Piše: Frančiška Buttolo
O skorajšnji evtanaziji” najmanjših članic EU zaradi totalitarne in okupatorske politike v Bruslju (Prepovedano pismo, 6 (8.3.2024, volitve v EU za izbris Slovenije)
Prikrivanje resnice o politiki EU v slovenskih strankah je že skrajno nevarno za naše državljane, predvsem pa za Slovence in za obstoj naše države. Izstop iz EU je NUJEN. Za Slovenijo bi bilo dovolj, če bi ostala v obrambnem paktu NATO.
Evropske države in narode ogroža vse bolj totalitarna, sorosovsko raznarodovalna, multikulturno marksistična in globalistična politika. Njena raznarodovalnost, večinoma pod krinko antinacionalizma in antirasizma, kot uničujoči bruseljski vihar neusmiljeno trga korenine vsakršni najmanjši suverenosti članic EU. V imenu prevročega sonca, še bolj pa v imenu nevarnosti prehude politične konkurence na skrajni desnici, se oblastniki v EU polaščajo suverenosti vseh članic te zveze. Spravili so se nad njihovo energetiko, kmetijstvo, nad medije, kulturo, nad njihove meje, ki morajo biti odprte za vse, tudi za teroriste, če niso na kaki tiralici, kar pa se pravim teroristom, največjim prijateljem oblastnikov v EU, redko zgodi, ker bodo pripeljali morje svojih rojakov iz revnih dežel, kakršna je na primer Dubaj, da bi z njimi zamenjali avtohtono evropsko prebivalstvo.
Vsakršen odpor tovrstnemu uničevanju temeljev evropske tradicije, njene civilizacije in kulture, pa je takoj označen za skrajno desno nasprotovanje vrednotno menda neoporečnemu ravnanju bruseljskih oblastnikov – tako v politiki, financah, gospodarstvu, kulturi, pa v zdravstvu, izobraževanju, znanosti in na področju sociale, še zlasti za otroke, bolne in zelo stare.
Socialne dejavnosti za te skupine oblastniki v EU sploh ne poznajo. Rojstvo otrok ovira emancipacijo, zato na volitvah vedno zmagajo navdušenci za splav. Za hudo bolne je v javnem zdravstvu poskrbljeno tako, da jih ponekod že skoraj vse evtanazirajo. Za stare pa, podobno kot za hudo bolne, oblastniki v EU priznavajo, da so zanje primerna pokopališča, ne pa takšni domovi za stare in onemogle, v katerih ne bi bilo tako malo “kadra”, da varovancem včasih niti po enkrat na dan ne menjajo papirnatih plenic. Je potem mar čudno, da si nekateri včasih želijo kar umreti. Seveda samo v primerih, ko jim je kristalno jasno, da izboljšav ne bodo dočakali nikoli.
V neki oddaji, ko so bili slovenski televizijci v Belgiji (menda tudi na Nizozemskem), da bi se seznanili s stanjem v tamkajšnjih domovih za ostarele, je bilo res veselo. V enem od njih, v katerem prav starih ni bilo videti, so se pogovarjali z neko mlado, očitno na svojo ustanovo zelo ponosno direktorico, prav hipijevsko oblečeno, ki se je ves čas režala kot pečen maček. Pojasnjevala je, da so v njihovem “medgeneracijskem” domu stari skupaj z mladimi odvisniki. Ko pa je prišlo, na vrsto vprašanje, kolikokrat varovancem menjajo plenice, je postalo to vodilno ženšče – verjetno krepko drogirano – naenkrat prav besno. Razburilo se je zaradi neprimernega vprašanja. Ker je slovenska novinarka še kar vztrajala in jo vprašala, če jih zamenjajo najmanj trikrat, je bilo pogovora konec.
Največ, kar v EU še nekako podpirajo, so multikulturni centri. V resnici so to nekakšni klubi (morda celo “pubi”), kjer se skupaj zabavajo ne prav stari alkoholiki in mladi narkomani. V takšnem centru običajno tudi poiščejo svojo vsakdanjo dozo, kar jih še prej spravi pod zemljo, da niso več na grbi države.
Prav ravnanje z ranljivimi skupinami najbolj razkriva pravo VREDNOTNO podobo politike EU. Njene vrednote, še zlasti socialne, v bistvu skrajno sovražne do vseh ranljivih, žal, kažejo tako negativne učinke te politike, da je ni prav nič pretirano primerjati z nacistično ali stalinistično. Takšna, totalitarna, je politika EU še najbolj zaradi tega, ker je ta politika prikrita z lažnim humanizmom, ki ga dobesedno igrajo neštete človekoljubne nevladne organizacije, še posebno aktivne pred vsakimi volitvami. Takrat običajno bobnajo, kako lep je splav, kako lepa je evtanazija, kako bo treba končno legalizirati vsaj marihuano, če kaj takšnega ni mogoče, kar zadeva kokain in podobne, predrage, droge. Vse to kaže, da ranljivih skupin za EU tako rekoč ni. Seveda pa takšna bruseljska socialna in druge politike ogrožajo tudi Slovenijo. Pa nam tega nihče ne pove. Čeprav se v Bruslju ne bo nič izboljšalo, se bo pa veliko poslabšalo v vseh članicah EU. Če ne bodo, vsaj najbolj prizadete, še pravočasno zapustile te totalitarne zveze, bodo prav kmalu izginile. Slovenija, na primer, se bo utopila v neki novi jugovzhodni – balkanski – regiji EU, v neki novi Jugoslaviji, še bolj totalitarni od Titove.