Piše: Álvaro Peñas
Pred nekaj dnevi sem v Madridu užival v razstavi »Berlinski zid. Razdeljen svet«, ki prikazuje najboljši primer spopada med kapitalizmom in komunizmom: zid sramote, ki je skoraj trideset let delil nemško prestolnico.
Med razstavljenimi eksponati je bila še posebej vpadljiva propaganda obeh strani, zlasti glede novega mesta, ki naj bi nastalo na ruševinah Berlina. Vendar so se veliki načrti za socialistično modelno mesto izkazali za stražarske postojanke, stražarnice in bodečo žico. Zid je postal najbolj natančen prikaz tega, kar je bil socialistični raj: velikanski zapor. Velja ponoviti, saj je zgodovina vedno manj znana, da je bil zid zgrajen zato, da bi tistim, ki so bili deležni diktature proletariata, preprečili pobeg na dekadentni Zahod. Ni bilo obratno. Gradnja zidu leta 1961 je bila spoznanje o neuspehu komunističnega modela. Sto štirideset ljudi je umrlo, ko so ga poskušali prečkati.
Razstava se osredotoča tudi na pacifistična gibanja, ki so nastala kot odgovor na jedrsko tekmo in blokovsko konfrontacijo. Na tej točki je pomembno omeniti, da so bili nekateri od teh “pacifistov” v resnici vodeni, bodisi kot plačilo ali kot “koristni norci” v službi vzhodnih tajnih služb. Zelene je na primer uspešno infiltrirala vzhodnonemška tajna policija (Stasi). Približno dvajset članov Zelenih je delalo za Stasi, najbolj znan je bil Dirk Schneider, tiskovni predstavnik za notranjo politiko. Sedanji nemški kancler Olaf Scholz je bil eden od voditeljev socialistične mladine (JUSO) Socialdemokratske stranke (SPD), ki se je marca 1983 srečal s predstavniki komunistične mladine NDR in sovjetskega Komsomola na kongresu JUSO, na katerem so bile Združene države obsojene kot odgovorne za “zelo nevarno stopnjevanje mednarodnih razmer”. Septembra istega leta se je Scholz udeležil »Mednarodnega mladinskega tabora« v Vzhodni Nemčiji, ki je potekal pod sloganom »Mir je naša prva človekova pravica! Evropa ne sme postati Euroshima.« Drugi vidni socialist, Gerhard Schröder, ki je bil kancler od leta 1998 do 2005, je prav tako vzdrževal tesne odnose z vzhodnimi »tovariši«, med drugim z Egonom Krenzem, zadnjim predsednikom NDR, ki je padec berlinskega zidu opisal kot »najhujšo noč njegovega življenja«. Schröder je ohranil dobre odnose s Kremljem, po odhodu iz politike pa je bil predsednik Severnega toka, direktor nadzornega sveta ruske državne naftne družbe Rosneft, ponudili so mu celo mesto v upravi ruske državne plinske družbe Gazprom, ki jo je moral zavrniti zaradi invazije na Ukrajino. Dobri odnosi z Moskvo so se nadaljevali tudi pod vlado CDU Angele Merkel in niti aneksija Krima niti vojna v Donbasu nista preklicali poslovanja z Rusijo. Idila, ki je trajala do nedavnega.
Ampak nazaj k zidu. Razstava se zaključi z njegovim padcem novembra 1989 in kasnejšim zlomom komunističnih režimov, s poudarkom na poljskem zgledu in boju Solidarnosti. Padec zidu je bil nepričakovano presenečenje celo za Vladimirja Putina, ki je bil takrat častnik KGB s sedežem v Dresdnu in je tesno sodeloval s Stasijem, in takrat so mnogi mislili, da uničeni ostanki zidu simbolizirajo dokončni poraz komunističnega mita in sovjetskega bloka. Vendar so se zelo zmotili, ker za komunistične zločine ni bilo Nürnberga in v mnogih državah ni bilo prave »dekomunizacije«. Komunistične elite so zamenjale suknjič in postale socialdemokrati ali liberalci, v mnogih primerih pa so ostale v vladi ali na ključnih položajih oblasti. Največji primer tega neuspeha je Rusija, ki se je od prihoda nekdanjega KGB-jevca na oblast vrnila na stara pota, vključno z vohunjenjem in tankovskimi kolonami, Nemčija pa je spet žarišče novega spopada med Zahodom in Rusijo.
Avgusta 2022 je bil nemški vojaški častnik aretiran zaradi predaje informacij o opremi in orožju Bundeswehra ruskim tajnim službam (FSB). Nekaj mesecev kasneje je bil aretiran vodja enote nemške obveščevalne službe BND, ker je delal kot dvojni agent za FSB in izdajal državne skrivnosti. Oktobra je bil zaradi domnevne bližine ruskim vohunskim krogom odstavljen vodja oddelka za IT varnost Arne Schönbohm. Avgusta lani so mediji poročali, da Vladimir Sergienko, parlamentarni pomočnik AfD, dela za FSB. Seznam je neskončen in po preiskavah nemške obveščevalne službe je v Nemčiji aktivnih na tisoče ruskih agentov. “Berlin vohunov” se vrača.
