 25 odstotkov.

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji! Revijo lahko kupite na svojem najljubšem prodajnem mestu ali v aplikaciji TRAFIKA.

nazaj na vrh